Jedro

Neutemeljen je tudi očitek, da se je sodišče v zvezi s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju ukvarjalo z nebistvenimi vprašanji. Ne gre za nepomembne ugotovitve sodišča, pač pa obrazložitev dejstev, ki dokazujejo, da zapustnik ob sklepanju Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni imel s strani tožnika zatrjevanega darilnega namena, pač pa namen zapustiti svoje premoženje tistemu sinu, ki mu je skupaj z družino nudil podporo in ustrezno pomoč. Da je očetu pomoč ves čas nudil toženec in člani toženčeve družine, so potrdile vse priče, ki so bile zaslišane o tem; gre za nepristranske priče (sosedje, prodajalka v bližnji trgovini). Navedeno potrjuje, da ni šlo za brezplačno naklonitev premoženja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni nobenega dvoma, da Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni prikrivala darila zapustnika tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje nadomestilo sodbo, ki jo je v tej zadevi izdalo dne 14. 1. 2022 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 26. 11. 2014 sklenila sedaj pokojni A. A. in toženec, šteje za darilno pogodbo in se na njeni podlagi prejeto premoženje všteje v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež tožnika; da je zapustnik A. A. v letu 1983 tožencu poklonil 15.000 EUR za nakup nepremičnin ter za gradnjo stanovanjske hiše, kar sodi v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež tožnika; da je zapustnik tožencu dal darilo, denarna sredstva v višini 15.000 EUR za nakup ½ deleža nepremičnine ID 0000, kar sodi v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež; da je zapustnik tožencu leta 1981 dal 10.000 EUR za poplačilo njegovih preživninskih obveznosti, kar sodi v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež tožnika; da je zapustnik tožencu dal darilo v obliki mesečnega denarnega zneska 500 EUR od leta 2000 do njegove smrti, skupaj 102.000 EUR, kar sodi v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež tožnika; da je zapustnik tožencu v obdobju od 1987 do 2018 vsako leto dal darilo v obliki sredstev za ogrevanje hiše, v preračunani višini 10.000 EUR, kar sodi v vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež tožnika. Tožniku je naložilo plačilo 9.378,20 EUR pravdnih stroškov toženca.

2. V pritožbi tožnik nasprotuje odločitvi sodišča, da je izdalo novo sodbo, s katero je nadomestilo prvotno, da je (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek in stroškovni odločitvi, uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, vključno s prvotno sodbo z dne 14. 1. 2022 ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa naj obe sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Z novo sodbo je sodišče dejansko želelo prikriti dejstva, ki gredo v prid tožniku in zaradi katerih je dejansko razvidno, da je odločitev napačna. V prvotni sodbi je bančni izpisek Posavske banke pravilno ovrednotilo; iz njega izhaja, da imetnik računa ni razpolagal s sredstvi za nakup nepremičnine. V novi sodbi je isti dokaz kar izpustilo oziroma ga obravnavalo v povsem drugačni luči. Ni se izjasnilo o celotnem očitku, podanem v prvi pritožbi, da iz dokaza dejansko izhaja, da toženec ni razpolagal z zadostnimi sredstvi za nakup nepremičnine. V novi sodbi je sodišče to neustrezno skušalo opravičiti s tem, da naj bi imel toženec denar v gotovini. Če bi toženec imel priliv iz naslova odpravnine in zavarovalnine, bi to izhajalo iz njegovega računa, ki je bil edini njegov račun. Obrazložitev sodišča je popolnoma neživljenjska; namenjena je poskusu opravičevanja nedopustnega predrugačenja namena izvedenega dokaza. Čeprav je sodišče nadomestno sodbo izdalo ravno zaradi najmanj delno utemeljene pritožbe, popolnoma neupravičeno ni priznalo za prvo pritožbo potrebnih stroškov oziroma jih dejansko niti ni obravnavalo.

Glede zahtevka v zvezi s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju se je sodišče ukvarjalo s številnimi nebistvenimi vprašanji, namesto jedra zadeve, ki je v vprašanju, ali je bil resnični namen sklepanja pogodbe darilni, vendar zapisan v drugačni – fiktivni obliki. Če bi sodišče ustrezno ovrednotilo izvedene dokaze, in sicer prej narejeno oporoko in izpovedi oseb, ki so bili ob sklepanju Pogodbe o dosmrtnem preživljanju prisotne, to je izpoved toženca in notarja, bi ugotovilo, da je šlo za darilni namen.

