Jedro

Upravni organ je diskrecijsko pravico uporabil v skladu z namenom in v mejah pooblastila iz 3. odstavka 40. člena ZD, ker je v postopku ugotovil, da je bil tožnik za več kaznivih dejanj pravnomočno obsojen na daljše prostostne kazni. Glede na to je zaradi nevarnosti tožnika za javni red njegovo vlogo za pridobitev državljanstva utemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s pravomočno sodbo enote Temeljnega sodišča ... z dne 20.9.1984 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... zaradi kaznivih dejanj grabeža, zlorabe uradnega položaja in nedovoljene trgovine obsojen na skupno zaporno kazen dveh let in šest mesecev zapora. Razen tega je bil po prestani kazni ponovno obravnavan pred sodiščem v letu 1991 zaradi kaznivega dejanja spolnega dejanja z mladoletno osebo drugega spola, ki še ni stara 14 let in zaradi katerega je bil s sodbo Temeljnega sodišča v ..., enota v ... zdne 22.5.1991 obsojen na kazen 10 mesecev zapora, pogojno za dobo 3 let ter bil z odločbo sodnika za prekrške občine ... z dne 4.8.1992 kaznovan zaradi prekrška zoper javni red in mir. Zaradi njegovih dosedanjih kršitev bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Navaja, da je bilo v postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Meni, da sklep upravnega organa, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, nima nobene podlage. Navaja, da z družino že dalj časa živi na ..., da je samostojen obrtnik, ki ima zagotovljena sredstva za preživljanje in da sedaj živi pošteno. Za dejanja, ki jih navaja upravni organ v izpodbijani odločbi, je bil že kaznovan, s tem ko mu je bil zavrnjen sprejem v državljanstvo, pa je bil ponovno kaznovan za ta dejanja. Meni tudi, da je upravni organ prekoračil svojo diskrecijsko pravico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Res je, kar navaja tožnik, da navedena zakonska določba daje upravnemu organu pri odločanju diskrecijsko pravico, ki jo je tožena stranka v tej upravni zadevi tudi uporabila potem, ko je ugotovila, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedene določbe.

Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik storilec več kaznivih dejanj, za katera je bil pravnomočno obsojen na daljšo prostostno kazen. Zato je podana dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, odločitev sama pa je po oceni sodišča v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ga daje toženi stranki navedena določba zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Sicer pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, temveč pravilno ocenjuje, da bi pomenil nevarnost za javni red. Tožnikova ugovora, da je tožena stranka prekoračila diskrecijsko pravico, ki ji jo daje zakon in da za svojo odločitev ni imela nobene podlage, zato nista utemeljena. V zvezi s tožnikovimi ugovori, da izpolnjuje vse pogoje iz 40. člena zakona o državljanstvu in da bi moralo sodišče upoštevati, da sedaj živi pošteno, da ima kot samostojen obrtnik zagotovljena sredstva za preživljanje in da je bil za kazniva dejanja, ki jih navaja odločba upravnega organa, že kaznovan, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da se sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko zavrne tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).