Jedro

Izvedensko mnenje, s katerim se ugotavlja obdolženčeva vsakokratna razpravna sposobnost, mora biti zaradi spremenljivosti zdravstvenega stanja popolno in ažurno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je obdolženec na glavni obravnavi opozoril, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni sposoben sodelovati na obravnavi in predlagal postavitev izvedenca, izvedensko mnenje dopolniti oziroma pridobiti novejše izvedensko mnenje.

Obdolženec je bil na podlagi Evropskega naloga za prijetje (ENP) izročen Republiki Sloveniji po t. i. poenostavljenem postopku predaje, v katerem ni aktivirano načelo specialnosti, o čemer je bil obdolženec tudi izrecno poučen in mu je bilo pojasnjeno, da se s privolitvijo v predajo po poenostavljenem postopku izrecno odpoveduje tudi načelu specialnosti in se torej v Republiki Sloveniji lahko preganja tudi za kazniva dejanja, ki niso navedena v ENP. Čeprav slovenski pravni red za razliko od avstrijskega poenostavljenega postopka za predajo ne pozna, je obdolženec, kot pojasnjeno, v takšen postopek predaje pristal in bil pri tem izrecno poučen tudi, da s podpisom soglasja za predajo po poenostavljenem postopku še pred predajo soglaša tudi s tem, da se odpoveduje načelu specialnosti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti

I. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku glede dejanja opisanega pod točko 1 izreka, ter v odločbah o enotni kazni in stroških kazenskega postopka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

II. obdolženega B. B. se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je dne 2. 11. 2015 v lokalu v ..., A. A. lažnivo navajal, da mu bo do 16. 11. 2015 priskrbel in dostavil traktor Fend, ..., za ceno 51.000,00 EUR in to podkrepil s podpisom pogodbe o nakupu, s čimer je prepričal A. A., da mu je verjel tako, da je ponudbo sprejel in mu ob podpisu pogodbe izročil zahtevano aro v višini 1.500,00 EUR, 16. 11. 2015 pa mu B. B. traktorja ni dostavil, niti mu ni vrnil are in je tako A. A. oškodoval za 1.500,00 EUR, in tega namena že od vsega začetka ni imel, temveč si je nameraval pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 1.500,00 EUR, za kolikor je tudi oškodoval A. A., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Oškodovanca A. A. se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.500,00 EUR napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca v tem delu bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B. B. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolžencu je za kaznivo dejanje goljufije iz 1. točke izreka določilo kazen 7 mesecev zapora, za kaznivo dejanje goljufije iz točke 2. izreka kazen 6 mesecev zapora, ter mu nato izreklo enotno kazen 1 leto zapora. Odločilo je, da je obdolženec vsakemu od oškodovancev dolžan 1.500,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovancev.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov obdolženec vložil laično pritožbo. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne „organu 1. stopnje v ponovno odločanje“ oziroma naj obtožbi zavrne.

3. Pritožba je utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

**Glede točke I izreka te odločbe**

4. Pritožnik je pritožbi priložil Fakultetno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Komisija ULJ) s 23. 2. 2021, pridobljenega v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 17302/2017, na katerega se sklicuje in trdi, da iz tega izvedenskega mnenja izhaja, da ni sposoben sodelovati na glavni obravnavi, zaradi česar je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da več narokov glavne obravnave v predmetni zadevi opravi v njegovi nenavzočnosti, kršilo ZKP.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, glede na obdolženčevo zatrjevanje slabega zdravstvenega stanja, kar dvakrat odredilo izvedenstvo medicinske stroke, in sicer je izvedenstvo prvič zaupalo dr. C. C., drugič pa Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Komisija UM). Iz zadnjega sodišču prve stopnje dostopnega izvedenskega mnenja Komisije UM s 7. 3. 2019 (dopolnjenega 10. 4. 2019) izhaja, da je obdolženec sposoben spremljati potek obravnave in na njej aktivno sodelovati, in sicer največ dve uri dnevno, z vmesno 10-15 minutno prekinitvijo. Sodišče prve stopnje je vsa mnenja izvedencev, kot so jih predstavili tudi zaslišani na glavni obravnavi, podrobno in obširno povzelo v točkah 4 do 14 izpodbijane sodbe, kjer se je med drugim opredelilo do obdolženčeve procesne sposobnosti ter do svoje odločitve, da določene naroke glavne obravnave opravi v obdolženčevi nenavzočnosti. Razlogi sodišča prve stopnje, ki so temeljili na sodišču takrat dostopnih informacijah, so po oceni pritožbenega sodišča tehtni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča povsem utemeljeno izpostavilo določene okoliščine, kot denimo dejstvo, da obdolženca njegovo zatrjevano slabo zdravstveno stanje ne ovira pri izvrševanju vsakokrat novih in novih kaznivih dejanj (8. točka izpodbijane sodbe).

