Jedro

Tožba sosede je bila zavrnjena, ker lokacijsko dovoljenje izpolnjuje pogoje po zakonu (ZUN) in po občinskem odloku (PUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Oddelka za prostor in okolje občine z dne 10.12.1991, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorju (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), lokacijsko dovoljenje za gradnjo gnojišča na zemljišču parc. št. 358/1 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 53., 2. odstavka 54., 55. in 57. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN) in določbe 2. in 7. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP). Tožena stranka navaja, da je prvostopno lokacijsko dovoljenje izdano za kmetovanje in je lokacija po svojem namenu možna in dopustna. Lokacijska dokumentacija z dne 20.8.1991 je tudi sicer izdelana v skladu s pogoji iz navedenega odloka, kar jasno izhaja iz njene vsebine. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je objekt od parcelne meje na severni strani (proti tožnici) odmaknjen 4 m, kar nesporno zagotavlja vzdrževanje objekta in tudi to, da zaradi uporabe tega sosednje zemljišče ne bo moteno. Prav tako je objekt od sosednjih objektov odmaknjen več kot 8 m, kot to določa 3. odstavek 7. člena navedenega odloka. V upravnem postopku so bila pridobljena tudi vsa, v posameznih zakonih predpisana soglasja (kot npr. soglasje sanitarne in požarne inšpekcije). Po mnenju tožene stranke je nesporno, da mora investitor ločiti gnojišče in najbližji stanovanjski objekt z zeleno bariero. Investitor je tudi izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem. Po mnenju tožene stranke na odločitev v zadevi ne vplivajo tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek v zvezi z gradnjo hleva, lego odprtine v njem in razlog za postavitev gnojišča, ker v tem upravnem postopku niso pravno pomembne. Iz podatkov v upravnih spisih po mnenju tožene stranke jasno izhaja, kar je znano tudi tožnici, da je gnojišče od njenega stanovanjskega objekta oddaljeno 17,50 m. Iz obrazložitve poprejšnjega sanitarnega soglasja z dne 7.11.1991 pa tudi izhaja, da je takšen odmik, ob upoštevanju pogojev iz tega soglasja in določb strokovnega navodila o urejanju gnojišč in greznic, še v skladu s higienskimi načeli, ki veljajo za gradnjo tovrstnih objektov. Tožena stranka ugotavlja, da so tožničini pritožbeni ugovori v zvezi s sanitarno higienskimi pogoji neutemeljeni (npr. smrad). Glede zatiranja insektov bo moral tehnične rešitve vsebovati projekt, kot je to zahtevano v navedenem poprejšnjem sanitarnem soglasju. Zato so tožničini pritožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni. Način premestitve gnoja po mnenju tožene stranke ni stvar tega postopka. Tožena stranka je zato zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da se bodo z navedenim prvostopnim lokacijskim dovoljenjem poslabšale delovne in bivalne razmere na njenem zemljišču, ki je v naravi dvorišče, ki bo le 4 m oddaljeno od roba gnojišča, ki bo veliko 40 m2. V tem primeru bi bila uporaba njenega zemljišča znatno otežkočena. V upravnem postopku niso bila razčiščena sporna vprašanja v zvezi z odlaganjem oziroma odvozom gnojnih odpadkov do gnojišča, saj so vrata hleva nekaj metrov oddaljena od predvidenega gnojišča, v lokacijski dokumentaciji pa so vrisana za najmanj 1 m bližje gnojišču, kot pa je obstoječe stanje. Tožena stranka se prav tako ni spuščala v njene pritožbene navedbe, da praznitev gnojišča, glede na ozek prostor med vogalom hleva in parcelno mejo z njenim zemljiščem, kjer je odvoz edino možen, v praksi, glede na pogoj postavitve zelene bariere, ne bo mogoča. Prav tako ne bosta izpolnjena pogoja po navedenem odloku glede širine funkcionalnega zemljišča okoli gospodarskega objekta (5 m) in glede širine dovoza (najmanj 3,50 m). Prvostopno lokacijsko dovoljenje bo povzročilo neizbežne škodljive vplive na njeno zemljišče, na katerem zadovoljuje svoje osnovne življenjske potrebe. Ukrepi za zatiranje insektov bodo glede na dosedanje samovoljno ravnanje investitorja ostali le predvideni v projektni dokumentaciji, kar pa bo zaradi smradu in nečistega zraka povzročalo stalne sosedske spore. Imisije, ki izhajajo iz investitorjeve dejavnosti, bi moral trpeti v prvi vrsti investitor kot povzročitelj sam, šele, če to ne bi bilo mogoče, bi lahko to zahteval od sosedov. Sklicuje se tudi na določbo 5. člena zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, po kateri mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz nje in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez krajevno običajno mero, ali povzročajo znatnejšo škodo. Postavitev gnojišča v takšni oddaljenosti od soseda, ki je podana v spornem primeru, ni krajevno običajna, za kar naj se opravijo ustrezne poizvedbe in ogled kraja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije (z dne 20.8.1991) s pogoji iz citiranega odloka (2. in 7. člen) dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena in 55. ter 57. člen ZUN in navedene določbe PUP) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi upravičeno zavrnila tožničine pritožbene navedbe, ki jih je tožnica ponovila v tožbi, za kar je imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih (navedena lokacijska dokumentacija z dne 20.8.1991; navedeno poprejšnje soglasje sanitarnega inšpektorja občine z dne 7.11.1991). Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).