Jedro

Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oz. v primernih rokih. V nasprotnem primeru se z nerazumnim podaljševanjem rokov zmanjšuje pravna varnost. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov izhaja tudi iz določbe 3. odst. 8. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja, s tem, da se po tej določbi šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 17.6.1992, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje s 1.6.1992, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja do 11.11.1993, vključno s pravico do izplačila polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko med plačami, ki bi jih dobil in prejetimi nadomestili za primer brezposelnosti v skupnem znesku 31.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike dalje do plačila. Prvostopno sodišče pa je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka ponovno zagotovi delo ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, tudi po 12.11.1993, vključno s pravico do izplačila polnega zneske plače, ki bi jo dobil, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo.

Glede stroškov postopka pa je prvostopno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, zoper ugodilni del pa tožena stranka, oba pa zoper odločitev o stroških postopka.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 35/91, v nadaljevanju ZPP/77), saj izpodbijana sodba nima obrazložitve, iz katere bi tožnik lahko razbral, zakaj mu niso bile priznane zahtevane pravice tudi po 11.11.1993, ob tem, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik se ne strinja s pavšalno ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da delovnega razmerja ne bi mogel obdržati v veljavi po izteku delovnega dovoljenje. V zavrnilnem delu naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljiva, sama s seboj v nasprotju, predvsem pa neobrazložena, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v napadenem delu razveljavi in izrek spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, naj bi bila v nasprotju s 154. členom ZPP, ki določa, da stranka, ki je v pravdi propadla, nasprotni stranki povrne stroške postopka in to celo v primeru, če bi delno uspela, vendar s sorazmerno majhnim delom.

Tožena stranka se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo v prvem, drugem in četrtem odstavku spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in odloči o stroških postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa zadrži za končno odločitev. Tožena stranka vztraja pri ugovoru zastaranja. Prvostopno sodišče naj bi napačno ocenilo izpovedi prič in samega tožnika, obema strankama naj bi bilo povsem jasno, da tožnik ni ne želel in ne hotel biti v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnik je zato tožbo vložil šele potem, ko je v letu 1995 ugotovil, da se ne more upokojiti. Tožnik se je po pozivu na delo pogovarjal le o poslovnem sodelovanju in ne o delovnem razmerju. V kolikor bi tožnik hotel delati pri toženi stranki, bi moral zahtevati izstavitev delovne vize po zakonu o zaposlovanju tujev, česar pa ni storil. Pritožba tudi graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na kazensko sodbo beograjskega sodišča, saj ni vezano na tuje sodbe in bi glede krivdnega odvzema potnega lista moralo izvesti vse dokaze. Stališče prvostopnega sodišča, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel priti v Slovenijo, ni podkrepljeno z nobenim dokazom in to dejstvo tudi ni bilo zatrjevano. Po mnenju tožene stranke bi tožnik lahko prišel v Slovenijo kadarkoli po tistem, ko je prejel potni list in tožnik tudi ni trdil, da zaradi objektivnih okoliščin ne bi mogel priti. Prvostopno sodišče naj bi tako napačno ocenilo dokaze v zvezi s krivdnim odvzemom potnega lista in nezatrjevano okoliščino, da tožnik v Slovenijo ni mogel priti zaradi vojnega stanja, kakor tudi dejstvo, da tožnik sploh ne bi tožil, če ne bi ugotovil, da nima dovolj pokojninske dobe za upokojitev. Prvostopno sodišče naj napačno uporabilo materialno pravo, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo samo zato, ker se ni javil na delo, pač pa tudi po zakonu o zaposlovanju tujcev, saj podjetje zanj ni zaprosilo za delovno dovoljenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni pravilno uporabilo postopkovnih določb. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da bi tožnik tožbo moral vložiti v z zakonom določenih rokih, ne pa šele po več kot po treh letih. Res je sicer, da 105. člen zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93, v nadaljevanju ZDR) določa, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR), če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Vendar pa prvostopno sodišče to določbo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso tolmači tako, da v primeru molka organa, delavec tožbo lahko vloži kadarkoli. Določbe 105. člena namreč ni mogoče tolmačiti tako, da ima delavec v vsakem primeru pravico do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav delodajalec ni odločil o njegovem ugovoru. Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo anologije določljivih primernih rokih. V nasprotnem primeru se z nerazumnim podaljševanjem rokov zmanjšuje pravna varnost obeh strank v sodnih sporih. Zahteva po upoštevanju razumnega roka izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 8. člena konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) o tem, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Ker 105. člen ZDR ne določa natančnega roka, v katerem delavec zaradi molka organa lahko vloži tožbo na sodišče, mora ta rok, kot pravni standard, določiti sodišče. Tožnik je tožbo vložil šele potem, ko so minila več kot tri leta od izteka roka, ki ga vložitev tožbe določa 83. člena ZTPDR. Glede na uveljavljeno sodno prakso takšnega zamika nikakor ni mogoče šteti za uveljavljanje sodnega varstva v razumnem roku in bi ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče tožbo moralo zavreči. Tožba, vložena več kot tri leta po izteku roka iz 83. člena ZTPDR je pač vložena daleč po roku, v katerem bi delodajalec še lahko računal s tem, da bo delavec pred sodiščem uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 282. člena bi predsednica senata prvostopnega sodišča že ob predhodnem preizkusu tožbe morala izdati sklep, s katerim bi tožbo zavrgla kot prepozno. Pritožbeno sodišče samo takšnega sklepa ne more izdati, saj so primeri, v katerih lahko razveljavi prvostopno sodbo in tožbo zavrže, taksativno našteti v 369. členu ZPP/77. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje znova odločilo o tem, ali je tožba vložena pravočasno.

Kadar pritožbeno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve stopnje, se v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije. Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca pa se uporablja na podlagi akta o notifikaciji nasledstva (Ur.l. RS Mednarodne pogodbe št.15/92).