Jedro

Izdatke za vsakodnevno preživljanje otrok, katerih narava to dopušča, je treba ugotoviti natančno (npr. izdatki za šolsko prehrano, za učenje tujega jezika,...), ostali izdatki, za ugotavljanje katerih eksaktna metoda ugotavljanja višine ne pride v poštev, pa se ocenijo v približnem znesku. Končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj je zato lahko le njihova oceni in ne natančen matematičen izračun.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. odstavku

1. točke izreka spremeni tako, da se na koncu besedila za besedami "v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi" doda: "ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih nepravočasno plačanih zneskov preživnine za mesece marec 2004 do vključno september 2004, in sicer: - od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.3.2004 do 14.9.2004, - od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.4.2004 do 14.9.2004, - od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.5.2004 do 14.9.2004, - od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.6.2004 do 14.9.2004, - od zneska 18.000.00 SIT za čas od 16.7.2004 do 14.9.2004, - od zneska 18.000.00 SIT za čas od 16.8.2004 do 14.9.2004".

2. V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V predmetni razvezni pravdi je bilo o tožbenem zahtevku za razvezo zakonske zveze, za odločitev o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok in za ureditev stikov med očetom in mladoletnima otrokoma že pravnomočno odločeno. Glede toženčeve preživninske obveznosti je sodišče prve stopnje prvič odločilo, da je tožnik za preživljanje mladoletnega sina Jana in mladoletne hčerke Teje dolžan plačevati preživnino za vsakega po 30.000,00 SIT mesečno za čas od 2. 3. 2004 do 16. 6. 2004, in 40.000,00 SIT mesečno za čas od 17. 6. 2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek tožene stranke (po

50.000,00 SIT preživnine za vsakega otroka) je zavrnilo. Na pritožbi obeh strank je višje sodišče to odločitev razveljavilo, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje potrebe mladoletnih otrok ocenilo pravilno, ni pa upoštevalo dejanskih stroškov, ki očetu nastajajo v zvezi s stiki, pa tudi porazdelitev preživninskega bremena med pravdnima strankama je bila po oceni pritožbenega sodišča v neskladju z ugotovljenima plačama pravdnih strank. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom višjega sodišča, dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odločilo, da je tožnik za čas od 2.3.2004 do 16.6.2004 za vsakega otroka dolžan plačevati preživnino v višini 30.000,00 SIT mesečno, za čas od

17.6.2004 dalje pa v višini 40.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je del obveznosti že poravnal in je odločilo, da je njegove prispevke konkretno za čas od 2.3.2004 do

16.6.2004 dolžan plačati že po po 8.000,00 SIT mesečno, za čas od

17.6.2004 do 28.2.2005 še po 18.000,00 SIT mesečno in od 1.3.2005 dalje po 40.000,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Višji preživninski zahtevek tožene stranke (za vsakega otroka po 50.000,00 SIT) je ponovno zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da se potrebe otrok glede na razmere ob zadnjem sojenju niso bistveno spremenile in Janove potrebe ocenilo v približnem znesku 75.000,00 SIT, Tejine pa nekaj več kot 73.000,00 SIT. Breme teh potreb je porazdelilo v razmerju 2/3 tožnik in 1/3 toženka, glede na to, da sta njuna dohodka v razmerju 62 % proti 38 % in da je toženka tista, na kateri sloni pretežni del vzgoje in skrbi za oba otroka. Hkrati je upoštevalo stroške, ki jih ima tožnik v zvezi s prehrano, dopustom in deloma tudi za higieno otrok med stiki, kar po oceni sodišča prve stopnje znaša 10.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Upoštevalo pa je tudi delna plačila, ki jih je tožnik za nesporni del preživnine po razveljavitvi prvotne odločitve sodišča prve stopnje izvršil. S to presojo in odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja nobena od strank. Obe sta pritožbo vložili po svojih pooblaščencih, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka se ne strinja z večino ugotovitev sodišča prve stopnje. Izpodbija tako oceno ugotovljenih potreb otrok, kot tudi porazdelitev preživninskega bremena med pravdnima strankama, oceno dejanskih stroškov tožnika v zvezi s stiki in odločitev o stroških postopka. Hkrati zatrjuje, da je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo zamudnih obresti od nepravočasno plačanih preživninskih obrokov za čas do 14. 9. 2004, pri čemer pa ne vztraja pri obračunu v smislu 288. člena OZ. Glede ocenjenih potreb otrok vztraja na stališču, da s 500,00 SIT na dan, kolikor je sodišče predvidelo za stroške prehrane doma, ni moč pokriti normalnih potreb otroka, če naj bo hrana kolikor toliko raznolika, kvalitetna in vitamsko bogata. Šoloobvezni otroci tudi hitro rastejo, zato jim je praktično vsako sezono v letu treba kupiti nova oblačila, in sicer po več artiklov hkrati, saj se le-ti hitro zamažejo. Izrazito nizek je po njenem mnenju tudi znesek, s katerim je sodišče prve stopnje ocenilo potrebe otrok po razvedrilu in igračah. Za nakup daril za rojstnodnevne zabave drugih otrok ni mogoče porabiti manj kot

