Jedro

Dokazno breme glede obstoja služnostne pravice je na tožencu, kajti tožnik zahteva ugotovitev, da služnostna pravica ne obstoja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, razveljavita se izpodbijana sodba in sklep ter se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2/3 in 2/5 vl. št. 116 k.o. K. ne obstoja služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 584/3 in 582, vl. št. 124 k.o. P.. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da morata toženca opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na parc. 584/3 in 582, še posebej pa opustiti hojo in vožnjo preko navedenih nepremičnin. Odločilo je, da morata tožnika nerazdelno povrniti tožencema 848,23 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da sta toženca priposestvovala služnostno pravico. S posebnim sklepom je 2.12.2008 tožnikoma naložilo, da morata tožencema povrniti 117,33 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

Tožnika se pritožujeta tako zoper sodbo kot zoper sklep. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. V pritožbi navajata razloge, zaradi katerih štejeta, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Analizirata izpovedbe prič. V zvezi z izpovedbo priče R. J., v zvezi z izpovedbo priče M. R. in v zvezi z izpovedbo tožnika naj bi sodba ne imela razlogov, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Iz istih razlogov kot zoper sodbo se pritožujeta tudi zoper sklep o stroških.

Pritožbi sta utemeljeni.

O sodbi: Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožbo, ki zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Take kršitve pritožbeno sodišče ni zasledilo. Res pa je, da dejansko stanje ni razjasnjeno v taki meri, da bi bilo z zadostno mero prepričljivosti mogoče odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, v zvezi s tem pa tudi še ni mogoče reči, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo po 355. členu ZPP (v zvezi s 130. členom ZPP-D) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka o stvari ponovno odločiti.

Tožbeni zahtevek je ugotovitveni in sicer na neobstoj služnostne pravice in dajatveni, s katerim tožnika zahtevata prepoved vznemirjanja. Gledano s tega stališča imata tožnika v pravdi ugodnejši izhodiščni položaj, kajti po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta lastnika nepremičnin, ki so predmet zatrjevanega vznemirjanja, služnostna pravica tožencev pa ni vpisana v zemljiško knjigo. Na tožencih je torej v celoti dokazno breme v zvezi z vprašanjem, ali je služnost priposestvovana. To mora biti ugotovljeno na podlagi popolnega prepričanja. Zgolj velika verjetnost ne zadostuje (212. člen ZPP, 215. člen ZPP, 8. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede roka, ki ga sodišče prve stopnje šteje kot odločilnega za priposestvovanje. Gre torej za vprašanje, ali sta toženca 20 let dejansko izvrševala služnost, tožnika pa temu nista nasprotovala (1. odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, 2. odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tako glede na pritožbene trditve kot glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni sporno leto, ko naj bi se v zvezi s potjo začeli spori. To je leto 2002. Odločilno je torej vprašanje, ali sta toženca brez nasprotovanja tožnikov vozila vsaj v obdobju od začetka leta 1982 do začetka leta 2002. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo izpovedbe prič I. B., M. O., F. P. in M. M., ki sta jih predlagali obe stranki. Vendar pa sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da so te priče izpovedovale predvsem o tem, kako so same vozile, ne pa, kako in v kakšnem obdobju in zaradi kakšnega vzroka je tam vozil tudi toženec. Ni razčiščeno vprašanje, ki se nanaša na soseda K., in na vprašanje, ali je opustitev voženj čez K. dvorišče v zvezi z začetkom voženj tožencev, pa tudi, kdaj naj bi se to dogajalo. Tudi to ni jasno, kakšno zvezo ima „toplifikacija“ z vožnjami, zakaj naj bi se takrat začelo voziti, torej, kako naj bi „toplifikacija“ vplivala na vožnje. Ni jasno, zakaj in iz kakšnih razlogov in kdaj je bila pot asfaltirana, kdo jo je asfaltiral in zakaj sta tožnika dopustila asfaltiranje, če nista asfaltiranja sama opravila. Razčistiti bo treba tudi vprašanje, zakaj in iz kakšnih razlogov so se leta 2002 začeli spori oziroma kaj je bil povod, če pred tem glede na zatrjevanje tožencev spora ni bilo. V pravdi P 202/2006, kjer je kot toženec nastopal D. R., glede parcele 584/3 ni bilo spora, da tožeča stranka (današnja toženca) pot uporabljata od leta 1988 (list. št. 46 v omenjenem spisu). V današnji zadevi sicer sodišče prve stopnje ni vezano na to ugotovitev, kaže pa prav tako, da ugotovitve o 20-letnem nemotenem izvrševanju služnosti zaenkrat niso prepričljive. O vsem spredaj navedenem bi bilo treba dodatno in podrobno zaslišati obe pravdni stranki. Kot že povedano, bo moral toženec zelo natančno, jasno in prepričljivo razložiti, zakaj, kdaj in iz kakšnega razloga je začel uporabljati sporno pot, pa tudi, zakaj je do spora v letu 2002 prišlo. Enako velja glede tožeče stranke. Potem, ko bo vse navedene okoliščine s pravdnima strankama razčistilo, naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju že izvedenih dokazov o stvari ponovno odloči upoštevaje, da je dokazno breme na toženi stranki, ki bo morala svoje trditve o priposestvovanju dokazati ne samo kot zelo verjetne, pač pa tako, da bo ugotovitev o tem zunaj razumnega dvoma.

O sklepu: Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o tem, da morata tožnika povrniti tožencema določene pravdne stroške, kajti odločitev o vseh pravdnih stroških bo stvar nadaljnjega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.