Jedro

Zmotno je stališče prve in druge tožene stranke, da se ob prvi prodaji oziroma nakupu stanovanja na kupca ni prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe. V času prodaje prvih stanovanj (gre za leto 1976 oziroma 1977) sta pridobitev pravic na nepremičninah urejala ZPN in ZPDS. Oba sta bila objavljena v Uradnem listu SRS 19/1976, veljati pa sta začela 31. 7. 1976 in sta torej v času sklepanja prvih kupnih pogodb že veljala. Na njuni podlagi so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba stala, in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen ZPN in 6. člen ZPDS). Ta pravica se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena ZPDS, 7. člen ZPN in kasneje 12. člen ZTLR). Pridobitev in prenos torej ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ter odmero funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju že kratko povzete vsebine zazidalnega načrta strinja s presojo, da so skupna funkcionalna zemljišča (celotne soseske) tudi površine, pod katerimi je zazidalni načrt predvidel gradnjo podzemnih garažnih hiš. Tako je bilo namreč predvideno v zazidalnem načrtu.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki III izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih (točke II/1, 2, 3 in 4 izreka) sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži odločbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Presojalo je le še zahtevek, s katerim so tožeče stranke zahtevale ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 20. 9. 2002, sklenjene med prvo in tretjo toženo stranko; kupne pogodbe z dne 20. 9. 2002, sklenjene med drugo in tretjo toženo stranko; in kupne pogodbe z dne 14. 5. 2002, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko; izbrisni zahtevek, povezan z vpisom lastninske pravice po tej pogodbi; odločalo pa je tudi o pravdnih stroških.

Zaradi umika tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je prodajna pogodba, sklenjena 20. 9. 2002 med drugo toženo stranko kot prodajalcem in tretjo toženo stranko kot kupcem, nična v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 956/2, 957/2, 959/2, 958/2, 595/4 in 596/4, vse k. o. X, je postopek v tem delu s sklepom ustavilo (točka I izreka).

V preostalem je zahtevku delno ugodilo in 1. ugotovilo ničnost: - prodajne pogodbe, sklenjene 20. 9. 2002 med prvo in tretjo toženo stranko, katere predmet je bila prodaja parc. št. 474/3, 474/2, 472/3, 472/2, 471/2, 470/5, 477/3, 477/2, 475/3 in 478/3, vse k. o. Y. in parc. št. 962/2, k. o. X. (točka II/1 izreka); - prodajne pogodbe, sklenjene 20. 9. 2002 med drugo in tretjo toženo stranko, katere predmet je bila prodaja parc. št. 969/2, 970/2, 971/2 in 978/3, vse k. o. ... (točka II/2 izreka); - prodajne pogodbe z dne 14. 5. 2002, sklenjene med drugo in prvo toženo stranko, katere predmet je bila prodaja parcel 956/2, 957/2, 959/2, 958/2, 595/4, 596/4, 969/2, 970/2, 971/2 in 978/3, vse k. o. X (točka II/3 izreka); 2. odločilo, da se vpisi lastninske pravice v korist druge tožene stranke pri nepremičnini z ID znakom .... kot nični izbrišejo ter vzpostavi prejšnje zemljiško stanje kot je bilo pred predlaganim vpisom (točka II/4 izreka); 3. zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša: - na ugotovitev, da je nična prodajna pogodba, sklenjena 20. 9. 2002 med prvo in tretjo toženo stranko, v delu, ki se nanaša na prodajo parc. št. 471/3, 470/9 in 476/3, vse k. o. Y; - na izbris vpisov lastninske pravice v korist druge tožene stranke pri nepremičninah z ID znakom ... ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točki II/5 in 6 izreka); 4. odločilo, da so prva, druga in tretja tožena stranka dolžne tožeči stranki v roku 15-tih dni nerazdelno povrniti 31.764,38 EUR stroškov postopka (točka III izreka).

Sodišče prve stopnje je odločitev v ugodilnem delu glede ničnosti pogodb oprlo na ugotovitev, da so tožene stranke s pogodbami razpolagale (tudi) z zemljišči, ki so v celoti ali delno funkcionalno zemljišče objektov v katerih so tožeče stranke etažne lastnice oziroma s skupnimi funkcionalnimi zemljišči. Razpolagale so torej z nedopustnim predmetom (35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izbrisnemu zahtevku pa je ugodilo glede tistih nepremičnin, pri katerih je ugotovilo, da je druga tožena stranka vpisana kot lastnica.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev sta vložili prva in druga tožena stranka ter tretja tožena stranka. Vse tri izpodbijajo odločitev pod točkami II/1, 2, 3, 4 in III izreka sodbe. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (po predlogu prve in druge tožene stranke pred drugega sodnika). Priglašajo pritožbene stroške. Zaradi obširnosti pritožb (predvsem prve in druge tožene stranke) njuno vsebino pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema le v bistvenih delih, posamezni pritožbeni očitki pa bodo podrobneje povzeti ob odgovoru nanje.

