Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje.

Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke, ki se glasi, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 12. 2010 do 31. 5. 2012 obračunati bruto in izplačati neto razliko med pripadajočo in dejansko prejeto plačo v znesku 2.200,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe ter zanjo obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke od bruto razlik v plači, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke, ki se glasi, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 12. 2010 do 31. 5. 2012 obračunati bruto in izplačati neto razliko med pripadajočo in dejansko prejeto plačo v znesku 3.966,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe ter zanjo obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke od bruto razlik v plači, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 226,70 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeči stranki, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni in tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, toženi stranki pa naložilo v plačilo vse stroške postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) res določa, da se funkcionarju ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakoni, predpisi in drugimi akti, ter da se v primeru, da je plača v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, s katerimi je določena plača funkcionarja kot sestavni del odločbe ali sklepa. ZSPJS v prvem odstavku 3.a člena določa, da je potrebno v primeru neskladnosti odločbe in sklepa o plači funkcionarja skladno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega funkcionarja ter obrazložiti ugotovitve in mu izdati odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Pritožba opozarja, da je dokončnost lastnost upravne odločbe, zaradi katere stranka odločbe ne more več izpodbijati s pritožbo v upravnem postopku, ker je dokončno odločeno v pravnem razmerju o pravici in obveznosti. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 224. člena določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna, in da lahko stranka z dokončnostjo prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Odločbe predsednice Okrožnega sodišča A. in odločbe predsednika Višjega sodišča A., ki se nanašajo na določitev plače tožnika oziroma tožnice, so postale pravnomočne, v zvezi z odločbami pritožbenega organa - Sodnega sveta, saj zoper odločbi Sodnega sveta ni bil sprožen upravni spor, niti ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo po določbah ZUP. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da drugi odstavek 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU, Ur. l. RS, št. 94/10) v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z Ustavo RS, ne more poseči v pravnomočne in dokončne upravne odločbe Sodnega sveta in odločb predsednice Okrožnega sodišča A. in predsednika Višjega sodišča A., saj bi šlo za poseg v pridobljene pravice strank. Citirana odločba Ustavnega sodišča RS je le ugotovitvena odločba, ki se nanaša na splošni pravni akt, to je zakon. Slednjo je sicer treba upoštevati kot obvezujočo pri odločanju v posamičnih razmerjih, o katerih v času odločanja Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je Ustavno sodišče RS odločilo že po pravnomočnosti upravnih odločb, ki so bile izdane tožečima strankama, zato na pravnomočne odločbe ne more imeti vpliva. Tudi če je Sodni svet v času odločanja o pritožbah tožečih strank napačno uporabil materialno pravo, to ne more poseči v pravnomočnost izreka in v njegovo vsebino. Pravnomočne namreč lahko postanejo tudi nepravilne odločbe, če niso bile izpodbijane s pravnimi sredstvi, saj pravnomočnost sanira napake v postopku in pri uporabi prava. Tožečima strankama ni bila nikoli izdana nobena ugotovitvenega odločba v skladu s 3a. členom ZSPJS, s katero bi tožena stranka ugotovila neskladje odločb o plači s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, kot to predvideva prvi odstavek 3.a člena ZSPJS, saj bi tudi za tako ugotovitveno odločbo morala tožena stranka izvesti postopek, kot ga predpisuje ZUP, če bi menila, da so odločbe nezakonite. Tožeči stranki imata tako dokončni, pravnomočni in tudi izvršljivi odločbi za izplačilo plače. Priglašata stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče presoja odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je tožena stranka tožečima strankama zakonito, kljub izdanima odločbama predsednikov sodišč, na katerih opravljata sodniško službo, izplačevala nižjo plačo in od tiste, ki je bila za sporno obdobje določena z dokončnima in pravnomočnima odločbama o plači tožečih strank, vendar pa v višini, ki je bila v skladu z zakonom. Tožeči stranki, ki opravljata sodniško funkcijo na Okrožnem sodišču A. (tožnik) oziroma na Višjem sodišču A. (tožnica), sta zahtevala plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 5. 2012, ker imata pravnomočno upravno odločbo o višji plači, kot jima je bila v spornem obdobju izplačevana. Toženi stranki sta očitali, da v tem obdobju ni upoštevala izdanih odločb predsednikov navedenih sodišč o razvrstitvi v plačni razred in tudi ne v tej zvezi izdanih odločb Sodnega sveta, temveč jima je bila plača izplačevana v nižjem znesku, brez pravne podlage pa še dodatno znižana za 4 %.

7. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L) (Ur. l. RS, št. 91/2009) je določil plače sodnih funkcionarjev. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da je ZSPJS-L v 16. členu določil končno uvrstitev funkcij v plačne razrede, v 17. členu pa ureditev v prehodnem obdobju od 1. 7. 2009 do 1. 12. 2010, saj je v prvem odstavku tega člena določil, da se ne glede na 16. člen tega zakona sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem ter generalnemu sekretarju vrhovnega sodišča v obdobju od 1. julija 2009 do 1. decembra 2010 določijo osnovne plače s plačnimi razredi, ki so določeni v prilogi in so nižji od tistih (končnih), določenih v 16. členu ZSPJS-L. V prvem odstavku 18. člena ZSPJS-L pa je bilo določeno, da se sodnik ustavnega sodišča, generalni sekretar ustavnega sodišča, generalni sekretar vrhovnega sodišča ter sodnik, državni tožilec in državni pravobranilec, ki ne more napredovati v višji plačni razred, s 1. decembrom 2010, uvrsti v plačni razred, v katerega je v skladu s 16. členom tega zakona uvrščena funkcija, ki jo bo zasedal ob uvrstitvi. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZSPJS-L pa se sodnik, državni tožilec in državni pravobranilec, ki lahko napreduje v višji plačni razred, s 1. decembrom 2010 uvrsti v plačni razred v katerega je v skladu s 16. členom tega zakona uvrščena funkcija, ki jo bo zasedal ob uvrstitvi. Če je ta plačni razred že dosegel ali ga je presegel, se uvrsti za en plačni razred višje od doseženega plačnega razreda, vendar ne višje, kot znaša najvišji plačni razred, ki ga lahko doseže z napredovanjem v višji plačni razred.

S 1. decembrom 2010 bi torej moralo poteči prehodno obdobje iz 17. člena ZSPJS-L in bi se funkcije uvrstile v končne, višje plačne razrede, kot je to predvideval 16. člen ZSPJS-L. Vendar pa je bil pred tem sprejet ZIU, ki je v drugem odstavku določil, da se ne glede na določbe drugih členov ZSPJS sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L. Podobno je v prvem odstavku 7. člena določal Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Uradni list RS, št. 110/2011, 40/2012 - ZUJF in 43/2012; ZDIU12), ne glede na 18. člen ZSPJS-L, po katerem se sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem tudi v obdobju od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2012 plače obračunavajo in izplačujejo v višini, določeni v skladu s 17. in 19. do 22. členom ZSPJS-L. Takšna ureditev je veljala do 31. 5. 2012, ko je pričel veljati Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF), ki je prvem odstavku 247. člena določil, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati 4., 6. in 7. člen ZDIU12. Za omejitev učinkov finančne krize se je v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZIU začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določilo znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače posameznega funkcionarja. Enako je določal drugi odstavek 7. člena ZDIU12, za čas do uveljavitve ZUJF. Tožbeni zahtevek tožečih strank se torej nanaša na čas, ko sta veljala ZIU in ZDIU12. 8. Z odločbo predsednice Okrožnega sodišča A. z dne 24. 12. 2010 je bilo odločeno, da se tožnik skladno z 18. členom ZSPJS-L s 1. 12. 2010 uvrsti v 54. plačni razred (II. točka izreka odločbe), v točki III. izreka pa je bilo odločeno, da se tožniku v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo glede na uvrstitev oziroma PR za določitev osnovne plače, ugotovljen v I. točki izreka te odločbe oziroma določen v skladu s 17. členom ZSPJS-L, tj. s 53. plačnim razredom. V točki I. izreka odločbe je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik kot okrožni sodnik - svétnik na Okrožnem sodišču A. na podlagi odločbe št. ... z dne 15. 12. 2009, skladno z določbo 17. člena ZSPJS-L, na dan 30. 11. 2010 uvrščen v 53. plačni razred. Zoper III. točko odločbe z dne 24. 12. 2010 se je tožnik pritožil, Sodni svet pa je pritožbi ugodil in III. točko izreka odločbe odpravil. Z dokončno pravnomočno odločbo Sodnega sveta, v zvezi z odločbo Predsednice Okrožnega sodišča A., je bilo torej ugotovljeno, da se je tožnik s 1. 12. 2010 uvrstil v 54. plačni razred in da za tožnika ne velja prehodno obdobje iz 17. člena ZSPJS-L, v katerem bi imel v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plačo obračunavano v skladu s 53. plačnim razredom.

