Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v celoti zgolj slediti navedbam pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij v poročilu, ki je predloženo v načrtu finančnega prestrukturiranja ob vložitvi predloga za prisilno poravnavo. Ugovorni postopek v smislu 172. člena ZFPPIPP je namenjen ravno temu, da se preizkusi med drugim tudi realnost pričakovanja, da bo dolžnik s svojim predlaganim finančnim prestrukturiranjem uspel.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi tretjega odstavka 179. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 126/07-52/10 – v nadaljevanju ZFPPIPP), ker iz zbranih podatkov o premoženju dolžnika in njegovem poslovanju tekom prisilne poravnave izhaja, da dolžnik ne more zagotavljati take plačilne sposobnosti, ki bo omogočala plačilo upnikom prisilne poravnave.

2. V pritožbenem roku sta pritožbi vložila dolžnik in upnik F. d.o.o. Oba pritožnika v pritožbah navajata, da uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter nadaljuje že začeti postopek prisilne poravnave nad dolžnikom oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Oba pritožnika večinoma podajata identične trditve v zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do posameznih uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne da bi se ločeno opredeljevalo do posamezne pritožbe.

5. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo o ugovoru upraviteljice prisilne poravnave proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki ga je vložila 22. 04. 2011. V ugovoru je uveljavljala ugovorni razlog iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP, to je, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50%. Ta ugovorni razlog je izkazan takrat, kadar je iz dejanskih okoliščin mogoče sklepati na to, da je večja verjetnost, da finančno prestrukturiranje dolžnika ne bo uspešno, od verjetnosti, da bo dolžnik z izvedbo finančnega prestrukturiranja uspel zagotoviti kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost. Pri tej oceni mejnega praga zadostne verjetnosti izida finančnega prestrukturiranja je mogoče upoštevati kot relevantne okoliščine tudi pogoje in rezultate poslovanja dolžnika po izdelavi načrta finančnega prestrukturiranja, na katerem je dolžnik utemeljeval svoj predlog prisilne poravnave.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek dolžnika, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (točka 6) je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na s strani upraviteljice prikazano dejansko stanje dolžnika in sicer glede stanja osnovnih sredstev in obsega poslovanja v času prisilne poravnave ter na primerjavo teh podatkov s predvideno projekcijo poslovanja v načrtu finančne reorganizacije dolžnika. Te dejanske ugotovitve, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje se med drugim nanašajo tudi na naslednje okoliščine: - dolžnik tudi v času postopka prisilne poravnave ni sposoben poravnavati svojih tekočih obveznosti, ki nastajajo v času insolventnega postopka, - edini stalni prihodek družbe je najemnina za vozila, dana v najem družbi L. M. v višini 22.000,00 EUR, kar ustvarja mesečni neto prihodek zgolj v višini 1.000,00 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo postopkovne določbe, ker naj bi o nižji stopnji verjetnosti od 50% za uspeh prisilne poravnave sklepalo, ne da bi za opredelitev do tega vprašanja angažiralo ustreznega izvedenca oziroma revizorja. Sodišče je pri izvajanju dokazov vezano na dokazne predloge vlagatelja ugovora oziroma dolžnika. Ker niti vlagateljica ugovora niti dolžnik v vlogi z dne 06. 05. 2011, podano v smislu prvega odstavka 176. člena ZFPPIPP nista podala takšnega dokaznega predloga, so neutemeljeni očitki obeh pritožnikov v smeri neizvedbe tovrstnega dokaza.

8. Najmanj 50 odstotna verjetnost je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče, upoštevajoč relevantne okoliščine, ki jih zatrjujejo in dokazujejo stranke v postopku. Glede na načelo proste dokazne ocene sodišča (8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče o stopnji verjetnosti uspeha prisilne poravnave lahko sklepalo le na podlagi dokaza z izvedencem, oziroma, da bi bilo ob neizvedbi tega dokaza vezano na podano oceno verjetnosti s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, ki je bila izdelana pred začetkom postopka prisilne poravnave.