3. Prva in druga tožena stranka vztrajata, da tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kupnih pogodb in to stališče podrobneje obrazložita.

Opozarjata, da se je v ponovljenem postopku zamenjala vrsta sodnikov, kar kaže, da je potekalo izbiranje sodnika, ki bo odločil v prid tožečih strank.

S tem, ko se sodišče ob zaključku, da gre pri določenih parcelah za skupna funkcionalna zemljišča, ni opredelilo do pripomb toženih strank na mnenje izvedenca, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča, da so tožniki z nakupom stanovanj po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ/91) pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču, so v nasprotju z ugotovitvijo, da je ta zakon lastninil le stanovanja.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sklepa Višjega sodišča I Cp 4676/2010 z dne 11. 5. 2011, čeprav je bilo dolžno slediti napotkom.

Predlaganih dokazov z vpogledom v spise Okrajnega sodišča v Ljubljani N 770/2013, N 722/2013, N 718/2013, N 723/2013, N 721/2013 ter N 380/2014 sodišče ni izvedlo, čeprav bi jih moralo, saj bi se s tem prepričalo, da tožeče stranke niso aktivno legitimirane glede nepremičnin, ki so funkcionalna zemljišča drugih stavb.

Izvedeniško mnenje je po mnenju pritožnic neuporabno. Ker pripadajoča zemljišča določajo urbanisti, izvedenec nima ustreznega strokovnega znanja za reševanje postavljenih vprašanj. Na večino pripomb ni odgovoril, v delu, ki se nanaša na zemljišča, ki so bila namenjena gradnji garažnih hiš, pa je njegovo mnenje nerazumno, pravno nelogično, nasprotuje pa tudi stališču višjega sodišča. Predlog za izločitev izvedenca je bil nepravilno zavrnjen. Izvedenec je v drugem postopku izdelal mnenje, ki je bilo pristransko in v korist tožečih strank. Svoje stališče si je izvedenec že izoblikoval. Pri izvedbi dokaza z izvedencem je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izvedenec na ogled ni povabil strank.

Materialnopravno stališče sodišča, da se je ob prvi prodaji stanovanj na kupca prenesla tudi pravica uporabe, označujeta za zmotno. V času sklepanja prvih pogodb se Zakon o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS) ni uporabljal. Sodišče ga tudi napačno interpretira. Pravico na stavbišču je kupcem podelil šele 2. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS). Da bi se pravica uporabe na zemljišču (stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo) prenesla na kupce stanovanj, ne izhaja niti iz pogodb. Te ne vsebujejo zavezovalnega posla, nimajo pa niti ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil. Zemljišče ni bilo odmerjeno. V zvezi s tem je neprimerno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 262/2009, saj gre za Lex G., torej judikat, ki je bil sprejet zgolj za prvo in drugo toženo stranko. V nadaljevanju povzemata vsebino 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ter opozarjata na določene dele obrazložitve predloga tega zakona. Menita, da ZLNDL temelji na varovanju pridobljenih pravic, ohranjanju obstoječega zemljiškoknjižnega stanja ter neposeganju v pravna razmerja, ki so obstajala že pred njegovo uveljavitvijo. Odločitev sodišča je s tem v nasprotju. Ker je treba po stališču višjega sodišča v tem postopku uporabiti predpise, ki so veljali v času sklepanja prvih kupnih pogodb za stanovanja, je upoštevanje v letu 1984 sprejetega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in določb SZ/91 nepravilno. Pojma skupnega funkcionalnega zemljišča zakon iz leta 1976 ni vseboval, še manj pa definiral in ga zato sodišče v tej zadevi sploh ne bi smelo ugotavljati. Tudi v nadaljevanju obrazložitve omenjeni 190. člen Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (v nadaljevanju SZ-1) ne govori o skupnem funkcionalnem zemljišču, temveč le o funkcionalnem zemljišču pri posamezni stavbi. Definicije funkcionalnega zemljišča iz leta 1991 ni mogoče uporabiti pri ugotavljanju zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe. Standard ljudi in razvoj tehnologije je bil takrat bistveno nižji in zakonodajalec v letu 1976 z gotovostjo ni imel v mislih, da so zemljišča, potrebna za redno rabo stavbe, tudi parkirišča. Pojem zemljišča, potrebnega za redno rabo objekta, se je od prve prodaje stanovanj naprej spreminjal. V tem delu gre za retroaktivno uporabo zakona. Skupno funkcionalno zemljišče tedaj sploh ni obstajalo. Za konkretno zadevo je neuporaben 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj je tudi ta začel veljati po sklepanju prvih kupnih pogodb. Ni jasno, zakaj je sodišče v razlogih izpostavilo določila Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). ZGO-1 gradbeno parcelo definira ožje kot SZ-1. Etažni lastniki ob uveljavitvi ZLNDL niso pridobili lastninske pravice na zemljišču, saj pred tem niso imeli pravice uporabe. Odločitev sodišča posega v temeljne človekove pravice prvo in drugo tožene stranke, natančneje v njuno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Ugotovitev sodišča, da je bila prodajalka stanovanj prva tožena stranka in ne D., je zmotna. V nadaljevanju navajata razloge za to.

