Jedro

Ob upoštevanju tako 6. člena ZVVJTO kot tudi 4. člena istega zakona, ki določa način izračuna vračila, je toženka s 4. členom Pravilnika o postopkih vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk presegla okvir, ki ji ga nalaga zakon. Toženka je namreč v tem členu določila delež 40%, ki ji pripada zaradi vlaganj njene pravne prednice, pri čemer zneska oziroma deleža vlaganj ni v ničemer izkazala. Sodišče je zato o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih členov Pravilnika in ugotovilo, da toženka v ZVVJTO ni imela podlage za izračun zneska vračila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, torej za zadržanje 40% sicer pravilno izračunanega zneska,ki pripada tožniku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Žužemberk, št. 386-1/2008-786 z dne 4. 5. 2010, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 27,62 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo priznala tožniku upravičenje do povračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje v višini 359,00 EUR, navedeni znesek pa se mu nakaže na osebni račun v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 14. 4. 2004 na Občino Žužemberk vložil zahtevek za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Zahtevku ni priložil dokazil o vlaganjih, kljub temu pa je toženka podatek o sklenitvi pogodbe s pravno prednico preverila v svojih bazah in ugotovila, da je tožnik plačal 662.000,00 din prispevka in je iz tega razloga njegovi zahtevi ugodila in mu v podpis posredovala poravnavo, ki pa je tožnik ni podpisal. Pri izračunu vlaganj je upoštevala tudi vloženo delo in material ter skladno s Pravilnikom o podatkih za ugotavljanje višine vračila vlaganj (Uradni list RS, št. 1/04, 61/04, 95/04 – popr. in 92/06) obračunala 30 ur dela po postavki 1.500,00 SIT na uro ter strošek droga v višini 17 EUR. Skupaj plačani prispevki, vloženo delo in material znesejo 599,00 EUR. Pri končnem znesku pa je upoštevano, da je takratna krajevna skupnost pri izgradnji javnega telekomunikacijskega omrežja sodelovala kot soinvestitor in organizator izgradnje, zato je skladno s 6. členom Zakona o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 58/02, 55/03, 86/04, 60/06 in 33/07, v nadaljevanju ZVVJTO) upravičena do 40% zgoraj ugotovljenega zneska.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Skladno s 4. členom Pravilnika o postopkih vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk (Uradni list RS, št. 81/02, 112/03, 91/09 in 17/10, v nadaljevanju Pravilnik) se za ugotovitev višine vračila vlaganj uporabljajo določbe drugega in tretjega odstavka 4. člena ZVVJTO, kar je bilo v predmetnem postopku v celoti upoštevano. Drugostopni organ pojasnjuje, da je iz vseh dokumentov, ki so del celotnega postopka uveljavljanja vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje in tudi podlaga za sklenitev poravnav z Državnim pravobranilstvom, razvidno, da je pravna prednica tožnice, to je Krajevna skupnost A. (KS A.), soinvestirala v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja, ravno tako pa pri izgradnji sodelovala kot glavni organizator. Zakonodajalec je takšno situacijo uredil v 6. členu ZVVJTO, po katerem lokalna skupnost vlaganja vrne v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb. Ravno to določilo daje lokalni skupnosti upravičenje do delnega vračila vlaganj upravičencem. Svojih vlaganj tožnik ni listinsko izkazal, vendar je prvostopni organ po svojih evidencah pravilno ugotovil višino vlaganj. Pravilno je upoštevan tudi soprispevek takratne Krajevne skupnosti A. in sicer je višina soprispevka pravilno in skladno s 4. členom Pravilnika upoštevana v višini 40%.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe zakona in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo določi višino vračila iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Nadalje navaja, da toženka ni upravičena zadržati dela sredstev vlagateljev v višini 40 % vlaganj posameznega upravičenca zaradi njenega prispevka v obliki organizacije, saj za to nima pravne podlage, na podlagi katere bi ta njen prispevek finančno ovrednotila. Kot izhaja iz 3. člena Samoupravnega sporazuma o izgradnji krajevnega telefonskega omrežja z dne 25. 7. 1984, ki predstavlja eno od listin za sklenitev poravnave o vračilu vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, št. NZ-NM-N-6085/04, 6086/04 z dne 23. 5. 2008, se je nekdanja KS A. zavezala financirati projekt iz dveh virov: s finančno udeležbo evidentiranih prosilcev in z delom v lastni režiji. Iz navedenega torej izhaja, da sta bila vložka samo denarna sredstva, ki so jih prispevali zainteresirani občani, ki so želeli dobiti telefonski priključek, kot tudi lastno delo občanov, ki so sami kopali jame za drogove, jarke za ozemljitve, in kupili ostali potreben material. Tako so štiri sklenjene poravnave in v njih navedeni dokumenti kot podlaga za njihovo sklenitev, edine verodostojne listine za vračilo vlaganj končnim upravičencem. Po podpisu poravnav je občina našla dokumentacijo za vse telefonske priključke z navedbo datumov in zneskov posameznih plačil za vsak posamični telefonski priključek, kot tudi specifikacijo vloženega dela in materiala za vseh 507 končnih upravičencev. Tožnik dalje izpodbija tudi Pravilnik, ker je ta v 4. členu v neskladju s tretjim in četrtim odstavkom 6. člena ZVVJTO. Občina ni nikoli javno navedla zneska, ki pripada končnim upravičencem na podlagi te in ostalih poravnav, kot tudi ne zneska, ki pripada lokalni skupnosti iz naslova samoprispevka. Prav tako upravičencem ni znan znesek, ki pripada lokalni skupnosti iz naslova njenih lastnih vlaganj, niti dokončno število upravičencev, saj se le - to spreminja iz pravilnika v pravilnik. Prav tako toženka niti z enim dokumentom ni dokazala višine vlaganj nekdanjih KS A. in KS B. v izgradnjo telekomunikacijskega omrežja, zato je 4. člen Pravilnika v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 6. člena ZVVJTO.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja argumente iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločitev toženke o višini priznanega zneska za vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje. Po 2. členu ZVVJTO so upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Telekoma Slovenije, d.d., fizične osebe, organizacije fizičnih oseb, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekoma Slovenije, d.d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet (SIS). Lokalna skupnost, ki nastopa kot upravičenka iz 2. člena ZVVJTO, je dolžna v roku dveh mesecev po sklenitvi pisne poravnave na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek 6. člena ZVVJTO), s predpisom pa podrobneje določiti način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev (drugi odstavek 6. člena ZVVJTO). Prejeto vračilo vrne lokalna skupnost v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na seznamu iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek 6. člena ZVVJTO). V zvezi z višino vračila zakon v 4. členu določa, da je osnova za vračilo vlaganj vrednost, navedena v listinah, ki dokazujejo pravni posel iz 2. člena tega zakona, od osnove za vračilo vlaganj, povečane za vrednost vloženega dela in materiala, pa se odštejejo priključnina in prispevek SIS-u, namenska sredstva iz proračuna ter stroški hišne inštalacije in terminalske opreme, kolikor so vključeni v znesku zahtevka (drugi odstavek 4. člena ZVVJTO).

