Jedro

Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od drugih dohodkov za leta 2014 - 2017 tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugih dohodkov za leta 2015 - 2017 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 92.242,64 EUR ter davek po odbitku iz naslova prikritega izplačila dobička za leto 2016 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 11.451,38 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik glede na podatke o višini prihodkov ter glede na podatke o dobavah prejel premalo gotovine iz dejavnosti (več kot 1 mio EUR), pri čemer je bila gotovina v manjkajočem (nepoloženem) delu zadržana s strani prokurista. Ker podatek o nepoloženi gotovini ni bil znan, je organ opravil cenitev davčne osnove po 68. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in jo ugotovil v višini 447.758,98 EUR, in sicer tako da je razliko med skupnim zneskom realizacije (1,8 mio EUR) zmanjšal za prilive po TRR (0,7 mio EUR) ter ugotovil ostanek gotovine v višini 1.099.707,38 EUR. Nato je primerjal podatke o računih dobaviteljev (1.070.000,18 EUR) in jih zmanjšal za plačila po TRR (418.051,78 EUR), za razliko med njima v višini 651.948,40 EUR pa je štel, da je bila plačana z gotovino. Razlika med zneskom ostanka gotovine 1.099.707,38 EUR in zneskom računov, plačanih z gotovino, 651.948,40 EUR pa znaša 447.758,98 EUR nepoložene gotovine, kar predstavlja davčno osnovo za odmero davka od drugih dohodkov, ki bi ga tožnik moral obračunati in plačati od zadržane in nepoložene gotovine, ki ni bila porabljena za poslovni namen. Nadalje je glede potnih nalogov organ izrazil dvom v verodostojnost dokumentov, predloženih za prokurista. Z vozilom Clio naj bi bilo opravljenih prek 200.000 km poti, po zapisnikih o tehničnih pregledih pa le nekaj več kot 20.000 km. Podobno ugotavlja glede vozila Megane in zaključi, da so potni nalogi prokurista fiktivni. Podobno ugotavlja tudi glede vozila Punto in potnih nalogov direktorice (pri čemer je direktorica v inšpiciranem obdobju ravno rodila, prav tako pa so se zasebna vozila uporabljala v času, ko so bila na voljo službena vozila), ki jih tudi označi za neverodostojne. Tožnik tudi ni predložil drugih dokazov o opravljenih službenih poteh. Kljub vsemu pa je davčni organ upošteval kilometre, prevožene z vsemi tremi vozili glede na tehnično dokumentacijo, tj. skupno prek 80.000 km in torej 30.000,00 EUR kilometrine. Tožnikove pripombe so bile smiselno zavrnjene.

3.Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil in se v celoti skliceval na razloge prve stopnje. Navaja, da morebitne pomanjkljivosti v sklepu o uvedbi postopka ne predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka, saj je bistveno, da je bil tožnik seznanjen z namenom nadzora in da je v njem lahko sodeloval. Tožnik je s predložitvijo računov za popravilo službenih vozil skušal upravičiti uporabo zasebnih vozil, kar je že bilo presojeno na prvi stopnji, drugostopenjski organ pa dodaja, da so nenavadna razhajanja med tipi službenih vozil po izpodbijani odločbi (Berlingo Furgon 1.4) in predloženimi računi (Berlingo 1.6), iz drugega računa pa sploh ni razvidno, za popravilo katerega vozila naj bi šlo. Pri tem to pravzaprav ni relevantno, saj ni sporno, ali so ta vozila bila v popravilu, temveč da tožnik ni izkazal opravljenih službenih poti. Sklicuje se sicer na okvaro števca pri enem od vozil, a tega ne dokaže. Predlogi za zaslišanje prič so bili pavšalni, tožnik ni navedel, da bi lahko s pričami za vsak posamezni potni nalog dokazal, da je bila službena pot dejansko opravljena, pri čemer tudi to ne bi zadoščalo, temveč bi moralo biti dokazano, da je bila pot opravljena z osebnim in ne s službenim vozilom. Glede razhajanj med številom kilometrov po potnih nalogih in računih servisov tožnik ne poda konkretnih pojasnil, razen za eno vozilo trdi, da je bil števec pokvarjen (tega pa, kot rečeno, ne dokaže). Navedba, da bi lahko nekatere svoje trditve po potrebi dokazal tudi z zaslišanjem neimenovanih prič, po mnenju druge stopnje ne predstavlja ustreznega dokaznega predloga. Konkretnih navedb v zvezi vozilom Kangoo 1.4 tožnik ne poda, le nekonkretizirano trdi, da izračuni kilometrov po zapisnikih tehničnih pregledov ne morejo držati, svojega konkretnega izračuna pa ne navede. O tem, da se je v drugem postopku druga inšpektorica opredelila drugače, se organ sklicuje na razloge prve stopnje. Sklicuje se tudi na razloge prve stopnje glede neupoštevanja predloženih posojilnih pogodb ter dodaja, da je šlo sodeč po pogodbah za kratkoročne posle s prokuristom, pri tem pa tožnik ni navajal, da bi bilo karkoli od teh posojil vrnjeno, za trditve na pritožbeni stopnji, da sta ostali odprti le še dve od treh posojil, pa ne predloži dokazov. To kaže, da je tožnik skušal tako prikriti, zakaj določeni zneski gotovine niso bili nakazani na tožnikov račun oz. jih je zadržal njegov prokurist.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo razveljavi ter davčni postopek ustavi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da direktor tožnika (<em>op. sodišča: nekdanji prokurist</em>) očitno ni bil všeč inšpektorici, zato je izdala odločbo, polno prejudiciranj, predvidevanj itd., kakršne sicer ne bi izdala; njen namen je bil pokopati podjetje, kar ji je na koncu tudi uspelo. Predhodno se je podoben nadzor vodil s strani drugega finančnega urada za obdobje oktober 2017 - marec 2018, v katerem je druga uradna oseba prišla k tožniku in pregledala potne naloge s prilogami, česar inšpektorica v tej zadevi ni naredila. Prav tako pa v tistem postopku ni bilo pripomb v zvezi s potnimi nalogi, v tej zadevi pa inšpektorica trdi, da je bilo zaradi krajšega časovnega obdobja v tisti zadevi nemogoče ugotoviti nepravilnosti.

