Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila toženka izzvana s tožničinimi žalitvami, vendar je s fizičnim napadom daleč presegla dovoljeno reakcijo na zgolj besedno izzivanje tožnice. Zato je ugotovljeno razmerje krivde, po kateri je odgovornost tožnice 30 odstotna, odgovornost toženke pa 70 odstotna, pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 750.000,00 SIT in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 6.410,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 134.461,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka dne 20.5.1993 med prepirom z lesenimi grabljami udarila tožnico in ji poškodovala levo roko. Ker je tožnica toženko žalila, je štelo, da je tudi sama prispevala k nastanku škode. Delež odgovornosti tožnice in toženke je enak, zato je toženki naložilo, da plača tožnici odškodnino v polovičnem znesku ugotovljene škode in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 100.000,00 SIT. Odškodnina za premoženjsko škodo se nanaša na stroške prevoza v zdravstveni dom, stroške zdravniškega spričevala in izdatkov za tujo pomoč.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Na pritožbo tožnice je spremenilo razmerje krivde in sicer tako, da je tožničin del 30 odstotkov, toženkin pa 70 odstotkov. Na toženkino pritožbo pa je znižalo odškodnino in sicer za telesne bolečine na 600.000,00 SIT in za strah na 100.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 200.000,00 SIT pa je potrdilo. Od skupno določene odškodnine v znesku 900.000,00 SIT je tožnici prisodilo 70 odstotkov, to je 630.000,00 SIT. Zaradi spremenjenega razmerja krivde je spremenilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo in jo določilo v znesku 8.974,00 SIT. Sprejelo je stališče, da tožničine žalitve niso opravičevale toženke, da je tožnico napadla z grabljami in jo poškodovala. Zato je toženkin del krivde večji in znaša 70 odstotkov.

Toženka je zoper sodbo druge stopnje vložila pritožbo, za katero je potem, ko ji jo je sodišče kot nepopolno vrnilo v popravo, izjavila, naj se šteje kot revizija oziroma podrejeno kot predlog za obnovo postopka. V njej opisuje potek dogodka in odločno zanika, da bi ona udarila in poškodovala tožnico. Navaja, da ni mogoče, da bi si tožnica sama izpulila zob grabelj, ki naj bi bil zapičen v njeno roko. Pojasnjuje, da se v kazenskem postopku ni mogla braniti, ker je bila prizadeta zaradi sinove smrti. Sklicuje se na invalidnost, zaradi katere nikakor ni sposobna za pretep. Navaja še, da živi v pomanjkanju in da odškodnine ne more plačati. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da prisojeno odškodnino zniža. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vloga tožene stranke je bila pravilno predložena Vrhovnemu sodišču kot revizija. V njej toženka kot prava neuka oseba na nedvoumen način izraža svoje nestrinjanje z drugostopno odločitvijo. Zato je kljub napačnemu naslovu to vlogo treba obravnavati kot revizijo. Toženka je vlogo napačno poslala sodišču druge stopnje. Tja je vloga prispela pred potekom tridesetdnevnega roka za revizijo. Čeprav je bila sodišču prve stopnje predložena po izteku tega roka, je glede na določbo sedmega odstavka 113. člena ZPP pravočasna, saj je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati toženkini nevednosti.

Toženka v reviziji opisuje dogodek, v katerem je prišlo do tožničine poškodbe, in se zavzema za tako oceno dokazov, ki bi izključila njeno krivdo. Vendar na tak način z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe. Revizijsko sodišče namreč ne more presojati tega, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje. To mu onemogoča določba tretjega odstavka 385. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje. Te pa so take, da je tožnica toženko grobo žalila, nato pa je toženka tožnico udarila z lesenimi grabljami in ji zadala poškodbe na levi roki. Te ugotovitve so podlaga tudi za presojo revizijskega sodišča. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila toženka izzvana s tožničinimi žalitvami, vendar je s fizičnim napadom daleč presegla dovoljeno reakcijo na zgolj besedno izzivanje tožnice. Zato je ugotovljeno razmerje krivde, po kateri je odgovornost tožnice 30 odstotna, odgovornost toženke pa 70 odstotna, pravilno. Toženkin del krivde glede na dejanski napad z grabljami ne more biti manjši kot 70 odstotkov.

Toženka v reviziji osporava tudi višino prisojene odškodnine.

Revizijsko sodišče je v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe presodilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem je ugotovilo, da je odškodnina v znesku 600.000,00 SIT za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ustrezna. Tožnica je pretrpela znatne bolečine, ki jih je ocenil izvedenec. Zdravljenje se je zapletlo in podaljšalo zaradi gnojenja rane. Celjenje je trajalo štiri tedne. Hude bolečine je tožnica trpela 6 dni, srednje 10 dni in lahke 20 dni. Te ima občasno še zdaj. Glede na to je odškodnina za to škodo določena v mejah, ki jih za podobne poškodbe priznava sodna praksa. Odškodnina za strah v znesku 100.000,00 SIT se nanaša na skrb za izid zdravljenja, ki je bila glede na zaplete in potreben operativni poseg utemeljena. Poškodba je tožnici pustila posledice, zaradi katerih se po daljšem delu pojavi nemoč grobega in finega prijema. Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje to povzroča tožnici duševne bolečine. Prisojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT ni visoka in ustreza tožničini prizadetosti zaradi opisanih posledic poškodbe. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 900.000,00 SIT je v skladu z merili, določenimi v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženki je naloženo v plačilo 70 odstotkov te odškodnine v znesku 630.000,00 SIT, skladno z njenim delom odgovornosti.

Glede na navedeno revizijski razlogi, ki jih revizijsko sodišče upošteva na podlagi 386. člena ZPP, niso podani. Drugih razlogov toženka ni uveljavljala. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).