3.000,00 SIT. Tudi priprava zabave za rojstni dan nikoli ne predstavlja stroškov v nižjem znesku kot 20.000,00 SIT. Oba otroka sta upravičena tudi do igrač oziroma igralnih in športnih rekvizitov, ki jih imajo drugi otroci. Vsak otrok potrebuje kolo, čelado, kar je treba z rastjo menjati, rolerje ali kotalke, žoge, Jan tudi kakšen CD z igricami, video kaseto, obisk kina ali lutkovne predstave in tako naprej. Toženka je morala Teji sedaj kupiti kolo. Čeprav je kupila rabljeno, je to predstavljalo strošek v višini 22.000,00 SIT. Sodišče pa tudi ni upoštevalo skromnih 1.000,00 SIT za stroške mobilnega telefoniranja sina Jana. Končno pa tudi režijski stroški niso ocenjeni pravilno, saj tožnik sedaj od toženke zahteva celo uporabnino za njegovo polovico skupne hiše in je zoper njo že vložil tožbo tudi za obdobje, za katero je sodišče odločalo o preživnini v tej pravdi. Po njenem mnenju so potrebe mladoletnih otrok višje od tistih, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče. V zvezi s porazdelitvijo bremena preživljanja poudarja, da tožnik vendarle zasluži 60 % več kot ona. Poleg tega sama nima tolikšne možnosti povečati svoj zaslužek z nadurami kot tožnik, ki je varstva otrok prost kar 17 delovnih popoldnevov. Podatki o njegovi plači pa kažejo celo na to, da tožnik noče opravljati nadurnega dela. Ker je tudi glavnina vzgoje in skrbi na ramah toženke, meni, da bi moralo sodišče tožniku naložiti vsaj 85 % finančnega bremena preživljanja. Glede dejanskih stroškov tožnika v zvezi s stiki navaja, da je izračun sodišča o tem napačen, pri čemer poudarja, da ji tudi nekaj 100,00 tolarjev pri preživljanju otrok pomaga. Natančen izračun namreč pokaže, da sodišče tožniku ne bi smelo od preživninskega prispevka odbiti več kot 2.500,00 SIT iz naslova stroška za dopust in le 1/3 iz naslovov stroškov za higieno in hrano, skupaj torej 8.200,00 in ne

