Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je zavarovanec toženke s tem, ko tožniku ni zagotovil ustreznih stopnic oz. podesta, ki bi mu zagotavljal varen dostop in sestop po stopnicah, opustil dolžno ravnanje, ki je potrebno za zagotovitev varnosti in zdravja delavca pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka odgovorna tožniku za škodo, ki jo je ta utrpel v škodnem dogodku 29. 1 2010 v podjetju X, d.d. 2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je izrek vmesne sodbe nejasen in nedopusten, saj se z vmesno sodbo odloča o temelju tožbenega zahtevka, ne pa o odgovornosti. Še zlasti pa je izrek nepravilen, ker toženka ni bila delodajalec tožnika, temveč zavarovalnica, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano civilno odgovornost. Napačna in v nasprotju s trditvami toženke je ugotovitev sodišča, da nastanek škodnega dogodka in obstoj vzročne zveze ni bil sporen. Sporen je bil način nastanka škodnega dogodka, kot tudi vzročna zveza med očitanimi kršitvami in škodnim dogodkom. Sam nastanek škodnega dogodka, in sicer kraj in način padca je odločilen, saj je od njega odvisen obstoj kršitev, za katere odgovarja delodajalec. Zaradi neugotovitve načina nastanka škodnega dogodka sodišče tako ni moglo ugotoviti zatrjevanih opustitev delodajalca in obstoj vzročne zveze. Toženka je tekom postopka opozarjala, da je tožnik nastanek škodnega dogodka prilagajal potrebam predmetnega postopka. Sodišče je povsem prezrlo izpovedi zaslišanih prič M. in Š., ker naj bi bili zainteresirani za izid pravde. Status prič oziroma njuno razmerje do zavarovanca toženke še ne pomeni njune neverodostojnosti. V nasprotju z neverodostojno izpovedjo tožnika, ki ni podprta z nobeno pričo niti z listinsko dokumentacijo, sta bili izpovedi omenjenih prič verodostojni. Sodišče je presojo o krivdni odgovornosti zavarovanca toženke oprlo na ugotovitve izvedenca J. v izvedenskem mnenju, ki pa je neuporabno, saj se nanaša na domnevne kršitve, ki z obravnavanim škodnim dogodkom niso v pravnorelevantni vzročni zvezi. Sicer pa izvedenec ugotavlja kršitve, ki nimajo podlage v veljavni zakonodaji. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje bi morale biti tožniku zagotovljene drugačne pohodne površine, stopnice naj bi bile preozke, podest bi moral biti sestavni del stroja ali pritrjen na tla ali vsaj zavarovan proti premikom. Ker je imel podest le štiri stopnice, jih tudi ni bilo treba glede na določila Pravilnika opremiti z ograjo. Sodišče pa je z ugotavljanjem opustitev, ki jih tožnik ni zatrjeval, tudi preseglo trditveno podlago. To velja tudi za očitke, ki se nanašajo na navodila in napotke za zagotavljanje varnosti pri delu. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil ustrezno poučen o varstvu pri delu na konkretnem delovnem mestu, ki zajema čiščenje tehtalnega stroja in nadzor na proizvodni liniji, nima podlage v izvedenih dokazih. Priči M. in Š. sta povedali, da je bil tožnik o varnem načinu dela poučen, saj je opravil preizkus varnosti in znanja pri delu, ki pa ju sodišče ni upoštevalo. Ugotovitve sodišča, ki jih je sodišče nekritično povzelo v sodbi, so brez vzročne zveze z zatrjevanim škodnim dogodkom. Bistveno za presojo odgovornosti delodajalca je obstoj vzročne zveze med očitanimi opustitvami delodajalca in škodo. Ne le, da so očitki sodišča v direktnem nasprotju s pozitivnim pravom, niti eden izmed njih ni vzročni zvezi z zatrjevanim načinom škodnega dogodka. V nasprotju z izvedenimi dokazi so zaključki, da je toženka kriva za nastanek škode. Toženka je dokazala, da je za varnost in zdravje poskrbljeno, tudi delovna oprema je bila varna, tožnik pa poučen o varnem načinu dela in o delovnem procesu. Očitki sodišča, da bi moral delodajalec postaviti ograjo, poskrbeti za delo na ravni površini in da bi moral biti podest sestavni del stroja so brez podlage v veljavni zakonodaji. Toženka sploh ni izdelala ne stroja ne podesta. Poleg tega ti očitki niso del pravočasne trditvene podlage in nanje sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora o soprispevku tožnika. Uporabo stopnic, ki so imele protizdrsne izbokline je tožnik dobro poznal, saj jih je večkrat uporabljal, bil pa je tisti, ki je bil zadolžen tudi za čiščenje okolice stroja. Toženec je tako padel zaradi lastnih opustitev čiščenja okolice stroja.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožnik zahteva od tožene zavarovalnice (direktna tožba po 965. členu Obligacijskega zakonika – OZ), pri kateri je imel njegov delodajalec, družba X, d. d., zavarovano civilno odgovornost iz dejavnosti, povrnitev (nepremoženjske in premoženjske) škode, ki jo je utrpel 29. 