6. Kot pojasnjeno, je sodišče prve stopnje svoje zaključke v zvezi z obdolženčevo procesno sposobnostjo oprlo na strokovno in popolno izvedensko mnenje z dne 7. 3. 2019. Nato je bil 7. 10. 2020 in ponovno 12. 4. 2021 izveden narok za glavno obravnavo, ki sta se, zaradi odsotnosti pravilno vabljenega obdolženca in v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP, izvedla v obdolženčevi nenavzočnosti. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje o izvedbi naroka 7. 10. 2020 v obdolženčevi nenavzočnosti (10. in 11. točka izpodbijane sodbe). Drugače pa je glede izvedbe naroka za glavno obravnavo 12. 4. 2021. 7. Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe svojo odločitev za izvedbo naroka za glavno obravnavo 12. 4. 2021, na katerem naj bi bil obdolženec na podlagi 4. točke prvega odstavka 244. člena ZKP prisoten preko videokonference (za katero ni potrebna obdolženčeva privolitev, kot si napačno razlaga pritožnik), ob upoštevanju izvedenskega mnenja Komisije UM, utemeljeno oprlo tudi na podporne okoliščine, zlasti na mnenje zavodske zdravnice Zavoda za prestajanje kazni zapora ..., ki je obdolženca pregledala tik pred pričetkom naroka in na lastno neposredno zaznavo obdolženca. Obdolženec je na začetku naroka 12. 4. 2021 sodišče prve stopnje opozoril, da zaradi slabega počutja in bolezni ni zmožen sodelovati na obravnavi. Pri tem sicer sodišču prve stopnje ni predočil izvedenskega mnenja Komisije ULJ s 23. 2. 2021, za katerega iz spisa tudi sicer ni najti podatkov, ki bi potrjevali pritožbeno tezo, da naj bi bilo sodišče prve stopnje z njim seznanjeno.

8. Kljub temu pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da sta bila zadnje izvedensko mnenje glede obdolženčevega zdravstvenega stanja oziroma njegova dopolnitev izdelana 10. 4. 2019, torej kar dve leti pred izvedbo spornega naroka za glavno obravnavo 12. 4. 2021. 9. Ustava Republike Slovenije (URS) v 29. členu med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Navzočnost obdolženca na narokih pred sodiščem je ena temeljnih pravic kazenskega postopka in ima izreden pomen za pošten kazenski postopek, saj je le z njegovo prisotnostjo obdolžencu omogočeno učinkovito in aktivno izvrševanje njegovih drugih procesnih pravic in jamstev v kazenskem postopku. Pravica do sojenja v navzočnosti je neločljivo povezana tudi z vprašanjem procesne oziroma razpravne sposobnosti obdolženca. Zgolj sojenje v njegovi fizični navzočnosti obdolžencu namreč ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku, temveč mora biti obdolžencu zagotovljeno, da lahko tudi dejansko spremlja postopek in v njem aktivno sodeluje. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zato vprašanji razpravne sposobnosti in sojenja v navzočnosti obravnava kot dva vidika jamstva učinkovite udeležbe v postopku (right to effective participation), ki je po mnenju ESČP vgrajeno v jedro konktradiktornega postopka, v kazenskih zadevah pa konkretneje v obdolženčevo pravico do obrambe. ESČP v sklopu pravice do sojenja v navzočnosti tako kot ključna kriterija, ki morata biti podana, da je zagotovljen pošten postopek, prepoznava (1) da mora biti obdolženec sposoben na splošno razumeti naravo postopka in njegove morebitne posledice, vključno z zagroženo kaznijo in (2) da mora biti obdolženec sposoben komunicirati in razložiti svoje videnje zadeve ali opozoriti na okoliščine, ki bi lahko bile pomembne za njegovo obrambo (kriterije povzema odločba ESČP Liebreich v. Nemčija z dne 8. 1. 2008, pri čemer so bili posamični pogoji in načela vzpostavljeni v različnih v navedeni odločbi citiranih zadevah, ki jih je ESČP obravnavalo v preteklosti).

