Jedro

Dejstvo je, da nobena od zavarovalnic ni hotela nadaljevati pogodbe o prostovoljnem dodatnem zavarovanju v takšni obliki in pod takšnimi pogoji, kot je bila sklenjena s Skladom dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je prenehal s 1. 1. 2000. Ker tožeči stranki tudi nista sprejeli ponudbe za vključitev v pokojninski načrt vzajemnega pokojninskega sklada, je pogodba o prostovoljnem dodatnem zavarovanju zaradi nemožnosti izpolnitve prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same trpijo svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da se ugotovi in je tožena stranka dolžna priznati, da sta pogodbi o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic sklenjeni med tožečima strankama in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – Skladom dodatnega zavarovanja št. ... z dne 29. 2. 1996 in št. ... z dne 29. 2. 1996 veljavni in da zavezuje toženo stranko do prenosa zavarovalne pogodbe na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji in da zagotovi prenos pogodbe o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic z dne 29. 2. 1996 na zavarovalnico s sedežev v Republiki Sloveniji v nespremenjenem obsegu zavarovanja, kot izhaja iz pogodb in tožečima strankama vse pravice iz navedenih pogodb po enakem obsegu. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ne pove natančno, kdaj naj bi pogodbi prenehali veljati. Meni, da trajno zavarovalniško pogodbeno razmerje lahko proti volji zavarovanca preneha le na način, določen z matičnim zakonom. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) takega prenehanja ne določa in ne omogoča. Sodišče zato ne more niti s pomočjo Pravilnika o prostovoljni vključitvi v zavarovanje za dodaten obseg pravic (Ur. l. RS, št. 11/95, v nadaljevanju Pravilnik), niti s pomočjo Zakona Obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) priti do zaključka o prenehanju pogodbe zaradi naknadne nezakrivljene nezmožnosti izpolnitve s strani tožene stranke, ker gre za specifično zavarovalno pogodbeno razmerje in je tožeča stranka kot zavarovanec posebej zavarovana tudi pred prenehanjem zavarovanja iz razlogov na strani tožene stranke. Sodišče je pri tem zanemarilo tudi pravila o razlagi predpisov. Razlogi za prenehanje prostovoljnega dodatnega zavarovanja so določeni v 351. členu ZPIZ-1 in v konkretnem primeru niso podani. Ni nastopilo redno prenehanje (pridobitev pravic), niti niso podani razlogi za izredno prenehanje: izstop, odpoved, smrt zavarovanca, prenehanje izvajalca. Sklad kot izvajalec zavarovanja je sicer prenehal, vendar je zakon uredil prenos na toženo stranko. Zato ta razlog za prenehanje zavarovanja očitno ni podan. Pravilnik v 28. členu določa vzroke prenehanja dodatnega zavarovanja, ki pa v tem primeru niso podani. Enake pogoje določa 39. člen splošnih pogojev in glede prenehanja zavarovanja ne pride v poštev ne pravilnik in ne splošni pogoji. Samo za razmerja, ki niso izrecno urejena s splošnimi pogoji in pravilnikom, bi se lahko uporabila določila ZOR, ne pa za prenehanje zavarovanja. Napačno je stališče, da pogodbi ne moreta veljati, ker tožena stranka ne more opravljati zavarovalniških poslov. Vztraja, da je zakon s tem, ko je določil, da se pogodbe prenesejo na toženo stranko, toženi stranki podelil pooblastilo in status zavarovalnice. Te vloge bi se tožena stranka rešila le tako, da bi prenesla pogodbi na zavarovalnico. Sklicuje se na dopis Agencije za zavarovalni nadzor z dne 23. 11. 2001. Napačno je stališče sodišča, da je prenehala obveznost tožene stranke, ker kontrahirna dolžnost zavarovalnice ni določena. Meni, da obveznost tožene stranke ni prenehala, če je pa prenehala, ostane zavarovanje pri tožencu in je najmanj v tem delu tožbeni zahtevek utemeljen. Rok za prenos zavarovanja na zavarovalnico ni prekluziven in tudi ni bila določena sankcija za primer neizpolnitve obveznosti. Ker rok tudi ne more biti v škodo tožeči stranki, ostane zavarovanje pri toženi stranki. Meni, da ni pogojev za uporabo ZOR in da je zmotno sklicevanje na 137. člen ZOR. Sodišče ni dalo možnosti tožeči stranki, da se izjavi pred sodiščem, medtem, ko je nasprotni stranki to možnost dala in je zato zagrešilo bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstajajo pa tudi nasprotja o odločilnih dejstvih med listino v spisu in razlogi sodbe. Toženi stranki očita, da se je lotila oblikovanja svojega sklada, namesto prenosa na zavarovalnico. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi izpoved priče M.S.. Nepravilen pa je tudi zaključek o nezakrivljeni nezmožnosti izpolnitvene obveznosti prenosa na zavarovalnico. Vztraja, da tudi v tem primeru ostaneta pogodbi v veljavi s toženo stranko, ki je dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice v nespremenjenem obsegu. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 1650/2003 z dne 13. 7. 2006, s katero je tožbeni zahtevek tožečih strank zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 777/2006 z dne 4. 10. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Predvsem je poudarilo, da je za razrešitev sporne zadeve bistvenega in temeljnega pomena ugotovitev, ali pogodbi o prostovoljnem dodatnem zavarovanju, ki sta ju sklenili tožeči stranki, še veljata in da je šele potem, ko bo to temeljno vprašanje razčiščeno, mogoče ugotavljati, v kakšnem obsegu veljata in glede na tožbeni zahtevek tožečih strank, ali tudi v nespremenjenem obsegu ter kakšen vpliv imajo spremenjene okoliščine na pogodbi in ali je izpolnitev pogodb glede na spremenjene okoliščine možna. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bistveno sporne zadeve presoja še na ostalih pravnih podlagah, torej na vseh pravnih podlagah, na katerih je temeljila pogodba sklenjena za prostovoljno dodatno zavarovanje oziroma so bile njen sestavni del. Pri tem pa zagotovo ni dalo takšnega napotka, da bi se že postavilo na stališče, da navedene pravne podlage (Pravilnik, pogoji prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic, ZOR) dajejo tudi pozitiven odgovor in zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tožečih strank, kot zmotno navaja pritožba in se dodatno sklicuje na izvajanje tožene stranke na glavni obravnavi dne 11. 3. 2008. Takšno dokazno oceno je, po dodatno izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče prepustilo sodišču prve stopnje. To jasno izhaja iz drugostopnega sklepa z dne 4. 10. 2007, torej, da je potrebno zadevo in utemeljenost tožbenega zahtevka presoditi po vseh pravnih podlagah, kolikor je sporno vprašanje z njimi urejeno, sicer pa tisti pravni predpis, na katerega uporabo se napotuje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni določilo, kdaj naj bi pogodbi prenehali veljati, saj s tožbenim zahtevkom tožeči stranki tega sploh ne uveljavljata. Pritožba pravilno ugotavlja, da v ZPIZ-1 kot matičnem zakonu ni določen način prenehanja zavarovalnega pogodbenega razmerja. Zmotno in v nasprotju s takšno ugotovitvijo pa je stališče pritožbe, da bi pogodbeno razmerje lahko prenehalo le na način, kot je določen v matičnem zakonu. Določba 351. člena ZPIZ-1, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na prostovoljno dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu, ki ga izvajajo zavarovalnice, določene v 350. členu ZPIZ-1 in ne velja za konkreten spor, niti razlogi za prenehanje prostovoljnega dodatnega zavarovanja določeni v 351. členu ZPIZ-1. Sklad dodanega pokojninskega zavarovanja je z uveljavitvijo ZPIZ-1, to je s 1. 1. 2000, prenehal. V prehodni določbi drugega odstavka 434. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da kapitalska družba ne sme opravljati zavarovalnih poslov in zavarovanj za dodaten obseg pravic, ki jih je prej opravljal sklad. Zmotno je torej stališče pritožbe, da je zakon podelil toženi stranki pooblastilo in status zavarovalnice. Zato mora kapitalska družba prenesti opravljanje teh zavarovanj na zavarovalnico, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalniški skupini življenjskih zavarovanj. V tej določbi pa je v četrtem odstavku določena za zavarovanca še ena oziroma druga možnost, da v primeru, če kapitalski sklad (ne kapitalska družba) oblikuje odprt vzajemni pokojninski sklad za izvajanje prostovoljnega dodatnega zavarovanja, da le ta zavarovancem ponudi, da sredstva v višini odkupne vrednosti zavarovalne police vplača kot premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja po tem zakonu in pristopi k pokojninskemu načrtu, po katerem dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja vzajemni pokojninski sklad torej, da izstopijo iz zavarovanja za dodaten obseg pravic in odkupno vrednost zavarovanja za dodaten obseg pravic vplačajo kot enkratno začetno premijo prostovoljnega dodatnega zavarovanja pri vzajemnem pokojninskem skladu.

V obravnavani zadevi tožena stranka po drugem odstavku 434. člena ZPIZ-1 ni mogla ravnati zaradi objektivnih razlogov, ker zavarovalnega portfelja na eno izmed zavarovalnic v Republiki Sloveniji ni mogla prenesti, saj ne ZPIZ-1 v določbi 434. člena in ne Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 14/2000 v nadaljevanju ZZavar) ne določa kontrahirne dolžnosti zavarovalnice. Dejstvo je, da tudi nobena od zavarovalnic ni hotela nadaljevati pogodbe v takšni obliki in pogojih, kot sta ju imeli tožeči stranki s skladom, torej v nespremenjeni obliki in obsegu. Poleg tega pa tudi tožeči stranki nista sprejeli ponudbe tožene stranke za vključitev v pokojninski načrt vzajemnega pokojninskega sklada tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega stanja pravilno zaključilo, da gre za situacijo, ko predmetne pogodbe ni mogoče izpolniti, razlog za to pa ni na strani strank. Za takšen primer ZOR določa v 137. členu, da če je zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva, niti druga stranka, postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Sankcija nezakrivljene nezmožnosti je torej prenehanje pravnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da to za konkreten primer pomeni, da je zaradi naknadne nezakrivljene nemožnosti prišlo do avtomatične razveljavitve pravnega razmerja in da je tožbeni zahtevek tožečih strank neutemeljen. Zaradi prekluzije je pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo tožnika, neutemeljen (list. št. 123). V čem naj bi bila nepravilno ocenjena izpoved M.S. pa pritožba sploh ne pove.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbe.