Jedro

V postopku za začasni odvzem vozniškega dovoljenja se ne izvaja dokazovanja, ampak gre za preverjanje vseh pogojev za izrek omejevalnega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Kranju zavrnilo ugovor zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja II K 90708/2024 z dne 4. 12. 2024.

2.Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil obdolženkin zagovornik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru obdolženke ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Kranju II K 90708/2024 z dne 6. 1. 2025 razveljavi ter obdolženki vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil začasno za čas trajanja postopka ne odvzame.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po oceni senata ne držijo pritožbene trditve, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, saj je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu jasno, določno in prepričljivo obrazložilo svoje zaključke zakaj je ocenilo, da je ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja potreben.

5.V skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZKP sme sodišče na obrazloženi predlog upravičenega tožilca, če teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, odrediti, da se obdolžencu odvzame vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek. Namen določbe je, da se iz prometa izloči voznik, ki predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Za izrek navedenega ukrepa je tako potreben obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa in dejstvo, da njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomeni nevarnosti za javni promet. Pri tem pa glede na obstoječo sodno prakso

6.Obramba v pritožbi izpostavlja, da je obdolženka enkrat v svojem dolgem življenju storila napako, ki ni imela nobenih škodnih posledic, zato ji sodišče zaradi enega izrednega dogodka ne bi smelo odvzeti vozniškega dovoljenja. Obdolženka je lastnica vozila Fiat ..., ki ga redno uporablja, pri tem pa ni še nikoli "napihala", to je imela v krvi preveč alkohola v času, ko je bila voznica motornega vozila. V 47 letih vozniške prakse ni nikoli storila težjega prekrška, ob tem pa nima kazenskih točk oziroma je njihovo število manjše od dovoljenih 18 ves čas trajanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Očitek, da je bila obdolženka kritičnega dne pod vplivom alkohola se nanaša na izjemen in enkraten dogodek. Navedeno je obdolženka izpostavila tudi v svojem ugovoru, a ga je sodišče zavrnilo, pri čemer se je do ugovornih navedb opredelilo pomanjkljivo in zelo enostransko.

7.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovornih navedb zagovornika ter pojasnilo, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, ne pa zgolj prekrška, kot to zatrjuje njen zagovornik. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu obrazložilo tudi na podlagi katerih osebnih okoliščin je sklepalo na to, da nadaljnja udeležba obdolženke v javnem prometu pomeni nevarnost za javni promet. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na uradni zaznamek policista o izjavi obdolženkinega sina A. A., iz katere izhaja, da se je obdolženka v preteklosti že večkrat neuspešno zdravila zaradi alkohola, pri tem pa ga je skrbelo, da bi obdolženka zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročila prometno nesrečo, v kateri bi se lahko kdo poškodoval. Da je bilo obdolženkinega sina zaradi ravnanj obdolženke res strah pa je moč zaključiti na podlagi nadaljnje izjave, ki je zavedena v navedenemu uradnemu zaznamku, in sicer da ni vedel, da je obdolženka vzela njegovo vozilo, s katerim je storila kaznivo dejanje, saj namenoma skriva kontaktne ključe, da bi ji preprečil udeležbo v cestnem prometu z motornim vozilom. Iz navedenega uradnega zaznamka tako izhaja osebna lastnost obdolženke (odvisnost od alkohola) in njeno obnašanje (vožnja pod vplivom alkohola, torej ustaljen vedenjski vzorec), zaradi katerih tudi po oceni sodišča druge stopnje njena udeležba v cestnem prometu pomeni nevarnost za cestni promet.

8.Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje preseglo svojo pravico do proste presoje dokazov, ko je policistov uradni zaznamek pretehtal nad pisno izjavo priče. Izjava, ki jo je sin obdolženke podal policistu v tej fazi postopka utemeljuje zaključek, da obdolženkina udeležba v cestnem prometu pomeni nevarnost za cestni promet. Takšnega zaključka ne more ovreči niti izjava, ki naj bi jo obdolženkin sin naknadno posredoval sodišču in s katero je sporočil, da izjave, ki jih je dal policistom, niso točne. Kakršnakoli vsebinska presoja dokazov in analiza le-teh, kot jo pričakuje zagovornik, je v tej fazi postopka namreč preuranjena. Sodišče pri odločanju o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za čas kazenskega postopka posameznih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov, tako da bo tudi resničnost in verodostojnost izjave sina obdolženke, ki jo je policist zabeležil v uradnem zaznamku z dne 16. 11. 2024, in pisne izjave, ki naj bi jo obdolženkin sin posredoval sodišču dne 23. 12. 2024, sodišče lahko preverilo šele tekom dokaznega postopka.

