Jedro

Tožnikoma je bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja investitorici. Lokacijsko dovoljenje sta prejela in sta imela možnost zoper njega vložiti pritožbo. Njun predlog za obnovo postopka je bil zato zaradi neobstoja okoliščin iz 9. točke 249. člena ZUP 1986 pravilno zavržen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.2003. Z njo je tožena stranka odpravila 2. točko izreka odločbe Upravne enote V. z dne 6.4.1999 (1. točka izreka), predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z odločbo o lokacijskem dovoljenju Upravne enote V. z dne 9.9.1997, pa zavrgla (2. točka izreka). Z odločbo z dne 6.4.1999 je prvostopni upravni organ zavrnil predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 3.9.1997, s katero je bilo investitorici S.L. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1342 k.o. L. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta predlagatelja obnove postopka (sedanja tožnika) solastnika zemljišča parc. št. 1343/7 k.o. L. - cesta. Odločba o lokacijskem dovoljenju jima je bila vročena, zoper navedeno odločbo se predlagatelja nista pritožila. Tožena stranka je presodila, da v zadevi niso izkazane okoliščine za obnovo postopka iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), saj je bila tožnikoma dana možnost udeležbe v postopku izdaje navedenega lokacijskega dovoljenja. Po 256. členu ZUP 1986 se predlog za obnovo postopka s sklepom zavrže, če okoliščine na katere se predlog opira niso izkazane. V tej zadevi take okoliščine niso izkazane, kar je ugotovil že organ prve stopnje, vendar pa je odločil nepravilno, ko je z izpodbijano odločbo zahtevek tožnikov za obnovo postopka zavrnil (moral pa bi ga zavreči). Zato je tožena stranka navedeno nepravilnost odpravila in predlog tožnikov za obnovo postopka zavrgla.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je obnova postopka dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Člen 249. ZUP 1986 določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Drugi pogoj za obnovo postopka je obstoj obnovitvenega razloga iz 249. člena ZUP 1986. V obravnavanem primeru sta tožnika predlagala obnovo postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP 1986. Tožnika sta sporno lokacijsko dovoljenje prejela in sta torej imela možnost v zakonskem roku vložiti pritožbo. Pri tem niti ni relevantno nerazumevanje tožnikov posameznih delov lokacijskega dovoljenja. Se je pa ob tem potrebno strinjati z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila tožnikoma sama lokacija posega znana in jim je morala biti znana tudi cesta po kateri teče dostop do spornega objekta oziroma parcele. To pa lahko pomeni le, da tožnika nista ravnala dovolj skrbno pri predlaganju dokazov v prvotnem upravnem postopku oziroma, da sta sama odgovorna za stanje stvari kakršno je.

Tožnika vlagata zoper navedeno sodbo pritožbo. V pritožbi navajata, da se je investitorica dobro zavedala, da uporablja tujo cesto in da objekta ne more zgraditi brez njunega soglasja. Prilagata situacijo v merilu 1 : 200, ki je bila priložena pismenemu dogovoru z dne 15.10.1997 o omejeni uporabi navedene ceste samo za čas gradnje. Opozarjala sta na to, da jima kot osebama, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranki ni bila dana možnost udeležbe po 9. točki 249. člena ZUP 1986. Obstajajo tudi nekatera dejanja iz 2. in 4. točke navedenega člena, ki jih ni mogoče eksplicitno dokazati, na katere pa kažejo posredni dokazi (da je investitorica nekaznovano gradila pred izdajo gradbenega dovoljenja, da objekt po velikosti presega velikost parcele, da so bila mejna znamenja nasilno odstranjena, da se jima z navedeno gradnjo dela škoda, da je formulacija glede dostopa do objekta v lokacijskem dovoljenju meglena, da sta prejela lokacijsko dovoljenje brez kakršnekoli tehnične dokumentacije ali situacije).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja investitorici S.L., iz obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP 1986. Ta določa, da se postopek, ki je končan z dokončno odločbo obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Tožnikoma je bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja z dne 9.9.1997 investitorici S.L. Tožnika sta namreč navedeno lokacijsko dovoljenje prejela in sta imela možnost zoper njega vložiti pritožbo. Njun predlog za obnovo postopka je bil zaradi neobstoja okoliščin iz 9. točke 249. člena ZUP 1986 zato pravilno zavržen. Ugovor, da sta bila z navedenim lokacijskim dovoljenjem zavedena, ker iz izreka lokacijskega dovoljenja ni razvidno, da se dostop do investitoričinega objekta nanaša na parc. št. 1343/7 k.o. L., ki je cesta v zasebni lasti, ni upošteven za odločanje v obnovi postopka. Gre za vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog za obnovo postopka. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja sta imela tožnika možnost izpodbijati s pritožbo zoper izdano in vročeno jima lokacijsko dovoljenje, vendar se zoper navedeno dovoljenje, kot že navedeno, nista pritožila.

Da bi šlo v tem primeru za obnovitvena razloga iz 2. in 4. točke 249. člena ZUP 1986, pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožnika eventuelno lahko zahtevala obnovo postopka na tej podlagi, vendar bi morala izkazati konkretne okoliščine, ki bi kazale na storitev kaznivega dejanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.