5.Inšpektorica po sebi sodi, da ni mogoče prevoziti 350 km dnevno. Vozilo Kangoo 1.2 je bilo neprimerno za dolge razdalje, potrebno za poti v Luciji, prav tako pa je bilo na stalnih popravilih. Prejšnje vozilo Berlingo furgon 1.4 je šlo zaradi slabega stanja na razrez, pa tudi to je bilo za potrebe poti v Luciji. Večji del inšpiciranega obdobja je bilo edino službeno vozilo Kangoo 1.2. O tem vozilu tožnik predloži tudi pisno izjavo serviserja, da je bilo v zelo slabem stanju (A4). Inšpektorica neupravičeno obtožuje, da sta bili obe prodaji službenih vozil (Peugeot Partner in Kangoo 1.4) namenjeni temu, da se s potnimi nalogi za zasebna vozila pokriva razlika zaradi nepolaganja gotovine. To je nedokazano in nelogično, saj so vozilo Peugeot prodali z izgubo, vse pa v izogib davčni izvršbi. Edinemu preostalemu vozilu Kangoo 1.2 pa merilnik hitrosti ni deloval in je bila napaka odpravljena julija 2016 (o čemer tožnik predloži račun za servis A3). V drugi polovici leta 2016 pa nalogov za službena vozila, ki so bila na voljo tri, niso pisali, pri prevozih pa sta pomagala direktorjeva mati in oče nekdanje direktorice. Šlo je za podjetje, pri katerem je sodelovala vsa družina in so nekatere potne naloge napisali napačno oz. nepoučeno, saj jih tudi njihov računovodja o tem ni poučil; še vedno pa je bilo 80 % nalogov pravilnih in s prilogami. Zato ni prav, da so vsi označeni za fiktivne. Pri tem se inšpektorica oslanja na izračune kilometrov po potnih nalogih, a ti so bolj ali manj farsa, ker je v Sloveniji vrtenje kilometrov nazaj nacionalni šport in so to počeli "skoraj vsi". V tej zvezi tožnik tudi citira prispevek z MMC RTV. Pri tem mora biti že laiku jasno, da je v današnjih časih in pri današnjem tempu življenja nemogoče prevoziti tako malo kilometrov. To je jasno tudi, ker je bilo vozilo Clio prodano mehaniku, ko je motor odpovedal, in sicer za le 200 EUR; če bi bilo kilometrov res tako malo, bi bilo pa vozilo kot novo. Poleg tega inšpektorica v svojih izračunih sploh ne omenja vozila Kangoo 1.4, s katerim so prevozili večino poti v 2017. Če bi upoštevala še to vozilo, kot je tožnik obrazložil, bi bila zadeva tudi po tehničnih pregledih povsem čista.