10.000.00 SIT. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da načelo uspeha v pravdi v preživninskih zadevah ni uporabno. Tožnik na račun preživnine do 14. 9. 2004 prostovoljno ni plačal ničesar, kasneje je plačeval le 55 % od preživnine, ki je bila prisojena, od 28.000,00 SIT preživnine, ki je bila med strankama sporna, pa je toženka uspela v višini 18.000,00 SIT. Tožnica je v tej pravdi uspela 60 %, tožnik pa le 40 %, zato ji pripada pravica do povračila sorazmernega dela pravdnih stroškov. Nasprotno tožnik meni, da je prisojena preživnina previsoka. Ne zanika, da je preživnino dolžan plačevati, vendar meni, da bi bila ta primerna v višini 22.000,00 SIT za vsakega otroka posebej. Glede ugotovitev o višini potreb vsakega otroka izrecno izpodbija le oceno režijskih stroškov. Opozarja, da se z njegovo odselitvijo režijski stroški niso povečali, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč nasprotno, zmanjšali so se, saj je poraba komunalnih storitev manjša. V zvezi z ugotovljeno preživninsko zmožnostjo matere navaja, da je toženka lastnica vinograda, ima 330 vinskih trt, na katerih prideluje vino, ki ga po njegovem vedenju tudi prodaja. Gre za dodatni prihodek toženke, ki bi pri odmeri višine preživnine moral biti upoštevan. Predvsem pa se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje o dejanskih stroških, ki mu nastajajo v zvezi s stiki. Meni, da je sodišče spregledalo, da je tudi pritožnik tisti, ki mora nositi stroške Janovih prevozov, ko ob sobotah obiskuje krožek za nadarjene otroke. Pritožnik mora poskrbeti za njegov prevoz in malico, ki jo potrebuje. Popolnoma enaka je situacija glede obiskovanja in udejstvovanja Jana pri tabornikih oziroma na taborniških izletih. Poleg tega je sodišče spregledalo tudi, da stroške oddiha toženec poravnava 50 %, saj je že sodišče ugotovilo, da sta otroka v času počitnic v pritožnikovi oskrbi polovico časa. Enako kot toženka izpodbija tudi porazdelitev preživninskega bremena v razmerju 2/3 proti 1/3 v korist toženki, saj tega po njegovem mnenju ne opravičuje razmerje dohodkov pravdnih strank (62 % proti 38 %). Opozarja pa tudi, da sodišče pri obračunu ni upoštevalo zneska 10.000.00 SIT, kolikor naj bi k preživljanju hčerke Teje prispeval sam, saj ga ni odštelo od zneska 48.00.00 SIT, ki odpade nanj.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožba toženke je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se potrebe otrok od prvega sojenja niso bistveno spremenile, čemur starša niti ne oporekata, pa tudi pritožbeno sodišče se s tem strinja in ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem pogledu pravilna. Poudariti je treba, da se potrebe otrok ne morejo ugotavljati po natančni računski operaciji. Nekatere izdatke za vsakodnevno preživljanje otrok, katerih narava to dopušča, je sicer treba natančno ugotoviti (npr. izdatki za prehrano v šoli, stroški za učenje tujega jezika,...), ostali izdatki, za ugotavljanje katerih eksaktne metode ugotavljanja višine ne pridejo v poštev, pa se ocenijo v približnem znesku. Tako je tudi končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj lahko le njihova ocena in ne natančen matematičen izračun. Mora pa biti ta ocena celovita. Temeljiti mora na dejstvih, ki omogočajo preizkus pravilnosti odmerjene preživnine. In v tem pogledu je sodišče prve stopnje natančno izpeljalo dokazni postopek ter izpodbijano sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Takšna celovita ocena sodišča prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča glede skupne višine vseh ugotovljenih potreb tudi pravilna. Prav ima sicer na eni strani toženka, da je sodišče prve stopnje nekoliko prenizko ocenilo potrebe obeh otrok po razvedrilu in igračah. Predvsem je prestroga ocena sodišča prve stopnje, da enajstletni Jan nima nobenih potreb po igračah več, ker naj bi se usmerjal zgolj k delu z računalnikom. Po drugi strani pa je utemeljena tožnikova navedba, da se je skupni znesek režijskih stroškov zaradi zmanjšane porabe po njegovi odselitvi dejansko zmanjšal. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost skupne ocene vseh potreb. Če je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo potrebe obeh otrok po razvedrilu in igračah, pa je na drugi strani previsoko ocenilo režijske stroške, ki odpadejo na posameznega otroka. Ostali pritožbeni očitki (predvsem toženkini) ugotovitvam sodišča prve stopnje o obstoju in višini potreb obeh otrok pa niso utemeljeni. Toženki je bilo že v prvi sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila prvotna odločitev o preživnini razveljavljena, pojasnjeno, da je njena ocena glede potreb otrok po hrani ter obleki in obutvi pretirana. Ker se potrebe otrok v tem pogledu od zadnjega sojenja niso spremenile, je njena pritožba neutemeljena. Navedba, da so režijski stroški večji, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker tožnik sedaj od nje zahteva uporabnino za njegovo polovico skupne hiše, pa je v tem trenutku preuranjena, zato je v okviru te ocene ni mogoče upoštevati. Glede porazdelitve preživninskega bremena je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dohodki pravdnih strank v razmerju 62 % proti 38 % v korist tožnika in da je toženka tista, na kateri sloni pretežni del vzgoje in skrbi za otroka ter na tej podlagi tožniku naložilo 2/3 bremena, toženki pa 1/3. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožniku je treba s tem v zvezi pojasniti, da se pri porazdelitvi preživninskega bremena ne upošteva le razmerje dohodkov preživninskih zavezancev temveč tudi dejstvo, na katerem od staršev je večji del skrbi za varstvo in vzgojo otrok. V konkretnem primeru je mati tista, ki nosi to breme v pretežni meri. Tožnikove trditve v pritožbi, da ima mati še dodaten dohodek iz naslova prodaje doma pridelanega vina pa so presplošne in zato neupoštevne. Presplošne pa so tudi toženkine navedbe, da tožnik noče opravljati nadur. Res pa je, da so njene možnosti za to obliko dodatnega zaslužka manjše, vendar to na izpodbijano porazdelitev bremena ne vpliva. Glede na višino njenih dohodkov je kljub upoštevanju njene pretežne skrbi za otroka in manjši možnosti za opravljanje nadur 1/3 breme upravičeno. Prav pa je sodišče prve stopnje ocenilo tudi dejanske stroške, ki jih ima tožnik v zvezi s stiki. Tudi ta ocena ne more biti matematično natančna, zato toženkin očitek, da je izračun napačen, ni utemeljen. Še posebej, ker "natančen" izračun ne odstopa bistveno od ocene sodišča prve stopnje, poleg tega ima tožnik prav, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da del stroškov za razvedrilo otrok (stroški v zvezi Janovim sobotnim obiskovanjem krožka in taborniških aktivnosti, rojstnodnevne zabave,...) nosi tudi on. Tožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo še stroške, ki mu nastajajo v zvezi s potrebami otrok po oddihu, pa je v nasprotju z razlogi sodbe in njeno odločitvijo. Te stroške je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ocenilo v skupnem znesku 10.000.00 SIT. Ravno tako pa ne drži, da sodišče tega zneska pri obračunu preživnine za hčerko T. ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec za preživljanje hčerke dolžan prispevati nekaj več kot