10. Obdolženec lahko torej učinkovito uresničuje procesna jamstva le, če lahko aktivno spremlja potek kazenskega postopka, kar pomeni, da je načeloma mogoče voditi postopek le v navzočnosti razpravno sposobnega obdolženca (sodba VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 51).

11. Kot je sicer pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 2. točki izpodbijane sodbe, se pravici do navzočnosti obdolženec lahko tudi odpove, pri čemer morajo biti za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Vendar je treba ravno zaradi opisanega posebnega pomena pravice do sojenja v navzočnosti vsakokrat skrbno presoditi, ali je mogoče zaključiti, da se je obdolženec pravici res odpovedal, ali pa so morda podane kakšne druge okoliščine, ki obdolžencu preprečujejo navzočnost. 12. Ne drži sicer, kot trdi pritožnik, da bi ZKP predpisoval, da se sodišče ne sme opreti na mnenje izvedenca, če je to starejše od 6 mesecev. Res pa je, da mora biti izvedensko mnenje, s katerim se ugotavlja obdolženčeva vsakokratna razpravna sposobnost, zaradi spremenljivosti zdravstvenega stanja popolno in ažurno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je obdolženec na glavni obravnavi dne 12. 4. 2021 opozoril, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni sposoben sodelovati na obravnavi in predlagal postavitev izvedenca, izvedensko mnenje dopolniti oziroma pridobiti novejše izvedensko mnenje.

13. Pritožbeno sodišče pri tem sodišče prve stopnje napotuje na izvedensko mnenje Komisije ULJ s 23. 2. 2021, pridobljeno v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 17302/2017, ki ga je svoji pritožbi priložil obdolženec in iz katerega je razvidno, da se zaključki Komisije ULJ pravzaprav – nasprotno od pritožbenih zatrjevanj – v celoti skladajo z zaključki Komisije UM v izvedenskem mnenju s 7. 3. 2019, torej da je tudi Komisija ULJ zaključila, da arterijska hipertenzija ne predstavlja zadržka za sodelovanje na narokih na sodiščih, dokler obravnava traja največ dve uri dnevno, z vmesnim 10-minutnim počitkom. Je pa v tem izvedenskem mnenju Komisija ULJ izpostavila še, da se v dokumentaciji pojavlja nova diagnoza z nevrološkega področja – anevrizma možganske arterije, pri čemer ne razpolagajo z originalnimi izvidi in zato menijo, da je treba pridobiti originalno nevrološko dokumentacijo ter nato mnenje dopolniti še z mnenjem specialista nevrologa. Zaključili so, da če se preiskovanec res vodi pri nevrologu zaradi anevrizme možganske arterije, je šele po pridobitvi pozitivnega mnenja nevrologa možno aktivno sodelovanje na obravnavi.

14. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče, po seznanitvi z novejšim izvedenskim mnenjem Komisije ULJ s 23. 2. 2021, pritožbi ugodilo in zato izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku glede dejanja, opisanega pod točko 1 izreka. Zaradi izrečene enotne kazni, ki je bila na podlagi 53. člena KZ-1 izrečena upoštevajoč tudi kazen zapora, določeno za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka, storitve katerega je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa tudi v odločbah o enotni kazni in stroških kazenskega postopka, ki so bili prav tako naloženi v plačilo enotno, upoštevaje obe kaznivi dejanji, ter zadevo v tem obsegu (torej glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in glede na naravo spornih vprašanj, saj je procesna sposobnost obdolženca vprašanje, ki ni unikatno vezano na posamično sodno zadevo, v novem sojenju iz spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 17302/2017 pridobi vsa do sedaj izdelana, relevantna in ažurna izvedenska mnenja, vključno z mnenjem specialista nevrološke stroke, ko bo to izdelano, ter nato na podlagi tako pridobljenih aktualnih informacij ponovno oceni, ali je obdolženec procesno sposoben. Šele na tej podlagi bo lahko nato sodišče prve stopnje potencialno, ob obdolženčevi morebitni odsotnosti z glavne obravnave, ustrezno presodilo, ali je mogoče zaključiti, da se je obdolženec odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti in temu primerno nadalje postopalo.