1. 2010 pri delu v prostorih delodajalca. Zavarovalnica v takšnem primeru odgovarja v okviru odgovornosti njenega zavarovanca. To pomeni, da mora tožnik pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka, glede na to, da nesporno objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca ni podana, dokazati nedopustno ravnanje (opustitev) delodajalca, vzročno zvezo med tem ravnanjem in škodo ter njegovo odgovornost (1. odst. 131. člena OZ), ki so tiste predpostavke, ki utemeljujejo odgovornost delodajalca.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina nastanka škodnega dogodka. Razlogi sodišča o tem, kje in na kakšen način je prišlo do padca, so razvidni na strani 11 izpodbijane sodbe. Tožnik navedb o nastanku škodnega dogodka tekom pravde ni spreminjal, kot zmotno meni toženka. Ves čas postopka je opisoval enak potek škodnega dogodka, saj je zatrjeval, da je padel, ko je želel ritensko sestopiti s stopnice železnega podesta na tla. Kar se tiče dokaznega gradiva, iz katerega bi parcialno gledano lahko izhajalo, da je tožnik morebiti padel pri vzpenjanju, pa je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da je glede na dokazno listinsko gradivo kot celoto (upoštevaje tudi pritožbo zoper odklonitev škodnega dogodka, prijava škodnega dogodka) razvidno, da je tožnik padel pri spuščanju zadenjsko s stopnice. Takšna ugotovitev sodišča pa ima oporo tudi v tožnikovi prepričljivi izpovedi, ko je potrdil, da je padel, ko je sestopal s stopnice podesta na tla. Iz njegove celotne izjave ne izhaja, da bi padel na tleh, ko bi že zaključil sestop s stopnic. Da bi tožnik padel na tleh, ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Pritožbeni očitek, da nobena listina v spisu ne potrjuje nastanka škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik v okviru trditvene podlage tekom tega pravdnega postopka, zato ni utemeljen. Priči M. in Š. o poteku škodnega dogodka nista vedela podrobnosti, sta pa potrdila, da jima je znano, da je tožniku spodrsnilo pri sestopanju s stopničastega podesta, kar pa govori v prid tožnikovemu opisu škodnega dogodka. Sicer pa toženka sploh ni zatrjevala drugačnega poteka dogodka, kot ga je podal tožnik v okviru trditvene podlage v tožbi.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tehtalni stroj, ki ga je tožnik med delovnim procesom čistil, in njegova okolica, kar zajema tudi sporni podest oz. kovinske stopnice, mastna od testa in parafinskega olja, pri čemer sam podest ni bil pritrjen in zato premakljiv, stopnice za dostop do ustja tehtalnega stroja pa so bile tudi preozke in previsoke ter brez varnostne stopniščne ograje za oprijem. Tožnik je med čiščenjem (lijaka) tehtalnega stroja stal na stopnicah in je bilo potrebno z njih sestopati zadenjsko.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je bil glavni vzrok nastanka škode neustreznost stopničaste konstrukcije, ki je bila mastna in s katere je tožnik sestopal zadenjsko. Dejstvo je, da je moral tožnik v okviru svojih delovnih nalog očistiti tehtalni stroj, do katerega je lahko dostopal in sestopal na tla le po navedenih stopnicah. V posledici čiščenja stroja s spihovanjem testa in mazanjem z oljem je bil podest masten. Zaradi hkratnega dela na proizvodnji liniji, ki jo je nadzoroval, je pri vzvratnem sestopanju po neustreznih stopnicah, ki jim je manjkala ograja in so bile neustreznih dimenzij in nezavarovane pred premikanjem, hkrati pa zdrsne, padel nazaj in se pri tem poškodoval. 9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je zavarovanec toženke s tem, ko tožniku ni zagotovil ustreznih stopnic oz. podesta, ki bi mu zagotavljal varen dostop in sestop po stopnicah, opustil dolžno ravnanje, ki je potrebno za zagotovitev varnosti in zdravja delavca pri delu. Za ugotovitev, da tožniku delodajalec ni zagotovil ustreznega delovnega sredstva za opravljanje dela, kot je bilo organizirano, je imelo sodišče podlago v strokovnem, prepričljivem in popolnem izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu A. J., ki je v nasprotju z izjavama prič M. in Š., ki sta le subjektivno opisovala primernost stopnic, natančno, v skladu s pravili stroke obrazložil, v čem se kaže pomanjkanje sporne železne stopničaste konstrukcije. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v korektno dokazno oceno prvega sodišča, zakaj ne sledi pričam.