6.Glede na to, da iz bilance stanja za leto 2017 (A2) izhajata dolgoročna in kratkoročna terjatev do prokurista (45.500,00 EUR in 60.000,00 EUR) iz naslova posojila, ne gre za prikrite pravne posle oz. prikrita izplačila. Tožniku ni jasno, od kod inšpektorici podatek o pobotu posojil, če pa ta vendar niso bila vrnjena, kot izhaja iz omenjene bilance. Prejšnji računovodja ni nobenega posojila pokrival s potnimi nalogi, šele novi računovodja je posojilo 60.000,00 EUR konec leta 2018 pokril z neizplačanimi potnimi nalogi za leto 2018, ki pa jih inšpektorica ni pregledovala.

7.Sklep o začetku postopka bi po 135. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) moral vsebovati tudi opredelitev vrst davkov oz. predmet inšpekcijskega nadzora; v konkretnem sklepu je bilo navedeno kot predmet le davek od drugih dohodkov, nič pa ni pisalo glede prikritih izplačil dobička, zato ta ne bi smela biti predmet nadzora. Pa tudi sicer ti starodobniki, ki naj bi predstavljali prikrita izplačila dobička, niso tako dragi, čeprav so ekskluzivnih znamk. Tožnik je, kljub smrti prejšnjega računovodje, z inšpektorico ves čas postopka sodeloval in ji kot laik podajal zahtevane informacije, a vseeno iz izpodbijane odločbe ne izhaja nič o pravičnosti. Inšpektorica je samovoljno, brez podlage selekcionirala dokaze, v nasprotju z načelom materialne resnice je ves postopek zgradila na podatkih tehničnih pregledov, pri tem pa ignorirala, koliko kilometrov je treba po življenjskih izkušnjah prevoziti za opravljanje dejavnosti.

8.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

9.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče izvedlo dokazni postopek, kot opisano v nadaljevanju. Tožnik je na naroku vztrajal, da je pri njem že prej bil izveden nadzor brez ugotovljenih nepravilnosti glede iste zadeve; v tem spornem nadzoru pa inšpektorica ni ugotavljala dejstev v korist tožnika in ni upoštevala enega vozila pri izračunavanju kilometrine, prav tako se je oprla samo na podatke tehničnih pregledov (pri tem pa se ve, da vsi števce za kilometre "vrtijo nazaj"), nikoli pa ni zahtevala nobenih prilog k potnim nalogom; nasprotno pa je policija na podlagi ovadbe, ki jo je FURS podal, sporne potne naloge pregledovala in potrdila njihovo verodostojnost. Toženka je na naroku odgovorila, da je davčni organ od zavezanca predložitev potnih nalogov zahteval v elektronskem sporočilu z dne 16. 9. 2019, ki je priloga v spisu, kako je prokurist tožnika predložil potne naloge, pa je podrobno opisano v izpodbijani odločbi (str. 19 in 20), pri čemer so bili potni nalogi, ki jih je predložil tožnik, brez prilog. Glede drugega inšpekcijskega nadzora, ki ga je omenjal tožnik, pa je toženka pojasnila, da so bili tam predmet pregleda davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve (oddajanje REK obrazcev) ter davek od dohodkov iz premoženja (najemnine), v izdanih aktih pa se pooblaščena oseba glede potnih nalogov ni opredeljevala. Toženka je še dodala, da je v izpodbijani odločbi davčni organ upošteval kilometrino za osebna vozila v celoti opravljenih kilometrov, kar je dejansko v korist zavezanca, glede službenih vozil pa zavezanec ni vodil nikakršnih evidenc glede opravljenih službenih poti, temveč je stalno zatrjeval, da so bila vozila v popravilu.

10.Tožba ni utemeljena.

11.V tej zadevi je med strankama najprej sporno, ali bi se davčna osnova (za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov) morala iz naslova priznane kilometrine zmanjšati še bolj, kot le za skupno 30.190,15 EUR, kolikor je bilo po izpodbijani odločbi tožniku priznanih po stanju števcev (izpodbijana odločba, preglednice št. 17, 18 in 24, tj. str. 30, 31 in 43).

12.Tožnik v tej zvezi le pavšalno navaja, da organ ni pregledal potnih nalogov s prilogami, kar po presoji sodišča ne drži. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je prvostopenjski organ pregledal vse potne naloge za prokurista in direktorico tožnika, zaradi velikega števila le-teh pa je v izpodbijani odločbi primeroma naštel le nekatere (str. 22, 26 izpodbijane odločbe). Tožnik pri tem ne konkretizira, kaj naj bi davčni organ spregledal.

