Jedro

Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Kriteriji za njegovo določitev so predpisani v 5. členu ZTLR. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo odstranitev objekta, dimenzij 6 x 4 m, s svoje parcele št. 145, k.o. ki ga gradi tik ob tožnikovi hiši (parc. št. 144/1, k.o. ). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna prenehati z vznemirjanjem tožnika v lastništvu njegove nepremičnine parc. št. 144/1, k.o. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da je toženec s postavitvijo lope posegel v stanje kakršno je bilo preko sto let. Vzhodna stran njegove hiše je sedaj senčna. Ker je hiša neometana, je še toliko bolj dovzetna za vlago. Toženec je aktivno posegel v ravnotežje pri izvrševanju lastninske pravice, ki je trajalo vrsto let. Četudi je toženec izvršil poseg na lastnem dvorišču, je očitno, da gre za imisijo čez krajevno običajno mero. Odvzeta mu je bila pravica do zdravega življenskega okolja, v kateri so vsebovane tudi pravice do sonca, svetlobe in zračnosti. Prav tako ni mogoče zanemariti dejstva, da je toženec gradil brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je hkrati tudi predmet tožnikove revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta sporno razmerje med strankama pravilno presojali po določilih 5. in 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Predmet tožnikovega tožbenega zahtevka je namreč prenehanje vznemirjanja, ki naj bi mu ga povzročil toženec z postavitvijo objekta na svojem zemljišču, vendar tik ob tožnikovi hiši. Vsebina vznemirjanja naj bi bila v onemogočitvi dokončanja zunanjega ometa tožnikove hiše ter v odvzemu zračnosti, svetlobe in sonca, zaradi česar naj bi toženec sporni objekt odstranil. Gre torej za vprašanje imisij med dvema sosednima nepremičninama.

Iz določila 5. člena ZTLR izhaja, da izvrševanje lastninske pravice ni neomejeno. Lastnikova obveznost je, da se pri uporabi nepremičnine vzdrži dejanj oziroma, da odpravlja vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin. Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednih nepremičninah pa je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega posega bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki sicer povzroča vznemirjanje s popolnoma vsakdanjimi dejanji. To pomeni, da mora za oba lastnika dveh sosednih nepremičnin obstajati vzajemna obveznost trpeti tudi določene omejitve pri izvrševanju lastninske pravice. Ker gre za dve enaki pravici, je vzpostavitev določenega ravnotežja oziroma koeksistenčnega stanja pri njunem izvrševanju, nujna. Zato vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tudi kriteriji za njegovo določitev so predpisani v 5. členu ZTLR. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Breme dokazovanja, da gre za vznemirjanje je na strani tistega, ki ga zatrjuje.

Rezultat dokazovanja v predhodnih postopkih so ugotovitve, da je med tožnikovo hišo in spornim provizorijem toženca možen prehod po vsej dolžini do višine 2,30 m, zaradi česar je vlažnost izključena. Prav tako hiša na spornem delu nima nikakršnih okenskih ali drugih odprtin, tako da je sklicevanje na odvzem svetlobe in sonca brez pomena. Navedene dejanske ugotovitve na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izkazujejo, da za tožnikovo sodno varstvo pred vznemirjanjem manjka že temeljna predpostavka - otežkočena uporaba njegove nepremičnine. Vlažnosti ni, odvzem svetlobe in sonca pa ne vpliva na izvrševanje njegove lastninske pravice.

Neutemeljena je tudi revidentova navedba, da je toženec z postavitvijo lope posegel v ravnotežje pri izvrševanju lastninske pravice, ki je trajalo vrsto let. Pritrditi je treba stališču iz izpodbijane odločbe, da če je tožnik lahko svoj objekt pred nekaj leti zgradil do meje s parcelo toženca, je tudi ta lahko postavil lopo na svojem dvorišču ob meji s tožnikovo parcelo. Tako tožnik kot tudi toženec sta gradila na meji njunih parcel, zato o neuravnoteženem izvrševanju lastninske pravice tožene stranke ni mogoče govoriti. V zvezi s temi ugotovitvami je tudi zatrjevana omejitev, ki naj bi bila v onemogočitvi ometa vzhodne stene hiše in njenega vzdrževanja. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje bi bil omet oziroma vzdrževanje hiše, s tem, ko je tožnik postavil hišo na mejo, v vsakem primeru lahko izvršen oziroma izvrševano le z uporabo toženčevega zemljišča. Sicer pa bi bilo razpravljanje o tem že razpravljanje o sporu z vidika služnosti, kar pa ni podlaga temu tožbenemu zahtevku.

O vprašanju nerelevantnosti dejstva, da je toženec gradil brez upravnega dovoljenja, se je izjasnilo že prvostopno sodišče. Kot je navedeno zgoraj predstavljajo podlago pravovarstvenemu zahtevku po 42. členu ZTLR le tiste imisije, ki presegajo kriterije običajnega izvrševanja lastninske pravice in ki so določeni v 5. členu ZTLR. Tem kriterijem pa morebitna gradnja brez ustreznega gradbenega dovoljenja ne daje nobene dodatne kvalitete.

Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).