9. Pritožnika v pritožbah ne izpodbijata dejanskih okoliščin poslovanja dolžnika, kot jih je na naroku za obravnavo ugovora dne 22. 06. 2011 navajala upraviteljica prisilne poravnave in katere je prvostopenjsko sodišče povzelo v okvir dejanske podlage za odločitev o ugovoru upraviteljice. Te dejanske ugotovitve pa pomenijo, da dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave ne zagotavlja poslovanja v tistem obsegu, kot ga je predvidel v načrtu finančnega prestrukturiranja. Dolžnik v pritožbi celo pojasnjuje razloge za nižje prihodke od planiranih v načrtu finančne reorganizacije, ki naj bi bili v posledici enostransko uveljavljenega odstopa od pogodb dveh leasingodajalcev, v posledici katerih se je dolžniku zmanjšal obseg sredstev glede katerih dolžnik prejema najemnino kot edini stalni prihodek dolžnika v času prisilne poravnave. Takšne pritožbene navedbe same po sebi potrjujejo, da obseg poslovanja dolžnika ne zagotavlja tistega obsega, kot ga je predvideval v načrtu finančnega prestrukturiranja.

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi v tem delu šlo zgolj za začasen finančni položaj, ker s tem v zvezi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni podal nobenih z dokazi podprtih relevantnih trditev. Zgolj pritožbeno sklicevanje na pavšalne navedbe v načrtu finančnega prestrukturiranja, da bo dolžnik v najem oddane kamione postopoma zamenjeval z novejšimi oziroma sklicevanje na pogodbeno določilo v najemni pogodbi, ki mu omogoča sporazumno prilagajanje višine najemnine, ne zadošča v smislu, da bi že na tej podlagi s stopnjo verjetnosti lahko sklepali, da bo dolžnik v bodoče nadomestil nižje prihodke od planiranih v načrtu finančne reorganizacije. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dogovore z dvema naročnikoma za nove relacije prevozov oziroma, da je dolžnik v dogovorih z dvema bankama glede financiranja novih vozil, predstavljajo po eni strani dejanske okoliščine, ki bi jih dolžnik moral utemeljevati v okviru izjave v smislu tretjega odstavka 176. člena ZFPPIPP, zato jih pritožbeno sodišče kot nedopustne novote ne more upoštevati. Po drugi strani pa so tovrstne pritožbene navedbe premalo konkretizirane, da bi bilo iz njih mogoče z verjetnostjo sklepati na izboljšanje tekočega poslovanja dolžnika v bodočnosti.

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v celoti zgolj slediti navedbam pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij v poročilu, ki je predloženo v načrtu finančnega prestrukturiranja ob vložitvi predloga za prisilno poravnavo. Ugovorni postopek v smislu 172. člena ZFPPIPP je namenjen ravno temu, da se preizkusi med drugim tudi realnost pričakovanja, da bo dolžnik s svojim predlaganim finančnim prestrukturiranjem uspel. Pooblaščena ocenjevalka D. K. je tudi v izjavi, podani na naroku za obravnavo ugovora upraviteljice, pojasnila, da je bila njena ocena o najmanj 50% verjetnosti uspešnosti finančnega prestrukturiranja pogojena s pozitivnim poslovanjem dolžnika. Tudi načrt finančnega prestrukturiranja je v svoji projekciji predvideval, da naj bi dolžnik zagotovil poplačilo obveznosti iz naslova ločitvenih in izločitvenih upnikov ter privilegiranih terjatev upnikov s planiranim dezinvestiranjem nepremičnega premoženja, medtem ko naj bi poplačilo navadnih upnikov zagotavljal z akumuliranjem letnih dobičkov do konca petega leta po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave (točka 5.2. na strani 23 načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika). To samo potrjuje, da je uspešnost finančnega prestrukturiranja pogojena z zagotavljanjem uspešnosti tekočega poslovanja dolžnika v celotnem obdobju odloga obveznosti do navadnih upnikov.

