Jedro

Načelo enake dostopnosti pa ne pomeni, da mora biti vedno v vseh življenjskih situacijah (tudi pri študiju) tožnici preko dodeljenega „vavčarskega“ tolmača (drugi in tretji odstavek 13. člena ZUSZJ), omogočeno neomejeno sporazumevanje s pomočjo tolmača za znakovni jezik. Besedne zveze v vseh „drugih življenjskih situacijah“ v drugem odstavku 10. člena ZUSZJ namreč pomenijo, da si takšno življenjsko situacijo, v kateri bo gluha oseba lahko uporabila pravico do tolmača, določi upravičenec v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZUSZJ. Ta določa za gluho osebo, ki ima status študenta zaradi dodatnih potreb, v zvezi z izobraževanjem možnost, da izkoristi do 100 ur „vavčarskega tolmača“, ki ga plača ministrstvo za invalidsko varstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. VŠZ-134/2013 z dne 4. 7. 2013, je Senat Visoke šole za zdravstvo Novo mesto odločil, da se vloga tožnice, ki jo je vložila kot študentka prvega letnika koncesioniranega visokošolskega strokovnega študijskega programa zdravstvena nega z dne 3. 10. 2012 na Visoko šolo za zdravstvo Novo mesto (sedaj Fakulteta za zdravstvene vede Novo mesto) za priznanje pravice do tolmača za slovenski znakovni jezik v organiziranih oblikah študijskega dela (predavanjih, seminarskih, laboratorijskih in kliničnih vajah), na stroške visokošolskega zavoda, zavrne. Navaja, da je drugostopni organ v skladu s tretjim odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po pridobitvi listin od prvostopnega organa, ki odloča o pritožbah študentov kot organ druge stopnje, na podlagi člena 255 ZUP sam odločil. Navaja, da je bil z razpisom za vpis v visokošolski strokovni študijski program „zdravstvena nega“, ki izobražuje za poklic „diplomiranega zdravstvenika oziroma diplomirane medicinske sestre“, razpisan tudi pogoj, da se kandidat za vpis izkaže z zdravniškim spričevalom stvarno pristojnega zdravstvenega zavoda, ki ugotovi, ali je kandidat zdravstveno sposoben opravljati omenjeni poklic in študirati „zdravstveno nego“. Tožnica je ta pogoj izpolnila s predložitvijo zdravniškega spričevala, št. 1460/1, ki ga je 6. 8. 2012 izdal Javni zavod, Zdravstveni dom Celje. To je potrdilo, da je študentka poklic, ki ga s študijem pridobi diplomirana zdravstvenica oziroma diplomirana medicinska sestra oziroma „delo študentke zdravstvene nege“ sposobna opravljati z omejitvijo - „s slušnim aparatom“. Po vpisu dne 8. 8. 2012 in prejemu študentkine vloge za priznanje pravice do tolmača za slovenski znakovni jezik v organiziranih oblikah študijskega dela na stroške visokošolskega zavoda dne 3. 10. 2012, je visokošolski zavod od študentke zahteval, da vlogo dopolni z odločbo pristojnega organa o priznanju pravice do tolmača za slovenski znakovni jezik po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ), ki jo je študentka priložila. Odločba je bila izdana leta 2003. Zdravniško spričevalo, na podlagi katerega se je vpisala v študijski program, je bilo izdano 9 let po izdaji odločbe pristojnega organa, s katero so bile študentki priznane posebne pravice gluhih oseb v skladu z ZUSZJ in izkazujejo spremenjeno zdravstveno stanje, da naj bi bila sposobna komunicirati z uporabo slušnega aparata. V postopku je ugotovljeno, da so jo visokošolski učitelji in sodelavci vzpodbujali k nošenju slušnega aparata, se je izgovarjala, da ga je na primer pozabila, nikoli pa ni zanikala, da ga ima ali pa da ga pri komunikaciji ne more uporabljati. Vendar to zdravniško spričevalo kljub temu ni bilo odločilno.

