Jedro

Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU.

Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla prošnjo tožnice za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in sklenila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da ima tožnica romunsko državljanstvo. Po presoji toženke to dejstvo potrjujeta predložena začasna potna listina št. ..., izdana 23. 11. 2017 na ime A. A. in izpis iz matične knjige rojenih št ..., izdan 11. 8 2020 v Šidu, iz katerega izhaja, da je tožnica nesporno hči A. A. Toženka je ugotovila, da romunsko pravo o državljanstvu temelji na politiki ius sanguinis, v skladu s katero državljanstvo ni določeno s krajem rojstva, temveč z državljanstvom prednika. Vsi otroci, rojeni romunskim državljanom, pridobijo državljanstvo ob rojstvu. Otrok se lahko rodi na romunskem ozemlju ali v tujini, vsaj eden od staršev pa mora biti romunski državljan. Glede na to, da je mati tožnice državljanka Republike Romunije, je tudi tožnica z rojstvom pridobila državljanstvo omenjene države. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da ne glede na dejanja posameznika romunskega državljanstva ni mogoče odvzeti, če ga pridobi z rojstvom. Toženka je menila, da tožnica kot državljanka Republike Romunije in s tem državljanka države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, zato je njeno prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33. členom ZMZ-1.

Bistvene navedbe strank

3.V tožbi tožnica pravni interes za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji utemeljuje s tem, da že od rojstva živi z očetom in ne z materjo, ki je romunska državljanka. Njen oče, ki je tudi prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je njen zakoniti zastopnik, zato njena aktivna legitimacija v tem upravnem sporu ni sporna. Meni, da bi toženka morala upoštevati 15. člen ZMZ - 1, ki določa načelo največje koristi otroka. Navaja tudi, da njeno državljanstvo v Romuniji še ni uradno priglašeno. Njena vloga za priznanje državljanstva v Romuniji je bila zavržena oziroma zavrnjena, zato nima romunskega državljanstva. Toženka ni pridobila eventuelne listine o njenem državljanstvu in v tem delu ni raziskala dejanskega stanja. Potrdilo o rojstvu iz Mitrovice in pretečena potna listina (ki jo je toženka v postopku št. 2142 - 2215/2021/35 ocenila za nepristno) ne izkazujeta njenega romunskega državljanstva. To področje je urejeno z več predpisi in podzakonskimi akti, ki jih toženka ni pregledala in zanje ne more vedeti brez vpogleda v konkretno zadevo priznanja državljanstva v Romuniji.

4.Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni prošnji za mednarodno zaščito ugodi in ji prizna status begunca z dnem pravnomočnosti sodbe. Prošnja naj se v delu priznanja statusa subsidiarne zaščite zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže. Podredno naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ji prizna status subsidiarne zaščite z dnem pravnomočnosti sodbe naslovnega sodišča, prošnjo pa zavrne v delu, ki se nanaša na priznanje statusa begunca. V obeh primerih naj sodna odločba učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot njeno dovoljenje za prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji. Če sodišče takšnemu tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo, naj izpodbijani akt v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in navaja, da je izpodbijani sklep izdala po rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je zakonitemu zastopniku tožnice omogočila, da se pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru izjavi o vseh okoliščinah, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite tožnici. Izpodbijana odločitev temelji na 3. alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, zato ne drži tožbeni očitek, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Tožnica ni izkazala, da s priglasitvijo državljanstva v Republiki Romuniji ni uspela in da je bila tam njena vloga za priznanje državljanstva zavržena oziroma zavrnjena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Tožnica je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 23. 12. 2024, sporočila, da je pridobila državljanstvo Romunije.