9.Glede na to, da v tej fazi vrednotenje dokazov ni mogoče, tudi ni utemeljen zaključek obrambe, da je obrazložitev v 7. točki izpodbijanega sklepa protispisna, ker zaradi pisne izjave obdolženkinega sina nihče več ne trdi, da je obdolženka bila oziroma predstavlja nevarnost za druge. Pri tem je potrebno izpostaviti, da obdolženkin sin v pisni izjavi, ki naj bi jo posredoval sodišču, niti ni v celoti zanikal vsebine uradnega zaznamka z dne 16. 11. 2024, temveč je navedel, da so izjave, ki jih je podal policistom, netočne. Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, pa tako posplošena trditev ne pretehta v smeri, da bi negirala vsebino uradnega zaznamka, ki vsebuje njegovo izjavo, ki naj bi jo podal policistom dne 16. 11. 2024. Obramba tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri, da ni logično, da bi obdolženki skrival ključe svojega vozila Alfa Romeo, saj je obdolženka sama lastnica vozila Fiat ... Tudi do takšne ugovorne navedbe se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo in navedlo, da je obdolženka dejansko vozila avtomobil last A. A. Izjavo A. A., da je pred obdolženko skrival ključe, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot njegovo zaskrbljenost za druge udeležence cestnega prometa, če bi obdolženka ponovno vozila pod vplivom alkohola in ne zgolj za njegovo skrb, da bi vzela njegovo vozilo, čeprav ima obdolženka svojega.

10.Upoštevaje vse navedeno je moč ugotoviti, da sodišče prve stopnje ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ni izreklo zgolj na podlagi ene okoliščine, to je samega načina storitve kaznivega dejanja, kot to izpostavlja obramba, temveč je upoštevalo tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženke, to je odvisnost od alkohola in njeno preteklo obnašanje, ko naj bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ocenilo, da nadaljnja udeležba obdolženke v cestnem prometu pomeni nevarnost za cestni promet. Sodišče prve stopnje torej je upoštevalo subjektivne okoliščine na strani obdolženke, ki so trajne narave, pri tem pa dejstvo, da obdolženka ni zabeležena v kazenski in prekrškovni evidenci po oceni sodišča druge stopnje ni odločilno.

11.Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo tudi, da je ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sorazmeren za zagotovitev varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ob tem razlogi, ki jih pritožba ponovno izpostavlja, in sicer da obdolženka potrebuje vozniško dovoljenje, ker težko hodi in pri tem občasno uporablja bergle, da skrbi za potrebe psa ter da želi obiskovati vikend v Istri, a je odvisna od volje drugih, da gredo tja, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne omajejo zaključka, da je ukrep ne le nujen, temveč tudi sorazmeren za zagotovitev varnosti drugih udeležencev v prometu. Nevarnosti, ki jo obdolženka glede na spisovno izkazane okoliščine predstavlja za varnost cestnega prometa, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi. Izpostavljeni razlogi za vrnitev vozniškega dovoljenja obdolženki, pa po oceni sodišča druge stopnje v nobenem primeru ne morejo upravičiti vrnitve vozniškega dovoljenja obdolženki, ki ne le, da naj bi očitano kaznivo dejanje storila pod vplivom alkohola in s tem ogrožala druge udeležence v cestnem prometu, temveč naj bi glede na spisovne podatke imela tudi težave z uživanjem alkohola, pri čemer naj bi tudi pred obravnavanim dogodkom že vozila pod vplivom alkohola.

12.Obramba izpostavi tudi, da naj bi bil ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja diskriminatoren do obdolženke, vendar navedenega ne obrazloži, tako da se sodišče druge stopnje do takšne pavšalne pritožbene navedbe niti ne more opredeliti. Sodišče druge stopnje pa se tudi ne more opredeliti do pritožbenih navedb zagovornika, ko navaja možnost, da je vozilo vozil A. A., obdolženka pa je bila sopotnik, saj spisovno gradivo takšnih zaključkov ne podpira, tako da ostajajo na ravni špekulacije. Nenazadnje je priča B. B., ki je vozil za obdolženko, policistom povedal, da je po tem, ko je osebno vozilo (Alfa Romeo) zavilo na parkirišče C., iz vozila izstopila starejša ženska, medtem ko drugih oseb v vozilu priča ne navaja.

13.Upoštevaje navedeno in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obdolženke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev sta glasovali višji sodnici mag. Špela Koleta in Tatjana Merčun. Višja sodnica Lea Habjanič je glasovala za ugoditev pritožbi in vrnitev vozniškega dovoljenja.

-------------------------------

1Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022 in drugi.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 324, 324/1, 324/1-1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 137, 137/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.