2. Odločilno je bilo dejstvo, da visokošolski zavod redni študij na visokošolskem strokovnem študijskem programu „zdravstvena nega“ izvaja na podlagi koncesije Republike Slovenije in v tem delu svoje dejavnosti opravlja javno službo in zavezan k izvajanju ZUSZJ. Te oblike študijskega dela ne sodijo v kategorijo „postopkov“, ki jih ureja prvi odstavek 10. člena, kot trdi tožnica. Njeno sklicevanje na prvi odstavek 11. in 12. člena ZUSZJ je napačno. Organizirane oblike študijskega dela niso postopek, ampak eno od oblik vsakdanje življenjske situacije, ki jih urejata drugi odstavek 10. člena in prvi odstavek 13. člena tega zakona. Vpis v študijski program je prepuščen izbiri gluhe osebe, zato jo ZUSZJ v prvem odstavku 13. člena priznava kot individualno pravico, ki jo izbere sama, kadar jo potrebuje in plača sama v vavčerjem. Tožnici ni nihče preprečeval, da organizirane oblike študijskega dela po lastni presoji spremlja s svojim tolmačem za slovenski znakovni jezik.

3. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Uveljavlja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Uporaba slušnega aparata ji ne bi pomagala pri spremljanju predavanj in vaj. Ima hudo, skoraj 100 % okvaro. Slušni aparat ji pomaga le toliko, da zaznava glasove iz okolja, in da sliši svoj glas. Podpira jo pri govoru tako, da zazna s kakšnim tonom oziroma višino glasu govori. Nič ne sliši in si pri komunikaciji največ pomaga z ogledovanjem ustnic. To pomeni, da predavanjem in vajam ne more slediti.