48.000.00 SIT mesečno in ne natančno 48.000.00 SIT, zato ni nepravilno ugotovilo, da je po odbitju stroškov v zvezi s stiki, v ocenjeni višini 10.000.00 SIT, za njo dolžan plačevati še 40.000.00 SIT. Kot že večkrat pojasnjeno, preživninska dolžnost ne more biti rezultat natančne matematične operacije. Tožena stranka pa v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na zahtevek za plačilo nateklih zamudnih obresti od nepravočasno plačanega dela preživninskih obrokov, zapadlih do pravnomočnosti sodbe. Pri tem sicer nima prav, da je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je le zahtevek na plačilo višjega zneska glavnice preživnine (2. točka izreka). Res pa je, da v 1. odstavku 1. točke izreka ta del toženkinega zahtevka zaradi nerodne formulacije ni jasno razviden. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ta del odločitve ustrezno spremenilo, saj je toženka na podlagi 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, v nadaljevanju OZ) do izplačila teh obresti vsekakor upravičena.

V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Končno pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka, zoper katere se neutemeljeno pritožuje toženka. Pritožbeno sodišče se strinja s prostim preudarkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj nobena od njiju ni v večji meri vplivala na trajanje postopka in obseg stroškov v zvezi s postopkom. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato je višje sodišče na podlagi

1. odst. 165. člena v povezavi s 413. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške postopka.