7.Na naroku za glavno obravnavo 27. 1. 2025 je tožnica predložila listino v tujem jeziku "Certificat de nastere", in navedla, da iz te listine izhaja, da ima romunsko državljanstvo. Obe stranki sta na naroku potrdili, da je to dejstvo zanju nesporno. Tožnica se je oprla na zadevo Sodišča EU z dne 4. 3. 2010, št. C - 578/2008, in navedla, da je bilo s to sodno odločeno, da pravica združitve z družino obstaja tudi v času nastanka družine, torej preden ima eden od družinskih članov prebivališče v članici EU. Predlagala je, da sodišče vpogleda v upravni spor I U 1983/2024, v katerem se presoja zakonitost in pravilnost odločitve, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito zakonitega zastopnika tožnice. Če bo njegovo tožbo zavrnilo, se bo moral vrniti v izvorno državo, kar bo vplivalo tudi na nanjo. Zato tožnica meni, da bi morala toženka o njeni prošnji za mednarodno zaščito odločiti ne le procesno, temveč tudi vsebinsko.

Presoja sodišča

8.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnice A 1 do A3 in toženke v prilogi B 1. Navedenih listin v v soglasju s strankama ni posebej naštevalo. Vpogledalo je v dokazno listino "Certificat de nastere", ki jo je na naroku predložila tožnica ter v zadevo I U 1983/2024. Zaslišalo je zakonitega zastopnika tožnice.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11.V obravnavani zadevi je toženka prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je v imenu tožnice 24. 5. 2023 zanjo vložil njen zakoniti zastopnik (v nadaljevanju prošnja), zavrgla iz procesnih razlogov v okviru formalnega preizkusa vloge, ker tožnica kot državljanka Republike Romunije in s tem državljanka EU ne more biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri tem se je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11., 13. in 14. točko prvega odstavka 2. člena ZMZ-1.

12.V 11., 13. in 14. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1 so opredeljeni pojmi prosilca za mednarodno zaščito, tretje države in državljana EU. Prosilec za mednarodno zaščito je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito (11. točka). Tretja država je država, ki ni članica EU (13. točka). Državljan EU ali državljanka EU je oseba, ki ima državljanstvo vsaj ene od držav članic EU (14. točka).

13.V 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organu nalaga, da v okviru predhodnega preizkusa vlogo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

14.Po določbi edinega člena Protokola o azilu za državljane držav članic EU (v nadaljevanju Protokol) se zaradi ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin v državah članicah EU države članice za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne izvorne države. Zato se lahko vsaka prošnja za azil, ki jo vloži državljan ene od držav članic, v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek le v naslednjih primerih: a) če država članica, katere državljan je prosilec, po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe uporabi določbe člena 15 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sprejme ukrepe, na podlagi katerih obveznosti iz te konvencije na njenem ozemlju ne veljajo; b) če je bil sprožen postopek iz člena F.1(1) Pogodbe o EU in dokler Svet ne odloči o tem; c) če je Svet na podlagi člena F.1(1) Pogodbe o EU ugotovil, da država članica, katere državljan je prosilec, huje in vztrajno krši načela iz člena F(1); d) če država članica sprejme enostranski sklep glede prošnje državljana druge države članice; v takšnem primeru se nemudoma obvesti Svet; pri obravnavanju prošnje se izhaja iz domneve, da je očitno neutemeljena, ne da bi pri tem kakorkoli in ne glede na primer vplivali na pristojnost odločanja države članice.

15.Sodišče ugotavlja, da tožnica primerov, naštetih v Protokolu, ne zatrjuje. Navaja, da ima pravni interes in aktivno legitimacijo za predmetni upravni spor zato, ker je njen zakoniti zastopnik (njen oče) prav tako vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bo v primeru, če bo odločitev o zavrnitvi te prošnje postala pravnomočna, to vplivalo tudi nanjo. S tem stališčem se ni mogoče strinjati.

16.Po presoji sodišča je toženka ob sklicevanju na zgoraj navedene definicije iz ZMZ-1 pravilno uporabila 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na tej podlagi sklenila, da tožnica ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Kot izhaja iz 33. člena ZMZ-1, po katerem se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače, je postopek mednarodne zaščite upravni postopek. Iz zgoraj citiranih določb ZMZ-1 nedvoumno izhaja, da lahko prošnjo za mednarodno zaščito vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Slednje izhaja tudi iz Direktive 2011/95/EU, ki v i) točki 2. člena določa, da se pojem prosilca nanaša na državljana tretje države ali na osebo brez državljanstva, ki je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev, prošnja za mednarodno zaščito pa je v skladu s h) točko 2. člena prošnja državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice.