4. Napačna uporaba materialnega prava je v neuporabi prvega odstavka 10. člena ZUSZJ, ki določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Pravica gluhih oseb do uporabe znakovnega jezika se uresničuje z uveljavljanjem pravice do tolmača za znakovni jezik. 11. člen ZUSZJ določa, da so med drugim tudi izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe dolžni zagotoviti gluhi osebi to pravico v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih. Ta dolžnost je konkretizirana v določbi 12. člena tega zakona, ki določa, da se ta pravica uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje pravic po načelu enake dostopnosti. To načelo izhaja iz ustavne pravice do enakosti pred zakonom, ki prepoveduje diskriminacijo in omogoča ustavno pravico do uporabe svojega jezika, ki določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik, na način, ki ga določa zakon. Tožena stranka je v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvajalec javne službe v visokem šolstvu. Iz te pravne podlage izhaja, da je tožena stranka pri izvajanju javne službe, to je v vseh organiziranih oblikah študijskega dela dolžna na podlagi 12. člena ZUSZJ, v povezavi s prvim odstavkom 11. člena istega zakona (in ne drugim odstavkom 10. člena, kot to napačno zatrjuje tožena stranka v svoji odločbi), na zahtevo gluhe osebe ali po uradni dolžnosti individualno zagotoviti gluhi osebi tolmačenje predavanj. Ta pravica ni omejene le na „administrativne“ postopke pri visokošolskem zavodu, temveč jo je visokošolski zavod, kot izvajalec javne službe dolžan uresničevati v zvezi z izvajanjem javne službe v vseh njenih modalitetah, ker ZUSZJ izrecno določa, da lahko gluha oseba svojo pravico uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje pravic po načelu enake dostopnosti. Načelo enake dostopnosti pomeni, da je gluhi osebi zagotovljena enakost z drugimi le z zagotovitvijo tolmačenja vseh organiziranih oblik študijskega dela, torej tudi predevanj in vaj. Skladno z določbo 13. člena ZUSZJ pa je dodatno treba gluhi osebi zagotoviti še 100 ur tolmačenja, kar gluha oseba uveljavlja z vavčerji na CSD, ki pa jih uporabi za druge nujne življenjske situacije, glede na dopis ministrstva, št. 1401-40/2012/5 z dne 15. 12. 2013. Glede na dopis, bi morala tožena stranka skupaj s tožečo stranko pripraviti individualiziran program, v katerem bi se določil način sporazumevanja, ki bi bil za tožečo stranko sprejemljiv. Stroške tolmača je dolžna kriti tožena stranka in v ta namen predvideti sredstva v svojem letnem načrtu. Komisija za prošnje in pritožbe v prijavnem postopku Univerze v Mariboru je z odločbo št. 443-MK/62241-2-2275 z dne 21. 6. 2012 tožnici dodelila status kandidata s posebnimi potrebami v prijavno sprejemne postopku za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija v letu 2012/2013, vsled česar bi že skladno s to odločbo morala pristopiti vsaj k pripravi individualiziranega načrta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter v celoti ugodi zahtevi tožnice z izrekom, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti tolmača za slovenski znakovni jezik v vseh organiziranih oblikah študijskega dela na stroške tožene stranke. Podredno predlaga, da vrne zadevo toženi stranki v meritorno odločanje in priglaša tudi stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Odgovarja na navedbe glede možnosti komuniciranja tožnice oziroma uporabe slušnega aparata, ki sicer ni jedro spora in komuniciranja z ZD Celje, ki se nanašajo na izdano zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja izboljšanje slušne zaznave. Iz njenega odgovora z dne 24. 7. 2013 izhaja, da je zdravniško spričevalo izdano na podlagi medicinske dokumentacije „orl specialisti, ki govori o slabem sluhu in predpisanem slušnem aparatu za obe ušesi“. Tožnica se sklicuje na odločbo pristojnega organa o priznanju pravice do tolmača za znakovni jezik iz leta 2003 in ne kakšno novejšo. Sodišču predlaga, da od tožeče stranke zahteva predložitev zadnje veljavne odločbe krajevno pristojnega CSD o priznani pravici do uporabe znakovnega jezika. Nadalje razlaga uporabo določb členov ZUSZJ in sprejem vseh predpisov v zvezi z visokošolskimi zavodi. Sklicevanje tožnice na odločbo Univerze v Mariboru, št. 443-MK/62241-2-2275 z dne 21. 6. 2012, s katero ji je priznala status kandidata s posebnimi potrebami, ni pravilno. Ta odločba je v ničemer ne zavezuje, ker je tožnica z njo ni seznanila, kot tudi ne z ostalimi odločbami.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sporno med strankami v tem postopku je, ali ima tožnica, kot gluha oseba in je študentka visokošolskega zavoda, pravico do tolmača za znakovni jezik, katerega plačilo stroškov ni dolžna nositi sama. Nesporno med strankami je, da je tožnica v vpisnem listu 2012/2013, ki je enak za vse univerze v državi, pod točko 3a, ki določa študente s posebnimi potrebami v rubriko „vpis črke z ustreznim odgovorom, ponujenim v navodilih“, navedla črko X, kar glede na navodila, ki so priložena, pomeni, da ne uveljavlja statusa študenta s posebnimi potrebami, glede na to, da so posamezne telesne okvare označene z velikimi črkami (med drugim se s črko B označujejo gluhi - naglušni). Tožnica je vpisni vlogi priložila tudi zdravniško spričevalo JZ ZD Celje, kjer je pod točko 2, ki določa izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto z naslednjimi omejitvami navedeno: „s slušnim aparatom“. Po že izvršenem vpisu na visokošolskem zavodu je tožnica dne 28. 9. 2012, dala vlogo za omogočanje tolmačenja predavanj in vaj v njej zmožni „slišni“ obliki. Pri tem se sklicuje na ZUSZJ, ter navaja, da se ji naj omogoči kot gluhi študentki pravica do tolmača in s tem tudi njegovo plačilo. Naknadno je priložila še odločbo Univerze v Mariboru, št. 443-MK-62241-2-2275 z dne 21. 6. 2012, s katero se ji dodeli statusa kandidata s posebnimi potrebami v prijavno sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija v študijskem letu 2012/2013, kot to izhaja iz njenega izreka.