15. Pritožnik nadalje trdi še, da se v Avstriji ni odpovedal načelu specialnosti, da je podpisal le dokument o izročitvi Republiki Sloveniji, pri čemer je zahteval le hiter postopek za izročitev.

16. Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) v 45. členu ureja načelo specialnosti, po katerem se med drugim zahtevane osebe, ki je predana Republiki Sloveniji ne sme preganjati za katero koli drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno predajo, in ne tisto, zaradi katerega je bila izročena, razen če ta zakon določa drugače. 46. člen ZSKZDČEU-1 pa v 3. točki določa, da se načelo specialnosti iz 45. člena med drugim ne uporablja, če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala ugodnosti načela specialnosti.

17. Pritožbeno sodišče se je do pritožnikovih navedb o kršitvi načela specialnosti že opredelilo v sodbi VII Kp 55251/2011 z dne 22. 1. 2021, ki je bila obdolžencu že vročena v kazenskem postopku, ki je zoper obdolženca tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je obdolženec v pritožbi zoper sodbo I K 55251/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 2. 2020 izpostavljal enake pritožbene navedbe v zvezi z načelom specialnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje obrazložitvi iz 15. točke sodbe VII Kp 55251/2011 z dne 22. 1. 2021, da je bil obdolženec po begu v Republiko Avstrijo na podlagi Evropskega naloga za prijetje (ENP) izročen Republiki Sloveniji po t. i. poenostavljenem postopku predaje, v katerem ni aktivirano načelo specialnosti, o čemer je bil obdolženec tudi izrecno poučen in mu je bilo pojasnjeno, da se s privolitvijo v predajo po poenostavljenem postopku izrecno odpoveduje tudi načelu specialnosti in se torej v Republiki Sloveniji lahko preganja tudi za kazniva dejanja, ki niso navedena v ENP. Čeprav slovenski pravni red za razliko od avstrijskega poenostavljenega postopka za predajo ne pozna, je obdolženec v takšen postopek predaje pristal in bil pri tem izrecno poučen tudi, da s podpisom soglasja za predajo po poenostavljenem postopku še pred predajo soglaša tudi s tem, da se odpoveduje načelu specialnosti. Odpoved načelu specialnosti pa dopušča tudi zgoraj citirana določba 3. točke 46. člena ZSKZDČEU-1. Iz navedenega sledi, da je obdolženec s tem, ko je po lastnih navedbah v Republiki Avstriji podpisal soglasje za predajo Republiki Sloveniji po „hitrem“ oziroma poenostavljenem postopku, hkrati podal tudi svojo odpoved načelu specialnosti.

18. V skladu z navedenim so torej pritožbene navedbe, da naj bi bilo kršeno načelo specialnosti, neutemeljene, saj se je pritožnik načelu specialnosti odpovedal, ko je podpisal soglasje za predajo po poenostavljenem postopku.

19. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi z res iudicata dodaja še, da je več kaznivih dejanj mogoče opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje, kadar so poleg krajevne in časovne povezave podane tudi druge okoliščine, ki dejanja poveže v enotno življenjsko dogajanje. Pritožbeno sodišče po vpogledu v kazensko evidenco obdolženca ugotavlja, da obravnavana kazniva dejanja glede na opredeljeno časovno obdobje (obdolženec je bil predhodno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 26098/2012, 18. 12. 2014 obsojen za lažno ponujanje prodaje traktorjev v letu 2010 in 2011) ter modus operandi (lažne prodaje traktorjev ni mogoče enačiti denimo z lažnim ponujanjem kreditov iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 56665/2013 s 24. 11. 2017) niso zajeta z nobeno od že pravnomočnih sodb zoper obdolženca in tako nikakor ne drži, da naj bi bil obdolženec za isto kaznivo dejanje pred isto sodnico posameznico že predhodno obsojen. Sicer pa pritožnik niti ne konkretizira, s katero od predhodnih obsodb za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem dostavku 211. člena KZ-1 naj bi bila zajeti tudi obravnavani kaznivi dejanji, sploh glede na dejstvo, da sta obravnavani kaznivi dejanji med seboj v takšnem časovnem razmaku, da glede predmetnih kaznivih dejanj o nadaljevanem kaznivem dejanju nedvomno ni mogoče govoriti.

**Glede točke II izreka te odločbe**

20. Glede dejanja, opisanega pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj to dejanje ni kaznivo dejanje. Iz njegovega opisa namreč ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, niti katerega drugega kaznivega dejanja.

21. V sodbi, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, morajo biti v dejanskem opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru življenjskega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Abstraktni zakonski znaki morajo izhajati iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti (sklep VSL II Kp 7786/2014, 21. 1. 2016; sodba VSL VII Kp 53290/2014, 25. 5. 2016; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 746)

22. Kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 izvrši tisti, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Storilčevo ravnanje je posebej motivirano, saj ravna z goljufivim (preslepitvenim) namenom – s specifičnim vzgibom okoristiti se, pri čemer slednje skuša doseči z ustvarjanjem zmotne predstave ali prikrivanjem dejanskih okoliščin pri oškodovancu.

23. V konkretnem delu opisa dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe je navedeno, da je obdolženec oškodovancu lažno navajal, da mu bo priskrbel in dostavil traktor, to podkrepil s podpisom pogodbe o nakupu, s čimer je prepričal oškodovanca, da mu je verjel tako, da je ponudbo sprejel in mu ob podpisu pogodbe izročil zahtevano aro, obdolženec pa mu traktorja ni dostavil niti mu ni vrnil are in tega namena že od vsega začetka ni imel, temveč si je nameraval pridobiti protipravno premoženjsko korist. 24. Tak opis kaznivega dejanja ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka preslepitve, saj niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, s kakšnim lažnivim prikazovanjem oziroma ustvarjanjem zmotne predstave pri oškodovancu ali s prikrivanjem katerih dejanskih okoliščin naj bi obdolženec pridobil denar od oškodovanca (sodba VSL VII Kp 16470/2015, 20. 9. 2016, tč. 5; primerjaj opis v sodbah VSRS I Ips 7238/2016, 31. 1. 2019 in I Ips 15894/2012, 14. 5. 2020). Zgolj opis, da je obtoženec oškodovancu „lažno“ navajal, da mu bo dostavil traktor, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih izhaja „lažnost“ tega navajanja in z nadaljnjo navedbo, da mu traktorja ni dostavil in mu ni vrnil are, ne predstavlja kaznivega dejanja. Iz takšnega opisa izhaja le, da je med obtožencem in oškodovancem obstajalo civilnopravno razmerje. Poleg tega tudi splošen, abstrakten dostavek, da obdolženec posla že od vsega začetka ni imel namena izpeljati, ob odsotnosti drugih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajala preslepitev, ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka goljufivega namena. Glede na ustaljeno sodno prakso v zvezi s konkretizacijo preslepitvenega namena v sklopu kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 (odločba USRS Up-911/15-11, 14. 9. 2017; primerjaj tudi s sodbo VSL VII Kp 53290/2014, 25. 5. 2016) tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz opisa izostalo substanciranje tistih obtoženčevih ravnanj, ki so pripeljala do oškodovančeve zmote o dejanskih okoliščinah, v posledici katere je oškodovanec obtožencu izročil denar (sodba VSL VII Kp 16470/2015, 20. 9. 2016).

25. V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo glede dejanja, opisanega v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 26. Ker je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje na škodo A. A., je na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.500,00 EUR napotilo na pravdo in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca v oprostilnem delu bremenijo proračun.