17.Materialnopravno podlago za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito daje ZMZ-1, ki v IV. poglavju ureja postopek za priznanje mednarodne zaščite. Najprej je predviden t.i. predhodni postopek, v katerem oseba izrazi namen, namero, za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (42. člen ZMZ-1), čemur sledi izpolnitev registracijskega lista. Šele nato sledi vložitev prošnje za mednarodno zaščito (44. člen ZMZ-1), s katero se formalno začne postopek za priznanje mednarodne zaščite. Že sama ugotovitev, da oseba ne more biti stranka postopka, je lahko podlaga za subsidiarno uporabo določb ZUP o predhodnem preizkusu po 129. členu ZUP (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 281/2009 z dne 29. 7. 2009, 10. točka obrazložitve).

18.Na naroku za glavno obravnavo je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite. Svojega pravnega interesa in aktivne legitimacije ne more utemeljiti na okoliščini, da sodišče v upravnem sporu I U 1983/2024 še ni odločilo o pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke, da se njenemu očetu zavrne prošnja za mednarodno zaščito in da bo sodna odločba v zvezi s tem vplivala tudi nanjo. To ne more biti relevantno, ker navedeni upravni spor še ni zaključen in sodna odločitev v zadevi I U 1983/2024 še ni znana, predvsem pa ne zato, ker ni sporno, da je tožnica državljanka Republike Romunije, ki je članica EU.

19.Tožnica je mladoletna, zato je treba v skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo nanjo, upoštevati njene največje koristi. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena).

20.Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca in brez povezave s predmetom odločanja.

21.Iz izpodbijanega sklepa izhaja in ni sporno, da: (1) ima tožnica romunsko državljanstvo in s tem vse pravice, ki iz tega izvirajo; (2) da jo je že v upravnem postopku zastopal zakoniti zastopnik in da njega v upravnem sporu zastopa svetovalka za begunce, ki je tudi odvetnica. Tožnica ne navaja, da toženka v okviru postopkovnih pravil v upravnem postopku ne bi ustrezno poskrbela za varstvo njenih pravic in najboljše koristi. Prav tako ne prereka ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da je z njenim zakonitim zastopnikom opravila osebni razgovor, v katerem mu je pojasnila pravice in postopek ter da zakoniti zastopnik v zvezi s tem ni imel nobene pripombe.

22.Na podlagi med strankama nespornih okoliščin je torej razvidno, da je bila tožnica deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.

23.Sodba Sodišča EU št. C-578/2008 z dne 4. 3. 2010, na katero se je sklicevala tožnica na naroku za glavno obravnavo, temelji na drugačnem pravnem in dejanskem stanju kot je v tej zadevi. Sodišče EU se ni ukvarjalo z vprašanjem ali in pod kakšnimi pogoji lahko (mladoletni) državljan države članice EU vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU. Presojalo je obstoj pogojev uveljavljanja pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic EU zaradi zavrnitve izdaje začasnega dovoljenja za prebivanje. Zato navedene sodbe Sodišča EU v konkretni zadevi ni mogoče upoštevati.

24.Državljan članice EU ne more biti prosilec za mednarodno zaščito (torej tudi ne stranka postopka), razen v izjemnih primerih iz Protokola, ki pa jih tožnica ni navajala. Zato ji ni mogoče pritrditi, da bi morala toženka o njeni prošnji odločiti vsebinsko in ne zgolj procesno. Pred vsebinskim odločanjem o zadevi mora toženka vedno opraviti presojo, ali tožeča stranka lahko nastopa kot stranka v postopku. Gre za ugotavljanje procesnih predpostavk, ki morajo biti podane, da se lahko nadaljuje upravni postopek. Ker te v konkretnem primeru niso izpolnjene, ni podlage za vsebinsko presojo tožničine prošnje za mednarodno zaščito.

25.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 24/04

2 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev)

3 Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023 /24. in 25. točka obrazložitve

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-2

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 15, 33

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.