Jedro

Upravljalec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku poseduje osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda (kar tožnica ni), če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. Pravni interes je vezan na zakonite dediče, zato tožnica ne more uspešno uveljavljati in izkazovati pravnega interesa kot denacionalizacijska upravičenka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se vpogled v osebni karton ter register gospodinjstev za A.A. in B.B. zavrne. Pojasnjuje, da je tožnica pri upravnem organu vložila vlogo za vpogled v register prebivalstva in sicer v osebni karton za A.A. in B.B. ter v register gospodinjstev za navedeni osebi. Svojo vlogo je utemeljila s potrebo po preverbi osebnih podatkov, ki poteka v okviru denacionalizacijskega postopka. Prvostopni organ ocenjuje, da v vlogi ni izkazana pravna podlaga, ki bi tožnici dovoljevala vpogled v uradno evidenco in s tem razkritje osebnih podatkov umrle osebe. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tožnico seznanila s potekom postopka in ji dala možnost, da se o stališču organa izjasni. Tožnica je v odgovoru med drugim navedla, da ima utemeljen pravni interes za vpogled v celotno dokumentarno gradivo v delu, kjer se nahajajo podatki za osebi A.A. in B.B. V nadaljevanju je tožnica razširila svoj zahtevek, želela je vpogledati v vse uradne listine in evidence, v katerih so vsebovani podatki za A.A. in B.B. Želela je vpogledati: zapisnik, sklenjen dne 13. 5. 2003 glede izročitve celotnega dokumentarnega gradiva za KU Draga; register prebivalcev, vpisno knjigo oziroma skupni imenik, ki se je vodil poleg osebnih in gospodinjskih listov, mikrofilme, na katere so bili preslikani registri prebivalcev; evidenco nastanitve občanov; volilne imenike iz 50. in 60. leta prejšnjega stoletja ter v morebitne ostale evidence. Upravni organ je tožnici omogočil vpogled v zapisnik glede izročitve dokumentarnega gradiva za KU Draga, ker ne vsebuje osebnih podatkov. Vse ostale evidence, za katere vpogled je zaprosila tožnica, pa vsebujejo osebne podatke, zato za njih po oceni upravnega organa veljajo določbe 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Zoper odločbo prvostopnega organa je tožnica vložila pritožbo, katero je drugostopni organ z odločbo št. 210-78/2010/2 (132-14) z dne 25. 10. 2010 zavrnil. Tožnica v tožbi meni, da ji vpogled v uradno evidenco po umrlem posamezniku omogoča 23. člen ZVOP-1. Poudarja, da je s postopkom denacionalizacije, v katerem ima status upravičenca in vlagatelja zahtevka, izkazana pravna podlaga, ki dovoljuje pribavo potrebnih podatkov, saj je utemeljila zakoniti namen njihove uporabe. Te iste podatke zahteva od upravnega organa v Ribnici tudi Oddelek za denacionalizacijo, ker jih potrebuje za rešitev predhodnega vprašanja. Gre namreč za goljufive oziroma špekulativne in fiktivne pravne posle, ki ne zastarajo, potrebno jih je raziskati tudi po uradni dolžnosti. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje potek dogodkov. Sodišče tega ne povzema, ker se te navedbe tožnice ne tičejo pravne in dejanske podlage izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

V zadevi gre za vpogled v osebni karton ter register gospodinjstev za pokojna A.A. in B.B. V zadevi ni sporno, da tožnica ni uporabnik osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom, prav tako ne, da je oseba, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda po A.A. in B.B. Zato je glede na določbo 23. člena ZVOP-1 nepravilno stališče tožnice, da se ji lahko posredujejo njuni osebni podatki. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZVOP-1 lahko upravljalec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku poseduje samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom. Kot rečeno, tožnica za obdelavo osebnih podatkov z zakonom ni pooblaščena. Po 2. odstavku navedenega člena pa upravljalec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku poseduje osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda (kar tožnica ni), če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. Pravni interes je torej vezan na zakonite dediče, zato tožnica ne more uspešno uveljavljati in izkazovati pravnega interesa kot denacionalizacijska upravičenka. Določba 23. člena ZVOP-1 povsem jasno opredeljuje upravičence, katerim se lahko poseduje osebne podatke umrlega. Tožnica se sklicuje na začeti denacionalizacijski postopek, vendar pravice za vpogled prav tako nima po določbi 89. člena Zakona o denacionalizaciji, saj ta člen ne utemeljuje upravičenost do pridobitve osebnih podatkov umrle osebe skladno s taksativno navedenimi upravičenci po 23. členu ZVOP-1. Preostale navedbe tožnice v tožbi se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. točke 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.