Jedro

Obramba za uveljavljanje očitka, ki se nanaša na soobsojenega, nima pravnega interesa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kopru obdolženega E. J. spoznalo za krivega storitve petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. Z isto sodbo so bili za krive storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1 spoznani tudi obdolženci D. J., N. J. in B. R. Sodišče je E. J., D. J. in N. J. izreklo pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, nato pa je po določitvi kazni za posamezno kaznivo dejanje E. J. določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, D. J. enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, N. J. pa enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev zapora. V okviru ukrepa varstvenega nadzorstva je vsem trem obsojencem določilo navodilo, da eno leto obiskujejo svetovanja, ki potekajo pri Društvu za nenasilno komunikacijo v Kopru. Obsojenemu B. R. je izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Glede kaznivih dejanj, opisanih v IV. točki izreka sodbe, je sodišče obdolžence oprostilo obtožbe. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka, oškodovance pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbam obsojenih D. J., N. J. in zagovornika obsojenega E. J. delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v I. točki izreka drugostopenjske sodbe navedena dejanja opredelilo kot kazniva dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (vključno z novelo KZ-1B), nato pa po znižanju določenih kazni obsojenemu E. J. določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, obsojenemu D. J. enajst mesecev zapora, obsojeni N. J. pa dva meseca in petnajst dni zapora. Sicer je navedene pritožbe in pritožbo obsojenega B. R. kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu B. R. je naložilo tudi plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega E. J. zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in oprostitev obsojenca, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče očitkov zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni presojalo. Tako ni preizkušalo utemeljenosti trditev, s katerimi skuša zagovornik prikazati nenasilno naravo obsojencev (reševanje spora z oškodovanci po mirni poti, ponudba za odkup nepremičnine oškodovancev...) in na drugi strani veliko konfliktnost oškodovancev (posedovanje naprave za zvočno in video snemanje, izzivanje obsojencev s parkiranjem svojega vozila, klicanje policije...) ter trditev, da je zaradi ravnanja oškodovancev ogroženo preživetje obsojencev. Tudi če bi se v postopku izkazalo, da so oškodovanci namenoma parkirali svoja vozila tako, da bi preprečili prehod obsojencev, to ne upravičuje kaznivih dejanj obsojencev, kot to zatrjuje zagovornik. Ob takšnem izhodišču je bil dokazni predlog za izvedbo ogleda, s katerim so obsojenci želeli dokazati, da je njihovo ravnanje upravičeno, ker so jih oškodovanci s parkiranjem vozil namerno ovirali, utemeljeno zavrnjen.

7. Zagovornik v zahtevi nadalje navaja, da je v pritožbi predlagal izvedbo javne pritožbene seje, ki pa ni bila opravljena in sodišče tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev njegovega predloga. V skrajšanem postopku sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji pritožbenega senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP), ne glede na izraženo voljo strank. Iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča (stran 4) je razvidno, da se je to seznanilo s predlogom zagovornika o izvedbi javne seje, vendar mu ni sledilo, saj je ocenilo, da glede na stanje stvari navzočnost strank ne bi pripomogla k razjasnitvi stvari. Sodišču druge stopnje zato po navedenem ni mogoče očitati zatrjevane procesne kršitve.

8. Tudi z uveljavljanjem očitka, da je drugostopenjsko sodišče ob opredelitvi posameznih kaznivih dejanj po milejšem kazenskem zakonu (drugi odstavek 7. člena KZ-1) v škodo obsojenega B. R. kršilo pravilo beneficium cohaesionis, zagovornik ne more uspeti. Obramba za uveljavljanje tovrstnega očitka, ki se nanaša na obsojenega B. R., nima pravnega interesa, sicer pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je B. R. tudi sam vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, višje sodišče pa je obrazložilo, zakaj z novelo KZ-1B spremenjeno besedilo 135. člena KZ-1 za obsojenega B. R. ni milejše (stran 7-8 sodbe višjega sodišča). Ob sklicevanju na prehodno določbo 128. člena KZ-1B je višje sodišče tudi pravilno pojasnilo, da so kljub spremenjeni pravni kvalifikaciji posameznih dejanj, navedenih v izreku drugostopenjske sodbe, še vedno izpolnjeni pogoji za pregon na predlog. Tako je neutemeljen tudi očitek zagovornika, da podlaga za pregon kaznivih dejanj (zasebna tožba), ki so bila s sodbo višjega sodišča opredeljena po milejšem kazenskem zakonu, ni podana.

9. Trditve, da so zakonski znaki kaznivega dejanja po novem in milejšem zakonu drugačni od besedila v prej veljavnem zakonu, pa Vrhovno sodišče zaradi presplošnosti ni upoštevalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).