13.Nadalje tožnik s tožbo opisuje, da so bila službena vozila v slabem stanju in da so bila, kolikor je njihovo stanje dopuščalo, v uporabi lokalno na Primorskem, predloži tudi izjavo serviserja, o slabem stanju vozila Kangoo 1.2 in račun o popravilu števca na vozilu Kangoo (A3 in A4). Vendar pa so te tožbene navedbe in posledično tudi ta dva dokazna predloga nerelevantni za odločitev. Kot je opredelil že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, v zadevi ni sporno, v kakšnem stanju so bila službena vozila (temveč da tožnik ni dokazal, da so bile službene poti opravljene).

14.V tožbi se (smiselno) še zatrjuje, da za službene poti s tremi službenimi vozili, ki naj bi jih v drugi polovici leta 2016 poleg direktorice in prokurista opravljala tudi mati tedanjega prokurista in oče tedanje direktorice, niso pisali službenih nalogov, ker niso bili ustrezno poučeni s strani računovodstva. Te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nedokazane, saj tožnik v zvezi z njimi ne poda nikakršnih dokaznih predlogov. Enako velja tudi za nekonkretizirane tožbene navedbe, s katerimi tožnik namiguje, da je bilo število prevoženih kilometrov na zasebnih vozilih, ki so bila uporabljena za službene poti, višje kot izhaja iz zapisnikov o tehničnih pregledih, češ da je bila splošno razširjena praksa "vrtenja kilometrov nazaj". Tožnik pri tem ne opredeli, kakšno naj bi bilo torej resnično stanje prevoženih kilometrov z vozili Clio, Megane in Punto, prav tako pa o tem ne poda nobenih dokaznih predlogov. Prav tako sodišče kot pavšalne in nedokazane zavrača navedbe tožbe, da je bila večina poti v letu 2017 opravljenih z vozilom Kangoo 1.4. Tožnik namreč ne precizira, za katero vozilo naj bi šlo, kdo ga je uporabljal, koliko poti je bilo opravljenih, niti ne predloži o tem nobenih dokazov.

15.Glede spornih kilometrin sodišče še dodaja, da tudi tožbene navedbe, ki jih je tožnik ponovil tudi na naroku, češ da so bili sporni potni nalogi že v drugem davčnem postopku pregledani in da ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, niso dokazani. Toženka pa je to konkretizirano zanikala in pojasnila, da predmet omenjenega drugega nadzora niso bili sporni potni nalogi, temveč davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve (oddajanje REK obrazcev) ter davek od dohodkov iz premoženja (najemnine), v tam izdanih aktih pa se pooblaščena oseba glede potnih nalogov ni opredeljevala, kar sodišče sprejema.

16.Tožnik še vztraja, da je svojemu tedanjemu prokuristu posodil denar, kar naj bi izhajajo iz bilance stanja za leto 2017. Vendar pa iz predložene listine A2 izhaja, da gre za izkaz poslovnega izida za tožnika za leto 2017, iz katerega pa po vpogledu ne izhajajo nobene knjižbe spornih posojil. Prav tako tožnik v tožbi po presoji sodišča neutemeljeno problematizira, od kod uradni osebi podatki o pobotu teh posojil, saj iz izpodbijane odločbe izhaja konkretna obrazložitev glede tega (str. 40 in 41), namreč da podatki o pobotu izvirajo iz pojasnil in dokazil, ki jih je predložil sam tožnik (elektronska pošta in temeljnice).

17.Sklepno se sodišče opredeljuje še glede tožbenih navedb v zvezi z dohodnino, naloženo zaradi prikritih izplačil dobička. Davčni inšpekcijski nadzor se po 135. členu ZDavP-2 začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki mora, med drugim, v izreku vsebovati tudi vrste davkov oz. predmet nadzora (prvi in četrti odstavek 135. člena ZDavP-2). Davčni inšpekcijski nadzor pa se lahko razširi tudi na druge vrste davka, če obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davkov (četrti odstavek 133. člena ZDavP-2). Tožniku je bil izdan sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 31. 7. 2019, s katerim je bil obseg nadzora določen na način, da je zajel obračunavanje davka od drugih dohodkov za obdobje 2014 - 2017. Po vpogledu v upravni spis in ta konkretni sklep sodišče sicer ugotavlja, da pri tem res ni vseboval opredelitve glede morebitnih prikritih izplačil dobička. Vendar po presoji sodišča ni mogoče pričakovati, da bo davčni organ davčni inšpekcijski nadzor uvedel zaradi prikritih izplačil dobička, saj ta niso "vrsta davka". Besedilo izpodbijane odločbe (str. 37 in naslednje ter 46 in naslednje) namreč jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.

18.Tožbene navedbe so torej neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 zavrnilo.

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68, 135, 135/1, 135/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.