Jedro

V odškodninski pravdi glede odgovornosti odvetnika zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, se uspeh v pravdi, v kateri je bil prekluzivni rok zamujen, obravnava kot predhodno vprašanje.

Ker je imel odvetnik svojo odgovornost zavarovano, lahko oškodovanec izbira, ali bo tožil odvetnika ali pa bo vložil direktno tožbo proti zavarovalnici.

Odškodninsko terjatev proti odvetniku iz naslova odgovornosti je mogoče veljavno cedirati tretjemu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 30.603,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 153,02 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj bi sodišče o možnostih za uspeh stečajnega dolžnika v gospodarskem sporu, iz katerega izhaja vtoževana odškodninska terjatev, moralo odločati kot o predhodnem vprašanju. Povsem nejasen in nerazumljiv je zaključek, da izredna pravna sredstva niso bila vložena, ker iz pogodbe o prenosu terjatev izhaja, da odstopnik ne jamči za izterljivost odstopljene terjatve. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni bila naročnica storitev odvetnika M. Terjatev namreč vtožuje na podlagi sklenjene cesijske pogodbe. Neutemeljeni so pomisleki glede pasivne legitimacije, saj lahko zaradi sklenjene zavarovalne pogodbe tožeča stranka toži neposredno zavarovalnico, dejstvo, da ni tožila solidarno tudi odvetnika, pa bi lahko vplivalo le na višino priznane terjatve. Nejasni so tudi zaključki, da naj bi imel slednji interes, da se tožeči stranki pridruži kot stranski intervenient, kajti njuni interesi so nasprotujoči. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je vprašanje uspeha stečajnega dolžnika v gospodarski pravdi, predhodno vprašanje za predmetni spor (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ni namreč sporno, da gospodarska pravda ni bila izpeljana, vendar je to posledica zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Ravno v tem je iskati temelj odškodninske terjatve, ki jo v predmetni pravdi vtožuje tožeča stranka. Slednja namreč trdi, da je odvetnik I. M. s prepozno vložitvijo tožbe kršil mandatno pogodbo, saj pri opravi naročila ni ravnal kot dober strokovnjak (768. člen v zvezi z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča (da bi gospodarska pravda morala biti vodena do konca), je dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo sodbo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali bi stečajni dolžnik s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve stečajnega upnika uspel, torej v zvezi s tem ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, o čemer ne more kot prvo soditi sodišče druge stopnje, saj bi s tem strankam odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče naj pri odločanju o predhodnem vprašanju ugotovi vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pri čemer mora tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo, ni pa ji potrebno dokazati, da bi v pravdi stečajni dolžnik uspel. Ravno nasprotno, zaradi obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ) se lahko tožena stranka svoje odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen, tudi če ne bi bilo zakrivljenega ravnanja odvetnika (B. Horvat: Odškodninska odgovornost odvetnikov in notarjev, Podjetje in delo, št. 7/2004, II Ips 290/99, II Cp 1139/2000, II Cp 3502/2009). Vprašanje, ali je odstopnik jamčil za izterljivost terjatve ali ne, za odločitev o predhodnem vprašanju ni odločilno dejstvo in kot tako za predmetni spor (glede zgoraj obravnavanega dela sodbe) nerelevantno.

Zmotna so tudi načelna stališča sodišča glede aktivne in pasivne legitimacije strank. Med njima ni sporno, da tožnica ni bila naročitelj storitev odvetnika M., vendar pa je tožnica v pravdi lahko aktivno legitimirana na podlagi pogodbe o odstopu terjatve (prvi odstavek 417. člena OZ), saj s tem vstopi v položaj prvotnega upnika, v kolikor je bila seveda terjatev veljavno cedirana. Med strankama je prav tako nesporno, da je imel odvetnik M. svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. V takšnem primeru ima oškodovanec možnost vložiti direktno tožbo proti zavarovalnici po določbi 965. člena OZ. Vprašanje odbitne franšize lahko morebiti vpliva le na višino zavarovalnine, ne pa tudi na njen temelj. V čem bi predlog stranske intervencije prispeval k odločitvi o zadevi, sodišče sicer ne pojasni, pritožba pa pravilno opozarja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi nima enakih interesov kot odvetnik M., smisel intervencije pa je v tem, da se intervenient pridruži tisti stranki, za katero ima pravni interes, da v pravdi zmaga. Intervenient tako tudi ni stranka postopka (199. člen ZPP), torej ga sodba ne more neposredno zavezovati (temveč lahko prizadane njegov pravni interes le posredno).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP, odločitev o pravdnih stroških pa na tretjem odstavku 165. člena ZPP.