Jedro

Ne glede na to, da center za socialno delo lahko določi višjo oprostitev, kar kaže na določeno mero avtonomije toženke pri odločanju o višji oprostitvi, se mora do vseh zatrjevanih okoliščin, ki jih uveljavlja zavezanec v zahtevi, natančno opredeliti, morebitno odločitev o višji oprostitvi pa utemeljiti na izvedenih dokazih, ne pa zgolj arbitrarno določiti višine oprostitve, kot je to storila v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Tržič št. 1233-15/2010/2 z dne 27. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopkav znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega rokadalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je Center za socialno delo Tržič ugotovil, da je A.A. (v nadaljevanju upravičenka) upravičena do storitve institucionalnega varstva ter je oproščena plačila storitve institucionalnega varstva skladno z odločbama navedenega organa z dne 12. 10. 2010 in 21. 3. 2011. Nadalje je z 2. točko izreka odločil, da se odločba navedenega organa z dne 12. 10. 2010 v 6. točki spremeni tako, da je tožnica oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 290,91 EUR v obdobju od 8. 9. 2010 do 1. 10. 2010 in je glede na navedeno oprostitev njen prispevek 60,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (3. točka izreka). S 4. točko izreka je odločil, da se 4. točka izreka odločbe navedenega organa z dne 21. 3. 2011 spremeni tako, da je tožnica oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 290,91 EUR od 1. 10. 2000 dalje, tako da glede na navedeno znaša njen prispevek 60,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka). S 6. točko izreka je odločil, da se oprostitev iz 2. in 4. točke izreka odločbe spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenke iz 1. točke izreka te odločbe tako, da ji je po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10% njenega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Storitev institucionalnega varstva za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev v skladu s 7. točko izreka plača Občina Tržič. Glede oprostitev iz 2. in 4. točke izreka je v 8. točki izreka določil, da se uskladijo ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se povečajo za višino povečanja vrednosti storitve in za enako višino poveča doplačilo občine. Glede prispevkov iz 3. in 5. točke izreka je v 9. točki izreka določil, da se uskladita dvakrat letno in sicer prvič v juliju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar – junij tekočega leta in drugič v januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju julij – december preteklega leta, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. Z 10. točko izreka je odločil, da s pravnomočnostjo odločbe prenehata veljati odločbi navedenega organa z dne 10. 10. 2010 in z dne 21. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na oprostitev in prispevek tožnice. Ugotovljeno je bilo še, da v tem postopku ni bilo stroškov (11. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana po tem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 411/2011 z dne 21. 2. 2012 odpravilo odločbo Centra za socialno delo Tržič z dne 12. 10. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, in sicer v 6. in 7. točki izreka, in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek in po tem, ko je isto sodišče s sodbo I U 1917/2011 odpravilo odločbo Centra za socialno delo Tržič z dne 21. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na tožnico, in sicer v 4. in 5. točki izreka ter delno v točkah od 7. do 12.. V obeh primerih je toženki naložilo, naj tožničina zatrjevanja glede preživninske obveznosti in izobraževanja mladoletne hčere ter njenega premoženjskega stanja presodi tudi v okviru določbe 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/2014 in naslednji, v nadaljevanju Uredba).

3. V ponovnem postopku prvostopenjski organ na podlagi ugotovljene višine tožničinega dohodka (533,56 EUR) ter dohodka njenega moža (415,42 EUR) ugotavlja, da znaša meja socialne varnosti tožničine družine 835,54 EUR. Pri tem je upošteval, da ima družina poleg tožnice in njenega moža še enega člana (hči). Na podlagi navedenega izračuna ugotavlja, da znaša tožničina plačilna sposobnost 113,44 EUR, ki jih lahko prispeva k oprostitvi plačila upravičenke. Po napotilih sodišča je odločal tudi o višji oprostitvi na podlagi 31. člena Uredbe. Ugotavlja, da je tožnica na zapisnik dne 16. 9. 2013 izjavila, da je bil njen mož leta 2010 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje zaradi predčasne upokojitve, da sta z možem preživljala hči, ki je bila v tretjem letniku srednje šole, kar je izkazala s potrdilom o vpisu. Opravila je tudi vozniški izpit in si v ta namen izposodila 1000 EUR. Poleg tega je tudi povedala, da je imela hči nezgodo, zaradi česar jo je morala voziti na zdravniške preglede ter v šolo z avtom. Hči je odšla tudi na maturantski izlet. Sklicevala se je tudi na to, da je upravičenka zanjo slabo skrbela, saj je le oče imel plačo, mama pa je samo kuhala in je bila brez zaposlitve.

4. Prvostopenjski organ navaja, da so nujni stroški, kot so stroški šolanja hčere, prevoz v službo, stroški elektrike, komunalnih storitev, televizije in dodatnega zavarovanja upoštevani že v meji socialne varnosti. Glede povečanih stroškov je upošteval dodatne stroške, ki jih je povzročila hčerina poškodba in stroške maturantskega izleta, kar je vse ocenil na 53 EUR mesečno. Pri tem je upošteval tudi zmanjšanje upravičenkine skrbi. Glede na navedeno znaša tožničina oprostitev 220,91 EUR, prispevek pa 60,44 EUR.

5. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka kršila pravila postopka, saj o ponovljenem postopku ni obvestila njene pooblaščenke, niti je ni vabila. Poleg tega je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom v obrazložitvi odločbe. Poudarja, da se sicer zaveda, da ne more izpodbijati odločitve glede oprostitve plačila sestre B.B., vendar pa s primerjavo njenih dohodkov in dohodkov njenega moža ter dohodkov tožničine družine dokazuje, da izpodbijana odločba ne more biti pravilna. Na podlagi izračuna dokazuje, da ni prav, da je B.B. oproščena plačila v celoti, kljub temu, da mesečni dohodki nje in moža znašajo 924,68 EUR, dohodki tožnice s tričlansko družino pa 948,98 EUR. Meni, da toženka ni v zadostni meri upoštevala, da mora preživljati otroka, kar ima prednost pred dolžnostjo preživljanja staršev. Poleg tega poudarja, da upravičenka za njeno preživljanje ni skrbela. Ugotovljene plačilne sposobnosti v višini 60,44 EUR ni mogoče preizkusiti, saj toženka ne pojasni, kako je do izračunanega zneska prišla in kateri predpis, razen Uredbe, je pri tem izračunu upoštevala. Napačna pa je tudi ugotovitev toženke, da se tožničina hči v letu 2011 do 2012 ni šolala.

7. Poudarja še, da je sedaj dejansko plačilno nesposobna, saj prejema le socialno pomoč, poleg tega je tudi razvezana. Dokazuje, da je imela tudi v času, ko je še bila zaposlena in ko je njen mož prejemal denarno nadomestilo, nižje prejemke od izdatkov. Poudarja, da je v spornem obdobju opravljala vozniški izpit in si v ta namen od tasta izposodila 1000 EUR. Opravila je več kot 100 ur vožnje, kar ji je povzročilo veliko stroškov. Meni, da nima takšnih dohodkov, da bi lahko brez škode za lastno preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati, plačevala še prispevek za institucionalno varstvo svoje matere. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo v celoti oprosti plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenko od 8. 9. 2010 dalje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega postopka ter meni, da je bilo premoženjsko stanje tožnice ugotovljeno skladno z zakonodajo. Pojasnjuje, zakaj meni, da tožnica ni neenakovredno obravnavana v primerjavi z njeno sestro B.B. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter navaja razloge, zakaj meni, da je odločitev glede tožnice nepravilna.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki jo je tudi sprejelo v obravnavo, kljub pravilnemu pravnemu pouku, da jo je treba vložiti pri Upravnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče vložitev tožbe pri napačnemu sodišču pripisuje napaki Službe za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, ki je tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe v obravnavani zadevi dne 27. 6. 2014 z dopisom odstopila Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, in v njem navedla, da za obravnavo tožbe zoper izpodbijane odločbe ni pristojno Upravno sodišče RS, ampak Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. To je nato o prošnji tudi odločilo, kot rečeno pa je tožbo tudi sprejelo v obravnavo in opravilo določena procesna dejanja, dokler se ni s sklepom z dne 16. 9. 2015, potrjenim s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 11. 2015 izreklo za nepristojno, in zadevo odstopilo Upravnemu sodišču RS. Ker je bila tožba vložena v roku za vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, tudi tukajšnje sodišče šteje, da je pravočasna.

12. Nadalje sodišče ugotavlja, da je toženka z 2. in 4. točko izreka spremenila svojo odločbo z dne 12. 10. 2010 v 6. točki in odločbo z dne 21. 3. 2011v 4. točki, kljub temu, da sta bili navedeni odločbi v navedenih točkah odpravljeni s sodbama Upravnega sodišča RS št. I U 411/2011 z dne 21. 2. 2012 in I U 1917/2011 z dne 13. 3. 2012. S prvonavedeno sodbo je sta bili odpravljeni 6. in 7. točka izreka odločbe toženke z dne 12. 10. 2010, z drugonavedeno sodbo pa sta bili odpravljeni 4. in 5 točka izreka odločbe toženke z dne 21. 3. 2011. Spreminjala je torej neobstoječo odločbo, kar je razlog za ugotovitev nezakonitosti 2. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe. Pravilno bi bilo, da bi toženka zgolj ponovno odločila o višini tožničine oprostitve za obdobji od 8. 9. 2010 do 1. 10. 2010 ter od 1. 10. 2010 dalje ter o njenem prispevku k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko za navedeni obdobji. Prav tako je nepravilna odločitev toženke iz 10. točke izreka, da s pravnomočnostjo te odločbe prenehata veljati odločbi Centra za socialno delo Trzin z dne 10. 10. 2010 in z dne 21. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na tožnico. Kot rečeno, sta bili z navedenima sodbama izpodbijani odločbi v navedenem delu že odpravljeni, zato ne morata prenehati veljati po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Z izpodbijano 1. točko izreka pa toženka zgolj ugotavlja, da je upravičenka oproščena plačila storitve institucionalnega varstva skladno z navedenimi odločbami, ki sta tudi sicer v tem delu postali pravnomočni, zato ta točka nima narave odločitve.

13. V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena višina tožničine oprostitve k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenko v višini 220,91 EUR oziroma njen prispevek k plačilu v višini 60,44 EUR za obdobje od 8. 9. 2010 dalje.

14. Merila za oprostitev pri plačilu storitev določa Uredba. Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Po 5. točki 18. člena Uredbe se prispevki zavezancem v primeru kot je obravnavani, določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 15. Uredba določa merila za ugotavljanje meje socialne varnosti družine v 14. členu in plačilno sposobnost v 15. členu. Slednja se v primeru, ko gre za zavezanca, ki ima družino, ugotavlja glede na plačilno sposobnost družine (tretji odstavek 15. člena Uredbe). Plačilna sposobnost družine upravičenca (v našem primeru zavezanke) je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine. Meja socialne varnosti družine se določi kot kvota minimalnega dohodka družine in 30% ugotovljenega dohodka družine (prvi odstavek 14. člena Uredbe). Prispevek k plačilu storitev pa je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec, glede na svojo sposobnost oziroma preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljanja storitve (16. člen Uredbe) in ne sme znašati več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost (prvi odstavek 18. člena Uredbe).

16. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da znaša minimalni dohodek tožničine družine 948,98 EUR, meja socialne varnosti pa 835,54 EUR. Ker iz odločb upravnih organov izhaja, da je bila pri izračunu minimalnega dohodka družine upoštevana tudi tožničina hči, saj minimalni dohodek družine znaša 2,4 zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka družine, kar je 550,85 EUR, sodišče pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu o neutemeljenosti ugovora, da toženka ni upoštevala, da mora tožnica preživljati tudi hči. 17. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka po napotilu sodišča odločala tudi o tožničini višji oprostitvi na podlagi 31. člena Uredbe, ki določa, da lahko center za socialno delo na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu ali zavezancu po merilih te uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitve. Po drugem odstavku navedene določbe lahko center za socialno delo brez predhodnega soglasja plačnika storitve določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Razloge, na katerih utemelji odločitev, mora center za socialno delo natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. Pri odločitvi o višji oprostitvi center za socialno delo v skladu s tretjim členom navedene določbe upošteva zlasti: premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno.

18. Pri določitvi višje oprostitve v višini 53 EUR je toženka upoštevala povečane stroške zaradi prevozov in drugih obveznosti, ki jih je povzročila hčerina poškodba, stroške maturantskega izleta ter stroške oprave vozniškega izpita zavezanke, pri čemer posojila 1000 EUR ni upoštevala. Prav tako ni upoštevala ostalih uveljavljenih stroškov, ker naj bi bili upoštevani že v meji socialne varnosti.

19. Ne glede na to, da citirana določba Uredbe določa, da center za socialno delo lahko določi višjo oprostitev, kar kaže na določeno mero avtonomije toženke pri odločanju o višji oprostitvi, se mora do vseh zatrjevanih okoliščin, ki jih uveljavlja zavezanec v zahtevi, natančno opredeliti, morebitno odločitev o višji oprostitvi pa utemeljiti na izvedenih dokazih, ne pa zgolj arbitrarno določiti višine oprostitve, kot je to storila v obravnavanem primeru.

20. Iz izpodbijane odločbe izhaja, katere okoliščine je organ upošteval pri določitvi višje oprostitve, ne pa tudi, koliko mesečno znašajo povečani življenjski stroški zaradi okoliščin, ki jih je upošteval, prav tako ni pojasnil, kako je ugotovil znesek 53,00 EUR, ki ga je upošteval pri višji oprostitvi. Ugovora, da je organ določil prenizko oprostitev in da bi tožnica morala biti na podlagi 31. člena Uredbe v celoti oproščena stroškov plačila storitev zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

21. Glede tožbenih navedb, ki jih je tožnica uveljavljala že v upravnem postopku, da je brezposelna in da prejema le socialno pomoč pa sodišče pripominja, da je zavezanka v skladu s prvim odstavkom 33. člena Uredbe dolžna takoj, najpozneje pa v roku petnajstih dni po nastanku razlogov sporočiti pristojnemu centru za socialno delo vsako spremembo, ki bi lahko vplivala na obstoj pravice ali višino oprostitve. Če center za socialno delo ugotovi, da sporočena sprememba dejansko vpliva na obstoj pravice ali na višino oprostitve, izda odločbo, s katero določi novo višino oprostitve s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

22. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da bi morala toženka pri ponovnem odločanju o zadevi upoštevati tudi tožničine navedbe glede brezposelnosti, višini prejemka socialne pomoči ter razvezi. Ugotovljene spremembe, ki vplivajo na višino oprostitve, bi morala upoštevati s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka navedene okoliščine upoštevala.

23. Glede na navedeno je sodišče brez presoje ostalih tožbenih navedb izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za uporabo 65. člena ZUS-1 niso bili podani, saj podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev.

24. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR.

25. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).