10. Pritožnica konkretno ne pojasni, zakaj naj bi bilo mnenje neuporabno. V bistvenem navaja le, da s strani izvedenca ugotovljene pomanjkljivosti stopnic za varno delo nimajo podlage v veljavni zakonodaji. S tem v zvezi velja pojasniti, da delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostnih ukrepov, ki so izrecno predpisani v pozitivnem pravu. Zagotoviti mora vse, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje (opustitev), v smislu načela prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Ni dovolj, da sredstva za delo ustrezajo predpisom o varstvu pri delu. Delavcem morajo tudi dejansko zagotavljati varno delo. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, ko je škoda nastala pri sestopanju zadenjsko s stopnic, ki so bile preozke in previsoke ter premakljive, predvsem pa brez oporne ograje, ki bi se je lahko tožnik pri sestopu oprijel in s tem, po pojasnilih izvedenca za varstvo pri delu, preprečil padec na spornih stopnicah, je zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca pravno pravilen.

11. Da bi imele stopnice protizdrsne izbokline, toženka ni pravočasno zatrjevala, saj jih je v trditveno podlago vključila šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, brez pojasnila, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla storiti na prvem naroku (286. člena ZPP). Dokazi pa ne morejo nadomestiti trditev.

12. Padec na neprimernih in nezavarovanih stopnicah je pripisati delodajalcu, saj te glede na naravo dela tožniku niso zagotavljale varnosti pri delu, delodajalec pa je tudi po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje vedel za nevarnost padca pri sestopu s takšnih stopnic. V nasprotju s pritožbo je sodišče prve stopnje na navedene ugotovitve o delodajalčevem nedopustnem ravnanju vezalo tudi nadaljnji zaključek o obstoju vzročne zveze med protipravno opustitvijo in nastalo škodo, kar je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe. V času škodnega dogodka neustrezno zagotovljen stopničast podest do lijaka tehtalnega stroja je tudi po presoji pritožbenega sodišča v vzročni zvezi s tožnikovim padcem in s tem utrpelo škodo. S pritožbenim sklicevanjem, da delodajalec ni izdelal podesta, ta ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Vsakemu še tako skrbnemu posamezniku se lahko zgodi, da mu pri ritenskem spuščanju po takšnih stopnicah zdrsne, kot se je zgodilo tožniku. Nepremične stopnice z večjo širino in običajno višino ter ograjene z varovalno ograjo bi torej lahko preprečile tožnikov padec, zato je bila njihova odsotnost s padcem v vzročni zvezi. Toženka bi s postavitvijo ustreznih stopnic z ograjo morala omejiti nevarnost škodnega dogodka. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez pravočasne trditvene podlage zaključilo, v čem je bila opustitev toženkinega zavarovanca, je neutemeljen. Tožnik je namreč opustitve delodajalca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zatrjeval v tožbi in dveh nadaljnjih pripravljalnih vlogah, pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi prič Š., A. in K. sicer še ugotovilo, da delodajalec tožnika ni ustrezno podučil o varnem načinu dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal in je zajemalo čiščenje tehtalnega stroja in