Tudi glede ostalih zahtevkov je odločitev večkrat v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Tako je sodišče primeroma glede darila v povezavi s kurjavo odločilo, da je toženec kurjavo pridobival zgolj iz gozda pokojnikovega brata ter nato domnevno gozda v lasti toženca, čeprav je bilo iz izpovedi vseh prič jasno izkazano, da se je drva s strani toženca sekalo in odnašalo vseskozi in iz obeh delov. Gozd strica B. B. je bil njegov dejansko le do smrti, nato ga je podedoval zapustnik, ki je bil torej od leta 2014 pa do smrti edini lastnik gozda in je šlo ob sekanju drv za drva iz zapustnikovega gozda. Do zmotne odločitve glede dejanskega stanja je morebiti prišlo tudi zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, določenih predlaganih dokazov sodišče niti ni zavrnilo. To predstavlja procesno kršitev zaradi katere je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlago za izdajo izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje nadomestilo sodbo, ki jo je v tej zadevi izdalo 14. 1. 2022 (prva sodba), je imelo v določilih 343.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po vložitvi pritožbe je namreč ugotovilo, da je v obrazložitvi prve sodbe eni od listin v spisu pripisalo napačno vsebino. Knjigovodska kartica Temeljne posavske banke v prilogi C6 spisa ni izpisek tekočega računa zapustnika A. A., pač pa knjigovodska kartica toženčevega tekočega računa za leti 1981 in 1983. Šlo je za v pritožbi tožnika uveljavljeno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tak primer je zakonodajalec zaradi načela pospešitve in ekonomičnosti postopka predvidel možnost, da sodišče prve stopnje nadomesti izpodbijano sodbo z novo sodbo, v kateri popravi napako, katere posledica bi bila razveljavitev sodbe in ponovno sojenje, kar bi strankama povzročilo dodatne stroške. Dejstvo, da je sodišče izdalo t.i. nadomestno sodbo, na odločitev o stroških postopka ne vpliva, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku in ne od uspeha strank v posamezni fazi postopka.