Upravičenka Občina Žužemberk je tako na podlagi zgoraj citiranega 2. člena ZVVJTO zahtevala povračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. V ta namen sta zavezanka za vračilo Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvu, in upravičenka Občina Žužemberk sklenili poravnavo, št. NT-NM-N-6085/04, 6086/04 z dne 23. 5. 2008, za znesek vračila 325.212,03 EUR. Na podlagi 6. člena ZVVJTO je nato toženka sprejela Pravilnik o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk, ki v 4. členu v zvezi z ugotavljanjem sorazmernih deležev vračil določa, da je osnova za vračilo pogodbena vrednost iz pogodbe, sklenjene s pravno prednico Občine Žužemberk, zmanjšana za vrednost vlaganj krajevnih skupnosti, za KS A. za 40% in za KS B. za 50%.

Ob upoštevanju tako 6. člena ZVVJTO kot tudi 4. člena istega zakona, ki določa način izračuna vračila, je po presoji sodišča toženka s 4. členom Pravilnika presegla okvir, ki ji ga nalaga zakon. Toženka je namreč v tem členu določila delež 40%, ki ji pripada zaradi vlaganj njene pravne prednice KS A. (oziroma 50% v primeru KS B.), pri čemer zneska oziroma deleža vlaganj ni v ničemer izkazala, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. Ob upoštevanju tretjega odstavka 6. člena ZVVJTO, ki določa obveznost vračila končnim upravičencem in v imenu katerih je toženka (tudi) nastopala, bi tako zatrjevana vlaganja svoje pravne prednice, ki naj bi znašala kar 40 % celotnega zneska, toženka tudi morala izkazati in izračunati po 4. členu ZVVJTO, česar pa ni storila. Zato je utemeljen tožbeni ugovor o nezakonitosti Pravilnika v 4. členu glede na tretji in četrti odstavek 6. člena ZVVJTO. Z uporabo instituta exceptio illegalis lahko sodnik, ki je pri odločanju vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), z učinkom za konkreten primer sam ugotovi nezakonitost podzakonskega predpisa, ga kot pravno podlago za odločitev ne uporabi in odločitev opre na zakon. Sodišče je zato o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih členov Pravilnika in ugotovilo, da toženka v ZVVJTO ni imela podlage za izračun zneska vračila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, torej za zadržanje 40% sicer pravilno izračunanega zneska, ki na podlagi plačanih prispevkov, vloženega dela in materiala pripada tožniku.

Glede pogodb in ostalih dokumentov, ki so bili podlaga za sklenitev poravnave med toženko in Državnim pravobranilstvom, sodišče še dodaja, da navedena poravnava ni bila razveljavljena, niti to ni predmet tega postopka, zato so vse navedbe, ki se nanašajo na samo poravnavo, v tem postopku nerelevantne in se sodišče do njih tudi ne opredeljuje.

Glede na navedeno upravni organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni pravilno uporabil zgoraj citiranih določb zakona, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/08 – odl. US in 62/10, v nadaljnjem besedilu ZUS-1) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka ponovno določiti znesek vlaganj, ki se vrnejo tožniku, ob upoštevanju 4. in 6. člena ZVVJTO. Kolikor bo ugotovljeno, da je tudi pravna prednica toženke soinvestirala v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja, bo morala tudi njena (lastna) vlaganja ovrednotiti po istih zakonskih določbah.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v priglašenem znesku. Toženka je tako dolžna povrniti stroške v višini 27,62 EUR (znesek upravne takse in fotokopij) v roku 15 od prejema te sodbe.