Jedro

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker tožbe ni umaknil pravočasno po izpolnitvi. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi jasno navedla, kateri del njenih plačil tožniku spornega dne se nanaša na prvotni tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da tožbe ni umaknil takoj po plačilu, saj na podlagi samih plačilnih list ni mogoče ugotoviti, ali se plačili tožene stranke nanašata na vtoževane zneske iz tožbe. Drugačna pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je treba stroške postopka odmeriti po uspehu (154. členu ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranski sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške delovnega spora v višini 341,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ji prizna povračilo vseh pravdnih stroškov in se jih naloži v plačilo tožniku. Navaja, da je tožnik dne 4. 12. 2017, ko je vložil spremembo tožbe, vtoževal dodatek za delo preko polnega delovnega časa za drugo referenčno obdobje 2012, drugo referenčno obdobje 2013 in drugo referenčno obdobje 2014 v skupnem znesku 245,97 EUR. S spremembo tožbe je vtoževal plačilo nadurnega dela za ista referenčna obdobja v skupnem znesku 1.065,90 EUR. Tožnik je 5. 12. 2017 prejel plačilo dodatka za drugo referenčno obdobje 2013 v bruto znesku 186,33 EUR in 58,87 EUR ter za drugo referenčno obdobje 2014 v bruto znesku 17,50 EUR, torej skupaj 262,70 EUR. Tožena stranka je v vlogi 26. 10. 2018 pripoznala še plačilo v višini 150,89 EUR in 59,88 EUR, skupni znesek izpolnitve tako znaša 455,17 EUR. Tožnik je ob tem plačilu umaknil tožbo v celoti, kar v razmerju do vtoževanega zneska 1.065,90 EUR znaša le 42,70 %. Tožniku so bili neutemeljeno priznani stroški za vlogo z dne 30. 10. 2018, s katero se je odpovedal naroku za glavno obravnavo in bi se lahko vrednotili največ v višini 20 točk, saj ne gre za obrazložen dopis pač pa le za kratko obvestilo. Enako velja tudi za umik. Tudi v tem primeru gre zgolj za kratko obvestilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni storilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve je namreč razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje priznalo tožniku stroške postopka in zakaj jih je štelo za potrebne, ter da toženi stranki povračilo stroškov postopka ne gre. Tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sklepa jasna.

7. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo 3. 2. 2017 zahteval plačilo 209,20 EUR iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za različna referenčna obdobja od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2016. Tožena stranka v pritožbi navaja, da mu je 5. 12. 2017 obračunala bruto znesek 186,33 EUR, bruto znesek 58,87 EUR in 17,50 EUR, skupno torej 262,70 EUR. Tožnik je 1. 6. 2018 sodišče obvestil o delnem plačilu s strani tožene stranke ter navedel, da ne ve, kolikšen delež izvedenega plačila se nanaša na zahtevke iz tožbe, nakar je 17. 1. 2019 umaknil tožbo v celoti. Tožena stranka je z vlogo z dne 26. 10. 2018 soglašala z delnim umikom ter podala določena pojasnila v zvezi z delnimi plačili tožniku in delno pripoznala tožbeni zahtevek v višini 210,77. Nato je 17. 1. 2019 tožnik svojo tožbo umaknil v celoti.

8. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker tožbe ni umaknil pravočasno po izpolnitvi. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2018 jasno navedla, kateri del njenih plačil tožniku 5. 12. 2017 se nanaša na prvotni tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu (na plačilo 30-odstotnega dodatka za delo prek polnega delovnega časa za različna referenčna obdobja od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2016). Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da tožbe ni umaknil takoj po plačilu, saj na podlagi samih plačilnih list ni mogoče ugotoviti, ali se plačili tožene stranke nanašata na vtoževane zneske iz tožbe. Drugačna pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je treba stroške postopka odmeriti po uspehu (154. členu ZPP).

9. Iz odločitve sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo celotne potrebne stroške tožnika, izhaja, da je štelo, da je tožnik v postopku v celoti uspel. Tožena stranka taki ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek med postopkom spremenil tako, da je zahteval plačilo 1.065,90 EUR. Njeno zavzemanje ni utemeljeno. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 245,98 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 31. 5. 2018 je sicer res predlagal spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek zviša na 1.065,90 EUR. Sprememba tožbe je bila vročena toženi stranki 12. 6. 2018, vendar ji je izrecno nasprotovala (torej ni podala soglasja k spremembi tožbe). V 185. členu ZPP je določeno, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo na sklepu o ustavitvi postopka in izpodbijanem sklepu napačno (višjo) vrednost spornega predmeta, ne pomeni, da je dopustilo spremembo tožbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerim je priznalo tožniku celotne priglašene potrebne stroške postopka, pa je razvidno, da ni odločalo o spremenjeni tožbi. Glede na to je pravilno stališče, da je bila tožba potrebna in posledični sklep, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Tožnik je namreč s prvotnim tožbenim zahtevkom uspel v celoti. Pritožbena navedba, da je tožnikov uspeh nižji, je tako neutemeljena, saj v predmetni zadevi ni prišlo do spremembe tožbe po ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo stroškov tožene stranke v postopku, saj je tožnik s prvotno tožbo uspel v celoti (od vtoževanih 209,20 EUR mu je toženka plačala 262,70 EUR in pripoznala znesek v višini 210,77 EUR), zato toženi stranki ni dolžan povrniti njenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno priznalo 50 točk za vlogi z dne 30. 10. 2018 in 16. 1. 2019, saj gre za obrazloženi vlogi, ki sta bili potrebni.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj glede na njegovo vsebino, ki se sploh ne nanaša na pritožbene navedbe, z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).