9. Podobno velja za tožnico, glede katere je bilo z odločbo predsednika Višjega sodišča A. št. ... z dne 20. 11. 2010 določeno izplačevanje plač v prehodnem obdobju iz 17. člena ZSPJS-L in sicer je bila tožnica v II. točki izreka po 18. členu ZSPJS-L s 1. 12. 2010 uvrščena v 58. plačni razred, za prehodno obdobje pa v III. točki izreka v 56. plačni razred. Tudi to odločbo je Sodni svet na pritožbo tožnice spremenil tako, da je III. točko izreka odpravil. Pri tem je Sodni svet v obrazložitvah obeh odločb zavzel stališče, da iz določbe drugega odstavka 9. člena ZIU ne izhaja, da se v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 ne uporablja določba 18. člena ZSPJS-L, ki napotuje na uvrstitev po določbi 16. člena tega zakona. Takšna razlaga je bila po stališču Sodnega sveta skladna s predhodnimi stališči, ki jih je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbah št. U-I-60/06, U-I-159/08 in U-II-2/09, torej v odločbah, ki se nanašajo na plače sodnikov oziroma o nedovolitvi referenduma o ZSPJS-L. Kljub takšni odločitvi in zavzetem stališču Sodnega sveta pa tožena stranka tožnikoma ni izplačevala plače v skladu z odločbo, temveč po prehodni določbi (17. členu ZSPJS-L), z znižanim plačnim razredom in sicer 53. plačnim razredom za tožnika oziroma 56. plačnim razredom za tožnico, in z dodatnim 4 % znižanjem, ki je veljalo za vse funkcionarje po ZIU oziroma ZDIU12. 10. Pritožbeno sodišče v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bistveno, da je bila tožečima strankama v spornem obdobju izplačevana plača v skladu z ZSPJS-L in ZIU ter ZDIU12, ne glede na drugačni pravnomočni odločbi predsednikov sodišč, ki sta tožečima strankama pravnomočno določili višjo plačo v spornem obdobju. Takšno stališče temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da drugi odstavek 9. člena ZIU v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je tudi pojasnilo, da določbe 18. člena ZSPJS-L ni mogoče razlagati tako, da je zaradi tega potrebno tudi v prehodnem obdobju upoštevati določbo 16. člena ZSPJS-L oziroma šteti, da gre za končno uvrstitev v plačni razred. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre za zapis, ki pa glede na namen zakona jasno pomeni, da je šlo za prehodno obdobje, ki velja tudi za sodnike in da je bila takšna ureditev ustavno skladna. Na podlagi te odločitve je Vrhovno sodišče RS sprejelo odločitev v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 84/2013 z dne 25. 5. 2015, v kateri je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015 in štelo, da je bila plača, ki je bila sodnici kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku kot je to določala odločba o plači, izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je tožbeni zahtevek v navedeni zadevi zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da iz razlogov, ki jih navaja Ustavno sodišče RS v citirani določbi, tudi ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje.

12. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 84/2013 zavzelo tudi stališče, da dejstvo dokončne upravne odločbe ne vpliva na to, da bi se morala plača izplačevati v nasprotju z zakonom. Pravnomočnost odločbe, izdane o upravnem postopku, s katero je bila sodniku pravnomočno določena višja plača od tiste, ki je določena z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji; ZSPJS) oziroma ZIU ter ZDIU12 torej ni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. Prav tako ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je stališče, zavzeto v odločbi Ustavnega sodišča RS, upoštevalo v tem sporu. Sodišče prve stopnje namreč ni poseglo v pravnomočno odločbo oziroma v pravnomočno urejeno razmerje, čeprav bi lahko poseglo le v razmerja, ki v času odločanja Ustavnega sodišča RS še niso bila pravnomočno urejena. Bistveno je, da je pri presoji upoštevalo kogentno ureditev določanja in izplačevanja plač v javnem sektorju po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS, ki določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka tožečima strankama najprej izdati odločbo po prvem odstavku 3a. člena ZSPJS, ki določa, da mora o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi oziroma sklepu, s katerim je določena plača funkcionarja, s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona, delodajalec nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca ali funkcionarja in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Zaradi navedene določbe namreč ni mogoče šteti, da sta tožeči stranki upravičeni do izplačila višje plače, torej tiste, ki je bila nezakonito določena v odločbah o plači. Tožeči stranki se s tem zavzemata za to, da bi jima tožena stranka izplačala višjo plačo, vendar bi jima istočasno izdala odločbo, da jima višje izplačilo ne pripada. Gre torej za nepravilno in nesprejemljivo stališče, ki je v nasprotju s sprejetim stališčem, da tožeči stranki nista upravičeni do višje plače od tiste, določene z zakonom.

14. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

17. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).