Jedro

Če tisti, ki ima služnostno pravico voženj preko tujega zemljišča, samovoljno razširi obseg služnosti, tako da prične na tujem zemljišču ustavljati in parkirati, predstavlja tako njegovo ravnanje motenje posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede motenja posesti, katero naj bi storil toženec s tem, da je 01.07.2003 na tožnikovi parceli št. 110 k.o. K. parkiral več kot eno uro traktor s prikolico, glede vzpostavitve prejšnjega stanja in glede prepovedi v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika in glede povračila pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 178.300,00 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper ta sklep se tožnik po pooblaščenki pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ima na podlagi sodbe opr.št. P z dne 24.10.1991 služnostno pravico peš hoje, vožnje s kmečko mehanizacijo in tovornjaki po parc. št. 110 k.o. K. v korist parc.št. 109 k.o. K. v dolžini 32 m in širini 2,5 m ter služnostno pravico vožnje z drugimi motornimi vozili v dolžini 18 m in širini 2,50 m in to v smeri od zahoda proti vzhodu v južnem delu parc. št. 110 k.o. K.. Pri tem navaja, da se služnost konča pred prehodom, "kolono", torej toženec nima prehoda skozi "kolono" na javno dobro. Toženec po parc. št. 110 k.o. K. torej nima služnostne pravice ustavljanja in parkiranja. Po njegovi parceli lahko le vozi z navedenimi prevoznimi sredstvi in hodi, ne sme pa parkirati niti ustavljati. Toženec v svojih vlogah sicer navaja, da je pri parkiranju na parc. št. 110 ravnal v skrajni sili, vendar te skrajne sile toženec ni dokazal. Tožnik ima posest parc. št. 110 k.o. K., toženec pa le služnostno pravico hoje in vožnje po tej parceli. Njegova služnostna pravica in obseg le-te je izrecno določen s sodbo opr.št. P 81/90. Zato toženec služnosti ne more širiti, v kolikor pa si služnost širi, pri tem moti lastnika nepremičnine, to je tožnika v njegovi zadnji mirni posesti. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnik tožencu dopustil samovoljno spreminjanje dotedanjega načina izvrševanja posesti, saj naj bi po mnenju sodišča toženec lahko tudi ustavljal na parc. št. 110 k.o. K.. Tega tožnik tožencu ni dopustil, saj ga je stalno opozarjal, da nima pravice ustavljati svojega vozila na parc. št. 110 k.o. K. in toženec je na njegova opozorila tudi odreagiral tako, da je vozilo takoj umaknil. 1.07.2003 pa je toženec vozilo ustavil na parc. št. 110 k.o. K., ugasnil motor in ga tam pustil parkiranega eno uro, kar med strankama ni sporno. Navedeno dejanje presega obseg služnosti, ki je določen s sodbo opr.št. P 81/90 in s tem je toženec motil tožnika v njegovi zadnji mirni posesti parc. št. 110 k.o. K.. Ko sodišče v obrazložitvi opozarja na določilo 36.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), tožnik meni, da v konkretnem primeru ni sporna pravica do posesti, saj je nesporno, da ima tožnik v posesti celotno parc. št. 110 k.o. K. in tej posesti toženec ne nasprotuje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja in kar izhaja tudi iz nespornih ugotovitev izpodbijanega sklepa, da obstaja le služnostna pravica peš hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo in tovornjaki po parc. št. 110 k.o. K., ki je last tožnika, v korist parc. št. 109 iste k.o., ki je last toženca, v dolžini 32 m in širini 2,5 m ter služnostna pravica voženj z drugimi motornimi vozili v dolžini 18 m in širini 2,5 m in to v smeri od zahoda proti vzhodu v južnem delu parc. št. 110 k.o. K. (kot izhaja iz sodbe bivšega TS v N.G., Enote v A., opr.št. P z dne 24.10.1991, potrjene s sodbo Višjega sodišča v K., opr.št. Cp z dne 12.02.1992), ne pa služnostna pravica ustavljanja in parkiranja, dne 1.07.2003 pa je bil toženčev traktor (freza) ustavljen na tožnikovi parc. št. 110 k.o. K. približno eno uro. Pravilno tudi opozarja (kar izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča), da toženčevega tudi že predhodnega ustavljanja na parceli ni dopuščal, saj je toženca vsakokrat opozoril, da nima pravice ustavljanja in je ta vozilo tudi umaknil. Motenje posesti pa ni samo v tem, da bi toženec tožniku zaprl pot, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa ("ko bi tožnik sam izvrševal določeno dejavnost"), ampak tudi v samem ustavljanju oziroma parkiranju. Tožnik je že v tožbi trdil in to ponavlja v pritožbi, da je toženec z ustavitvijo in parkiranjem traktorja 01.07.2003 na parc. št. 110 k.o. K., prekoračil obseg dovoljene služnosti in ga s tem motil v posesti predmetne parcele. O tem zatrjevanem in pomembnem dejstvu pa izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. Kakšen je obseg stvarne služnosti je odvisno od vsakega primera posebej, v danem primeru obstaja v obsegu kot izhaja iz cit. sodbe opr.št. P. Vse poznejše spremembe pa zahtevajo seveda najprej soglasje lastnika služečega zemljišča. Vsako drugačno ravnanje je v nasprotju z 219.čl. SPZ . V njem je določeno, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (1.odst.). Če tisti, ki ima služnostno pravico voženj preko tujega zemljišča, samovoljno razširi obseg služnosti, tako da prične na tujem zemljišču ustavljati in parkirati, predstavlja tako njegovo ravnanje motenje posesti. Vendar pritožba opozarja tudi na dejstvo, da je toženec v zvezi z obravnavanim dejanjem z dne 1.07.2003 zatrjeval, kar izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, ko povzema navedbe odgovora na tožbo, da mu je tožnik tega dne prepovedal nadaljevanje vožnje in vsled tega je bil prisiljen ustaviti se in na tožnikovi parceli parkirati traktor. Tudi o tej okoliščini izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. Zato je pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljen in je zaključek sodišča prve stopnje, da do motenja posesti 1.07.2003 ni prišlo, vsaj preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355.čl. ZPP), pri čemer naj razjasni še okoliščine zatrjevane prepovedi nadaljevanja vožnje dne 1.07.2003 in se opredeli do tožbenih trditev o motenju posesti kot posledici razširitve služnosti in nato o zadevi ponovno odloči. Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).