Jedro

Tožencu je bilo pojasnjeno, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, vendar mu dejansko v nadaljevanju to ni bilo omogočeno, saj je sodišče obravnavo takoj zaključilo. Takšno ravnanje sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83303/2015 z dne 14. 7. 2015 v prvem odstavku izreka, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 87.490,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2014 dalje in v tretjem odstavku izreka, v katerem so odmerjeni stroški izvršilnega postopka na znesek 44,00 EUR (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.967,65 EUR nadaljnjih stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Navaja, da mu je bila onemogočena pravica do poštenega sojenja, da se ni mogel braniti, ne dokazovati dokazov. Na naroku 25. 11. 2016 je zaprosil za 30-dnevni rok. Odvetnik mu je odpovedal zagovarjanje na naroku, ker ga je prosil za brezplačno pomoč, ker nima zaposlitve in je brez prihodkov. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) mu je predlagala, naj zaprosi za brezplačno pomoč in mu dala naslov. Sodnice to stanje ni zanimalo in ni ugodilo prošnji toženca, ki je bil na naroku sam. Ker sodnica nastalemu dogodku, ko je tožencu odvetnik odrekel zagovarjanje, in prošnji za 30-dnevni rok ni sledila, je toženca prikrajšala za zagovornika in mu onemogočila pošteno sojenje. Da toženec nima denarja za odvetnika, ker je brezposelen, ne po svoji krivdi, in mora najti zagovornika, ki ga bo zastopal gratis ali z razumnim stroškom, sodnice ni zanimalo. Sodba ne zadošča 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V ostalem delu pritožbe toženec obsežno pojasnjuje vzroke za neplačilo leasinga. Bistvo njegovih navedb je, da so za vse pravne posledice in gospodarsko škodo solidarno odgovorni Občina M., Upravna enota Š. in Ministrstvo za okolje in prostor. Toženec ima vložene kazenske ovadbe zoper odgovorne javne uslužbence. Neskrbnosti se ne more očitati njemu, ampak odgovornim osebam. Stališče sodnice, da toženec ni ravnal skrbno, je smešno in za toženca pomeni žalitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Toženec laično, a utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 22. člena Ustave RS (URS). Pojasnjuje, da je zaprosil za 30-dnevni rok, da bi si lahko priskrbel odvetnika, čemur sodišče ni sledilo. Takšna zahteva toženca sicer iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 11. 2016 ni razvidna, razvidno pa je, da je toženec podpis zapisnika odklonil, pri čemer razlogov za to ni navedel. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je na poziv sodnice tožencu, če bi rad karkoli dodal, ta navedel, da nima možnosti imeti zagovornika in da je bilo tožencu pojasnjeno, da lahko zaprosi za brezplačno pravno opomoč. Kljub takšnemu pojasnilu, je bila takojšnja nadaljnja ugotovitev sodišča, kot izhaja iz zapisnika, ugotovitev, da je stvar zrela za razsojo. Tožencu je bilo torej pojasnjeno, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, vendar mu dejansko v nadaljevanju to ni bilo omogočeno, saj je sodišče obravnavo takoj zaključilo. Takšno ravnanje sodišča toženec utemeljeno izpodbija, privedlo pa je do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženec laično uveljavlja v svoji pritožbi.

5. Zaradi storjene kršitve določb postopka je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve glede na naravo stvari ne more odpraviti samo. V nadaljevanju naj sodišče odpravi storjeno kršitev, tako da bo pravica toženca do izjave dejansko uresničena, nato pa po izvedenem dokaznem postopku o zadevi ponovno odloči.