Jedro

Tožnikova naloga je bila spremljanje oziroma pridrževanje bremena, ki je potovalo z dvigalom. Takšno delo samo ob sebi ni nevarno, saj ob njegovem rednem poteku ni ogroženo življenje in zdravje ljudi. Torej ne gre za delo s povečano nevarnostjo in takšne narave mu ni mogoče pripisati z nizanjem številnih okoliščin, ki niso bile vzrok za nesrečo: podaljšani delovnik in čas po malici, čas največje intenzivnosti dela, pozornost usmerjena na tovor. Nadalje, ni bilo ne zatrjevano ne ugotovljeno, da bi bila kakšna izmed teh okoliščin vzrok za tožnikov padec in poškodbo. Slednje je bilo le dejstvo, da se je tožnik spotaknil ob armaturne palice, ki so bile zložene tako, da so segale na pot, kjer je hodil tožnik.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi - v zvezi z delovno nesrečo 16.5.1994, v kateri se je tožnik poškodoval kot delavec delodajalca, ki je bil odgovornostno zavarovan pri toženi stranki - je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za takrat nastalo škodo. Gre za objektivno odgovornost. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo, ker se je strinjalo z ugotovitvijo, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Tožnik kot žerjavistov pomočnik je moral spremljati 5 do 6 ton težak ter 6 do 7 metrov obsežen element na višini 3,5 do 4 metrov. Pri izhodu iz hale je moral tožnik tovor uravnavati in tako gledati navzgor in ni mogel biti pozoren na različne predmete na tleh, ob katere se je spotaknil. Toženkin zavarovanec pa ni imel urejene stalne pohodne poti.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je tožena stranka vložila revizijo zoper navedeni sodbi in predlagala, naj vrhovno sodišče odloči tako, da tožena stranka ni odgovorna za škodo in zato tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ali pa naj sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da gre za bistveno različno ugotavljanje dejanskega stanja, ko je prvo sodišče obrazložilo, da je moral biti tožnik bolj pozoren na tovor kot na tla, pritožbeno sodišče pa, da je moral gledati navzgor. Tožniku ni bilo treba gledati samo navzgor, ker je tovor spremljal s hitrostjo koraka.

Kalupi na tleh niso bili majhni in tesno drug ob drugem in je bilo dovolj prostora za varno hojo med njimi. Hala je bila osvetljena in vidljivost dobra. Že ob običajni pozornosti do poškodbe ne bi prišlo. Tožnik je šele v tožbi začel zatrjevati, da je spremljal žerjavista. V prijavi poškodbe na delu je bil naveden vzrok nesreče delavčeva nepazljivost. Sodišči te okoliščine nista dokazno ocenili. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj pot ni bila takšna, da bi predstavljala povečano nevarnost. Toda tudi če bi se slednje izkazalo, je tožnikov soprispevek k škodi več kot 70-odstoten.

Tožeča stranka je predlagala sodišču prve stopnje, naj revizijo zavrže, ker ni navedena sporna vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Takšno je tudi stališče vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 337/2001. Tožena stranka je nato dopolnila revizijo z izjavo, da je vrednost izpodbojnega dela sodbe vrednost celotnega tožbenega zahtevka, torej 2.458.276 SIT. Tožeča stranka je nasprotovala dopolnitvi revizije, saj bi moralo sodišče že poprej izdati sklep o njenem zavrženju.

Revizija je utemeljena.

Tožnikov predlog za zavrženje revizije ni utemeljen. Revizija je dovoljena načeloma zoper vse drugostopenjske pravnomočne odločbe in tako tudi zoper vmesne sodbe (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). S tašnimi se odloči le o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). V primeru, kot je obravnavani, ko sodišče z vmesno sodbo ugotovi, da je utemeljena podlaga tožbenega zahtevka v celoti (po pravnomočnosti takšne sodbe naj bi spor tekel le še o višini tožbenega zahtevka), je sporna vrednost, ker se izpodbija sodba v celoti, vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), torej 2.458.276 SIT. V pravdi je namreč postavljen denarni zahtevek. Tožena stranka tako ni bila dolžna navajati vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ker jo izpodbija v celoti. Navedena vrednost zahtevka seveda zadošča (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnikovo sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2001 je zmotno. V omenjeni zadevi je stranka z revizijo izpodbijala kočno sodbo delno in le glede višine prisojene odškodnine, pri čemer pa ni navedla v kakšnem znesku. Tu obravnavana revizija je potemtakem dovoljena.