12. Pritožnika v pritožbah ne izpodbijata dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obseg stalnih prihodkov dolžnika tudi po začetku prisilne poravnave ne omogoča niti kratkoročne plačilne sposobnosti, saj ni sposoben poravnavati niti svojih tekočih obveznosti, ki nastajajo v času insolventnega postopka.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo zgolj slediti trditvenim navedbam upraviteljice v postopku prisilne poravnave, češ da svojih trditev ni podkrepila z ustreznimi dokaznimi predlogi. Predmet dokazovanja so namreč samo trditve o dejstvih, ki so med strankama postopka sporna, to je če jih je nasprotna stranka izrecno zanikala (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kot rečeno dolžnik ni zanikal s strani upraviteljice zatrjevanega neskladja med predvidenim obsegom poslovanja dolžnika po načrtu finančnega prestrukturiranja in dejanskim poslovanjem dolžnika po začetku postopka prisilne poravnave. Tega ne izpodbijata niti pritožnika v pritožbah. Ob tako izkazanem neskladju je bilo zato na strani dolžnika trditveno in dokazno breme, da s stopnjo verjetnosti dokaže, da se bodo pogoji poslovanja dolžnika v smislu zagotavljanja stalnih virov prihodka izboljšali na nivo, ki bo zagotavljal najmanj takšen obseg dobičkonosnosti tekočega poslovanja, ki bo zagotavljal akumuliranje dobičkov dolžnika v prihodnjem obdobju v takšnem obsegu, da bo zagotovljeno poplačilo znižanega obsega terjatev navadnih upnikov v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja družbe. Dolžnik trditvenega in dokaznega bremena v tej smeri ni zmogel. Zato ne zadostuje zgolj sklicevanje pritožnikov na podano oceno verjetnosti uspeha izvedbe načrta finančnega prestrukturiranja, ki je bila podana s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja pred začetkom postopka prisilne poravnave. Protispisne pa so pritožbene trditve o dokazih in navedbah na naroku s strani dolžnika, saj je iz zapisnika o naroku razvidno, da je zakoniti zastopnik dolžnika zgolj vztrajal pri izjavi oziroma mnenju, ki ga je vložil dne 06. 05. 2011 in navajal, da verjame v načrt finančnega prestrukturiranja in v možnost, da bo le-ta izveden.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da dolžnik na naroku ni bil ustrezno poučen o možnosti dokazovanja svojih stališč z izvedencem finančne stroke. ZFPPIPP v tretjem odstavku 176. člena ureja prekluzijo trditvenih navedb in dokaznih predlogov dolžnika v vlogi iz prvega odstavka istega člena. Po drugi strani pa tudi materialno procesno vodstvo sodišču ne nalaga pojasnilne dolžnosti glede tega s kakšnimi dokaznimi sredstvi lahko stranka dokaže pravno relevantna dejstva.

15. Kot pravno nerelevantno se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da naj bi večina upnikov podpiralo nadaljevanje postopka prisilne poravnave, saj zgolj to dejstvo ne predstavlja okoliščine, iz katere bi bilo možno sklepati na verjetnost uspeha finančnega prestrukturiranja dolžnika.

16. Ob ugotovitvah, da dolžnik v okviru tekočega poslovanja ne zagotavlja dobičkonosnosti, pri čemer dolžnik ni uspel ponuditi dokazov, iz katerih bi bilo s stopnjo verjetnosti sklepati, da bo v prihodnosti dosegel pozitivne poslovne rezultate, ki jih je predvideval v načrtu finančnega prestrukturiranja, je materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti ugovora upraviteljice prisilne poravnave iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP.

17. Tako se izkaže, da v obeh pritožbah uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).