6. Tožnik zahteva vštevanje daril, ki naj bi jih pokojni oče pravdnih strank (zapustnik) podaril tožencu. Materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka sta četrti odstavek 28. člena Zakona o dedovanju (ZD) in 29. člen ZD, po katerem se kot darilo zapustnika šteje vsako neodplačno razpolaganje v korist dediča. Dokazno breme, da je zapustnik dal sodediču darila, je na tožniku. V z obravnavano pritožbo izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati neodplačnega razpolaganja zapustnika v korist toženca. Svoje zaključke je prvo sodišče utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se višje sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V prvi sodbi je sodišče prve stopnje dokazno oceno gradilo tudi na dejstvu, ki ga dokazi v spisu ne potrjujejo. Iz bančne kartice Temeljne Posavska banke (priloga C6) ne izhaja, da je zapustnik v letu 1983 prejel skupaj 524.905 DIN, kot je sodišče ugotovilo v točki 10 obrazložitve prve sodbe. Dokaz v resnici potrjuje, da je navedeno vsoto v letu 1983 na svoj račun prejel toženec. V nadomesti sodbi je to sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Dokaza ni izpustilo, kot mu očita pritožba, pač pa ga je ocenilo ob upoštevanju njegove resnične vsebine. Z bančnimi izpiski je tožnik dokazoval svoje trditve, da je toženec v letu 1983 od očeta prejel darilo 15.000 EUR. Knjigovodska kartica Temeljne Posavske banke te trditve ne dokazuje, saj iz nje ne izhaja, da bi A. A. nakazoval denar na toženčev račun. Tudi noben drug dokaz v spisu ne potrjuje, da bi oče tožencu v letu 1983 podaril denar za nakup parcele in gradnjo hiše, medtem ko je toženec uspel dokazati, da sta oba z ženo imela redne dohodke. Ob upoštevanju vseh dokazanih zatrjevanih dejstev je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev o podarjenem denarju v letu 1983, pravilen. Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni utemeljevalo z dejstvi, ki jih prereka pritožba; da je toženec imel denar od nakazanih odpravnine in zavarovalnine, ki sta mu bili res nakazani kasneje (v letih 1985 ali 1986 in leta 1991). Dokazne ocene glede zatrjevanega darila v letu 1983 tako pritožnik ni uspel izpodbiti. Ker je dokazno breme na tožniku, je odločitev sodišča, da zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na darilo 15.000 EUR v letu 1983, materialnopravno pravilna.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da se je sodišče v zvezi s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju ukvarjalo z nebistvenimi vprašanji. Ne gre za nepomembne ugotovitve sodišča, pač pa obrazložitev dejstev, ki dokazujejo, da zapustnik ob sklepanju Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni imel s strani tožnika zatrjevanega darilnega namena, pač pa namen zapustiti svoje premoženje tistemu sinu, ki mu je skupaj z družino nudil podporo in ustrezno pomoč. Toženec, njegova žena in otroka so prepričljivo izpovedali, da so že pred sklenitvijo Pogodbe o dosmrtnem preživljanju preživljali čas s toženčevim očetom in mu, če je bilo to potrebno, pomagali z raznimi deli (košnja, pospravljanje hiše, kuhanje, ipd.), občasno tudi finančno in s hrano. To se je nadaljevalo tudi po sklenitvi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, z leti je bilo potrebno vedno več pomoči, kar je logično. Še posebej intenzivna pomoč je bila potrebna, ko je zbolel in nato obležal. Da je očetu pomoč ves čas nudil toženec in člani toženčeve družine, so potrdile vse priče, ki so bile zaslišane o tem; gre za nepristranske priče (sosedje, prodajalka v bližnji trgovini). Da so očetu pomagali toženec in njegova družina, je izpovedala tudi tožnikova priča - njegova partnerica. Navedeno potrjuje, da ni šlo za brezplačno naklonitev premoženja. Tudi iz izpovedbe notarja C. C. ne izhaja drugače. Izpovedal je, da je A. A. zelo negativno govoril o sinu D. D. (tožniku), o tožencu pa, da mu ves čas pomaga in da se je zato odločil, da mu bo po smrti zapustil vse družinsko premoženje. Oporoka, ki jo je A. A. napisal pred sklenitvijo Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne omaje. Odločitev oporočitelja, komu bo zapustil premoženje, ne dokazuje, da gre za brezplačno naklonitev premoženja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni nobenega dvoma, da Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni prikrivala darila zapustnika tožencu.

9. Tudi zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drva za ogrevanje toženčeve hiše, je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi: da toženec hišo ogreva pretežno s kurilnim oljem, le zadnji dve ali tri leta, ko je polovični lastnik gozda, tudi na drva; da so drva večinoma še zložena na parceli zapustnika; da je drevje ležalo po gozdu in ga je bilo treba pospraviti. Slednjega tožnik ne prereka. Iz neizpodbitih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja tudi, da je zapustnik pred smrtjo živel pri tožencu. Tožnik sam zatrjuje, da je les iz gozda spravil toženec ali vsaj organiziral spravilo lesa, niti trdi ne, da proti plačilu. Glede na te okoliščine konkretnega primera za kurjavo toženčeve hiše porabljen les ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se upoštevalo pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine. Zapustnikovo premoženje se s tem, ko je toženec brezplačno poskrbel za čiščenje njegovega gozda, kurilo pa se je tudi za zapustnika, ni zmanjšalo. Prikrajšanje dednega deleža tožnika tako tudi iz tega naslova ni izkazano.

10. Glede ostalih delov tožbenega zahtevka pritožbena graja ni konkretizirana: ne pojasni, katere ugotovitve sodišča naj bi bile v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu, niti katerih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, sodišče ni izvedlo. Pritožbeno sodišče pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ne ugotavlja po uradni dolžnosti in tudi ni dolžno preverjati pavšalnih pritožbenih navedb glede (ne)izvedbe dokazov.

11. V pritožbi uveljavljene kršitve torej niso podane, izpodbijana odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna in tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.