nadzor na proizvodnji liniji, saj mu je dal le splošna in osnovna navodila in napotke o delu na stroju. A je glede na ugotovljeno, da je bil vzrok za škodni dogodek neustreznost stopnic, saj je prišlo do zdrsa in posledično poškodbe pri sestopu s teh stopnic, jasno, da o obstoju vzročne zveze med nesrečo tožnika in opustitvijo natančnih navodil in s tem pravil za zagotavljanje varnosti pri delu, ni mogoče govoriti. Po presoji pritožbenega sodišča delodajalec ni bil dolžan dajati tožniku tudi natančnejših navodil pri sestopanju s stopnic. Zato ugotovljena kršitev ne utemeljuje delodajalčeve odgovornosti, na kar pravilno opozarja pritožba. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija zaključek o tej zavarovančevi opustitvi, so zato nerelevatne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožniku tudi ni moč pripisati sokrivde za nastalo škodo. V nasprotju s pritožbenim očitkom se je sodišče s tem opredelilo do ugovora toženke o njegovem soprispevku. Tudi če je tožnik stopnice dobro poznal in jih je večkrat uporabljal, ti okoliščini še nimata značilnosti ravnanja, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke in s tem posledično toženke. Ne kažeta znakov nepazljivega/neskrbnega ravnanja. Bistveno je, da delodajalec ni zagotovil ustreznega in varnega sestopa. Kar zadeva pritožbene navedbe, ki jih je toženka sicer podala v pravočasni trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje, o tem, da je bil tožnik sam zadolžen tudi za čiščenje okolice stroja in je to opustil, pa so tako vsebinsko pomanjkljive, da onemogočajo drugačno odločitev od potrditve presoje sodišča prve stopnje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo tudi čiščenje okolice stroja dolžnost tožnika, vendar pa bi morala toženka za presojo o tožnikovi soodgovornosti konkretno navesti, na kakšen način bi moral čistiti okolico stroja, torej v čem naj bi bilo njegovo ravnanje glede na tehnološki proces dela neskrbno.

15. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke. Čim je tako, tožnik utemeljeno zahteva odškodnino za nastalo škodo od toženke.

16. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom o nejasnosti in nedopustnosti sodbenega izreka. Ima pa pritožba prav, ko opozarja, da se z vmesno sodbo odloča o temelju tožbenega zahtevka (315. člen ZPP), s katerim se odloča o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti, razen o višini škode, a je ne povsem natančen izrek, kot ga je pri odločanju o temelju izdalo sodišče prve stopnje, še vedno ustrezen. (1) Takšen izrek sodbe tudi ni v nasprotju z ugotovitvami iz njene obrazložitve. Ker je zavarovanec toženke (odškodninsko) odgovoren, da je prišlo do škodnega dogodka, ima odločitev, da toženka kot zavarovalnica za svojega zavarovanca direktno odgovarja za tožniku nastalo škodo, podlago v 965. členu OZ.

17. Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka, vključno s pritožbenimi, se glede na naravo vmesne sodbe, pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (2. odst. 164. člena in 165. člen v zvezi s 315. členom ZPP).

(1) Prim. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, UL RS, GV Založba, 2009, str. 64; kot tudi sodna praksa: odločbe VS RS II Ips 509/93, II Ips 584/2000, VSL II Cp 4221/2010.