Jedro

Če storilec k razpisanemu naroku ni prišel in izostanka ni mogoče utemeljeno opravičiti, so izpolnjeni pogoji iz 3. odst. 61. čl. ZP-1, ko sodišče šteje, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, v posledici pa je zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožba storilca G. U. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 130,00 EUR.

Obrazložitev

P. p. Š. p. J. je dne 24. 1. 2006 storilcu G. U. izdala plačilni nalog za prekrška po A točki VII. odst. 32. člena in po V. odst. 83. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa. Proti temu plačilnemu nalogu je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, nato ga je sodišče povabilo k zaslišanju ter o zadevi odločilo z izpodbijanim sklepom.

Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo in navajal, da je izostanek z naroka naknadno opravičil, prosil pa je tudi za oprostitev plačila stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa najprej po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. čl. Zakona o prekrških – 1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. 155. čl. tega zakona in v škodo storilca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, v zvezi s 156. členom tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil storilec povabljen k zaslišanju za dne 20. 10. 2006 z vabilom, ki ga je prejel osebno dne 7. 10. 2006. Z omenjenim vabilom je bil storilec opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, vendar se naroka ni udeležil, kot je to razvidno iz uradnega zaznamka sodišča z dne 20. 10. 2006. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je storilec sodišču poslal opravičilo, vendar šele dne 30. 10. 2006. V tem opravičilu je navajal, da je na poslovni poti v I. in da se tam nahaja najmanj 3 x tedensko, ni pa navajal, da je moral nepričakovano odpotovati, kot to izpostavlja v pritožbi, saj je iz navedenega mogoče zaključiti, da poslovna pot v I. ne more biti tako nepričakovana, kot to navaja pritožba, ob nadaljnji ugotovitvi, da je storilec v I. poslovno 3 x tedensko. Glede na datum, ko je storilec prejel vabilo na zaslišanje, bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral svoje poslovne obveznosti uskladiti tako, da bi se zaslišanja lahko udeležil, saj je bil, kot je bilo to že pojasnjeno, izrecno opozorjen na posledice neopravičenega izostanka. Na podlagi III. odst. 61. čl. ZP – 1 se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno vabljena, izostanka pa ni opravičila. Pri tem je potrebno poudariti, da zakon uveljavlja načelo sodelovalne dolžnosti storilca v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Njen namen je pospešiti postopek in zagotoviti aktivno udeležbo domnevnega storilca, kot vložnika zahteve za sodno varstvo, ki mora biti sam najbolj zainteresiran za izid postopka. Zgolj navedba storilca, da je moral nepričakovano na pot v I., ne da bi za to predlagal kakršnakoli ustrezna dokazila, ki bi sodišče lahko prepričala o opravičenosti izostanka, seveda ne more biti utemeljen razlog, da bi sodišče izostanek opravičilo. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče opravičenost izostanka storilca presoja ustrezno strogo z vidika njegove pričakovane procesne discipline in po drugi strani v skladu z dejanskimi, stvarnimi in utemeljenimi razlogi, zaradi katerih naj bi se ne mogel udeležiti zaslišanja pred sodiščem. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče očitno in po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno zaključilo, da storilec k razpisanemu naroku ni prišel in izostanka ni mogoče utemeljeno opravičiti, s čemer so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo III. odst. 61. čl. ZP – 1, na podlagi katerega je prvostopno sodišče štelo, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, v posledici pa je tudi pravilno in utemeljeno odločilo, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP – 1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 147. čl. ZP – 1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sicer je storilcu naložilo plačilo povprečnine, ki jo je odmerilo na podlagi kriterijev iz II. odst. 143. čl. ZP – 1. Pri tem ni ugodilo pritožbenim navedbam, da se ga oprosti plačila povprečnine, saj je iz njegovih vlog razvidno, da poslovno potuje v I., najmanj 3 x tedensko, zaradi česar niso prepričljive pritožbene navedbe, da je storilec brezposeln in ne prejema nobenih dohodkov, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje oz. preživljanje njegovih družinskih članov, saj njegova zunajzakonska partnerica prejema okoli 206.000,00 SIT nadomestila, preživljata pa enega nepreskrbljenega otroka, storilec pa ni navajal, da na svojih poslovnih poteh v I. ne ustvarja dohodka. Ob podatku, razvidnem iz dokumentacije, ki jo je v spis predložil storilec, je mogoče razbrati, da je bila v obdobju, ko je storilčeva izvenzakonska partnerica prejemala nadomestilo v znesku okoli 206.000,00 SIT, minimalna plača okoli 122.000,00 SIT, povprečna plača pa okoli 285.000,00 SIT, iz česar je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da bo storilec stroške sodnih postopkov lahko plačal.