Jedro

Sodišče zavrže kasnejši ugovor po izteku roka, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil že v prejšnjem ugovoru.

Zaradi obstoja formalne ovire se zato sodišče v takem primeru v vsebinsko presojo ugovora ne sme spuščati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnikov z dne 10.1.2005, dopolnjen dne 18.1.2005. Odločilo je še, da sta dolžnika dolžna upniku povrniti na 43.099,84 SIT odmerjenih nadaljnjih izvršilnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2005 dalje do plačila.

Proti temu sklepu vlagata laično pritožbo dolžnika, ki pritožbenih razlogov izrecno ne uveljavljata. Bistvo njunih pritožbenih navedb predstavlja očitek prvostopnemu sodišču, kako lahko sledi enemu dokumentu upnika, ki naj bi izkazoval njun dolg, ko pa iz številne listinske dokumentacije, ki sta jo priložila k ugovoru, izhaja, da je bil dolg že pred leti v celoti poravnan. V dokaz tega dejstva sta predlagala tudi zaslišanje prič, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka skladno z določbo 2. odst. 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ) pravilno zavrglo. Citirana določba namreč izrecno določa, da sodišče zavrže kasnejši ugovor po izteku roka, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil že v prejšnjem ugovoru. Da bi dolžnika ugovorne navedbe o tem, da naj bi bila izterjevana terjatev v celoti poravnana že v letu 1992, uveljavljala že v ugovorih, ki sta jih vložila dne 26.8.2000 oziroma dne 8.9.2000, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Razlog za neuspeh z ugovorom torej ni v nedokazanosti njunih ugovornih navedb, kot zmotno menita dolžnika, temveč v dejstvu, da se sodišče zaradi zgoraj navedenih formalnih ovir v vsebinsko presojo ugovora ni smelo spuščati. Iz navedenega razloga tudi predlaganega dokaza z zaslišanjem prič sodišče prve stopnje ni moglo izvesti.

Pritožbena izvajanja dolžnikov torej niso utemeljena, zato je bilo treba njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP), saj pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni našlo nobenih nepravilnosti, na katere je dolžno skladno z določbo 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih dolžnika nista priglasila (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo po pooblastilu 15. člena ZIZ.