8. Pravna podlaga, na kateri temelji odločitev tožene stranke, je 10. člen ZUSZJ, ki v prvem odstavku določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Drugi odstavek določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. 11. člen v prvem odstavku tega zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka določa, da lahko pravico do tolmača za znakovni jezik iz drugega odstavka 10. člena tega zakona, gluha oseba uveljavlja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta pa zaradi dodatnih potreb povezanih z izobraževanjem lahko tudi več, vendar skupaj ne več 100 ur letno.

9. Po presoji sodišča, je glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, uporaba navedenih zakonskih določb pravilna. Ne glede na to, da tožnica v tem postopku ni imela možnosti sodelovanja, kar je sicer kršitev določb postopka, pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ker je dejansko stanje, v spornem primeru, listinsko dovolj izkazano. V drugem odstavku 10. člena ZUSZJ, je navedena pravica do uporabe znakovnega jezika v vseh drugih življenjskih situacijah, ki po presoji sodišča, vključuje tudi študijsko pravico. Takšno razlago potrjuje tudi zgoraj navedena zakonska določba prvega odstavka 13. člena, ki določa pravico dijaka ali študenta, da zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem uveljavlja po lastni presoji pravico do tolmača v obsegu ne samo 30 ur letno (za gluhe osebe, ki nimajo statusa študenta), temveč celo do 100 ur letno. To plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik, po četrtem odstavku 13. člena ZUSZJ, krije ministrstvo pristojno za invalidsko varstvo.

10. Neutemeljeni so tožbeni razlogi, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnih predpisov, ker bi morala tožena stranka uporabiti določbe prvega odstavka 11. člena ZUSZJ, ki določa, da so dolžni državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe, zagotoviti gluhi osebi pravico iz prvega odstavka 10. člena tega zakona v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih. Prvi odstavek 11. člena tega zakona namreč, samo na splošno določa že zgoraj navedeno pravico do tolmača, ki pa se tožnici v določenem obsegu niti ne odreka. Drugi odstavek 12. člena ZUSZJ, na katerega uporabo v spornem primeru se tožnica sklicuje določa, da se pravica do tolmača uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje pravic po načelu enake dostopnosti. To načelo enake dostopnosti, na katerega se v tožbenih razlogih tožnica večkrat sklicuje, pa ne pomeni, da mora biti vedno v vseh življenjskih situacijah (tudi pri študiju) tožnici preko dodeljenega „vavčarskega“ tolmača (drugi in tretji odstavek 13. člena), omogočeno neomejeno sporazumevanje s pomočjo tolmača za znakovni jezik. Besedne zveze v vseh „drugih življenjskih situacijah“ v drugem odstavku 10. člena ZUSZJ namreč pomenijo, da si takšno življenjsko situacijo, v kateri bo gluha oseba lahko uporabila pravico do tolmača, določi upravičenec v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZUSZJ. Ta določa za gluho osebo, ki ima status študenta zaradi dodatnih potreb, v zvezi z izobraževanjem možnost, da izkoristi do 100 ur „vavčarskega tolmača“, ki ga plača ministrstvo za invalidsko varstvo.

11. Glede na navedeno, tudi odločba Univerze v Maribor, št. 443-MK/62241-2-2275 z dne 21. 6. 2012, s katero se tožnici dodeli status kandidata s posebnimi potrebami v prijavno sprejemne postopku za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija v študijskem letu 2012/2013, nima v tem postopku nobene dokazne vrednosti, kot tudi ne sklicevanje na dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 1401-40/2012/5 z dne 15. 2. 2013, toženi stranki, s katerim razlaga določbe 10. člena ZUSZJ in zagotavljanje plačila stroškov iz sredstev visokošolskega zavoda. Navedena odločba Univerze Maribor tudi ni dokazna listina v smislu prvega odstavka 12. člena ZUSZJ, ki določa, da mora gluha oseba predložiti na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača, v kolikor želi tolmača za znakovni jezik, kar pa, kljub morebitni predložitvi takšne listine, še ne pomeni tudi pravice do neomejene uporabe „plačanega“ tolmača za znakovni jezik.

12. Glede na to, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1).

13. Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.