Reviziji ni mogoče pritrditi v delu, v katerem uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za nikakršno nasprotje ne gre, če se opiše dejstvo, da je tožnik tik pred nezgodo gledal navzgor, s temi besedami ali pa, da je bil bolj pozoren na tovor, ker se je ta pač gibal na višini 3 do 4 metrov, kar pomeni, da takrat ni mogel gledati tudi tla. Nujna posledica pozornosti na tovor je bil pogled, kod ta potuje po zraku. Nadalje, revizija postavlja nekaj novih dejanskih trditev, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Povedano velja za zatrjevanje osvetljenosti hale in vidljivost; da je tožnik šele v tožbi začel zatrjevati, da je spremljal žerjavista. V sodbi, ki jo izpodbija revizija je ocenjena navedba v prijavi poškodbe o vzroku nesreče. V sodbah nižjih sodišč ni zanikano, da ni bilo med kalupi v tovarniški dvorani dovolj prostora za hojo. Bistvo je vendar v tem, da se je tožnik spotaknil ob armaturno železo, ki ga je nekdo postavil tako, da je segal v pot. Zatrjevanih procesnih kršitev torej ni.

Pač pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem nižjih sodišč, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, delo s povečano nevarnostjo. Takšno delo kot ga je opravljal tožnik je v Pravilniku o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Uradni list SFRJ, št. 30/69 - 188. člen) opisano kot delo privezovalca bremena. Njegova naloga je bila tudi spremljanje oziroma pridrževanje bremena. Takšno delo samo ob sebi ni nevarno, saj ob njegovem rednem poteku ni ogroženo življenje in zdravje ljudi. Torej ne gre za delo s povečano nevarnostjo in takšne narave mu ni mogoče pripisati z nizanjem številnih okoliščin, ki niso bile vzrok za nesrečo: podaljšani delovnik in čas po malici, čas največje intenzivnosti dela, pozornost usmerjena na tovor. Nadalje, ni bilo ne zatrjevano ne ugotovljeno, da bi bila kakšna izmed teh okoliščin vzrok za tožnikov padec in poškodbo. Slednje je bilo le dejstvo, da se je tožnik spotaknil ob armaturne palice, ki so bile zložene tako, da so segale na pot, kjer je hodil tožnik. Do takšnega nesrečnega dogodka bi lahko prišlo tudi ob hoji, ko bi, denimo, kdo na rokah pred seboj nosil kakšno breme. Za objektivno odgovornost (drugi odstavek 154. člena ZOR) po povedanem ne gre.

Zaradi drugačnega pravnega mnenja se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, ali ni podana subjektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, na kar so očitno merile tožbene trditve in izvedeni dokazi (tožniku ni bilo znano, da je nekdo postavil rebrasto železo znotraj hale; z nogo je zadel v dvignjeno betonsko železo; pot je bila poprej prazna ipd.). S tem vidikom odgovornosti se sodišči, kot rečeno nista ukvarjali in tako so ostale neraziskane tudi druge okoliščine: kakšni varstveni ukrepi in normativi so veljali v tožnikovi delovni organizaciji v času nesreče, kako je bila zagotovljena pot za privezovalca bremena oziroma žerjavistovega pomočnika, ali se je na to pot običajno postavljalo armaturno železje ipd. In seveda v zvezi s tem se sodišči tudi nista posvetili vprašanju krivde tožnikovega delodajalca in morda tožnikovega prispevka k nesreči. Razloženo je narekovalo ugoditi reviziji in vrniti zadevo sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP) v novo sojenje, ob katerem bo potrebno v dejanskem in materialnopravnem pogledu raziskati zadevo v nakazani smeri.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.