V zvezi z ugotovitvami sodišča glede posameznih parcel vztrajata pri pripombah, ki sta jih dali v teku postopka in jih ponovita. Ne soglašata s tem, da so skupna funkcionalna zemljišča tudi zemljišča, ki so bila namenjena za gradnjo garažnih hiš. Povzemata del obrazložitve sklepa I Cp 4676/2010 in menita, da je pritožbeno sodišče v njem že odločilo, da ta zemljišča niso in ne morejo postati skupna funkcionalna zemljišča. Glede teh zemljišč sodišče svoj zaključek, da gre za skupna funkcionalna zemljišča, opre na mnenje izvedenca, ta pa vse parcele šteje za skupno pripadajoče zemljišče le na podlagi dejstva, da so bile zajete v zazidalnem načrtu. Pojasnjujeta, zakaj se s stališčem izvedenca ne strinjata. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da so te površine uporabljali le uporabniki v soseski. Da je bil v ceno nekaterih stanovanj vključen tudi strošek začasne ureditve parkirišč, ne more biti podlaga za ugotovitev, da so ta zemljišča vsaj v delu potrebna za redno rabo stanovanjskih objektov oziroma so skupna funkcionalna zemljišča. Manjkajo ugotovitve, kateremu objektu funkcionalno zemljišče pripada, saj drugače ni mogoče odločiti o ugovoru aktivne legitimacije.

Sodišče na koncu obrazložitve navaja, da je pri ugotovitvi ničnosti sicer treba dokazovati slabovernost pridobitelja lastninske pravice, torej tretje tožene stranke, kar pa ne drži. Absurdno je, da nepremičnine, ki so večinoma od večstanovanjskih stavb oddaljene, ne morejo biti v pravnem prometu, še bolj pa, da bi tretje toženi to vedel. Sodišče je toženim strankam naložilo v plačilo previsok delež stroškov glede na končni uspeh in ni odštelo deleža stroškov toženih strank.

4. Pravnemu interesu za vloženo ugotovitveno tožbo v pritožbi oporeka tudi tretja tožena stranka in stališče obrazloži. Opozarja, da se vprašanje funkcionalnih zemljišč rešuje v nepravdnem postopku, sodišče pa to skuša rešiti kot predhodno vprašanje.

Glede na sodno prakso izvedenec gradbene stroke ni tisti, ki bi bil strokovno usposobljen za ugotovitev statusa zemljišč. Na ogled ni vabil strank in ni pojasnil, zakaj vsa zemljišča v naselju B. predstavljajo funkcionalno in skupno funkcionalno zemljišče. Meni, da tožeče stranke niso postale lastnice oziroma skupne lastnice zemljišč, namenjenih izgradnji šestih garažnih hiš. Pri presoji predhodnega vprašanja je sodišče uporabilo 190. člen SZ-1, ki je bil uveljavljen kar 30 let po izvedeni gradnji naselja. Kasnejša ureditev ne more spremeniti usode in lastništva zemljišč, ki so bila v zasebni lasti.

Ugotovitve izvedenca glede predvidene in nerealizirane gradnje skupinskih garaž so pravilne. Ne drži, da so ta zemljišča uporabljali le uporabniki v soseski. Ugotovitev, da je bil v ceno nekaterih stanovanj vključen strošek začasne ureditve parkirišč, ne pomeni tega, kar zaključuje sodišče. Tožeče stranke na teh zemljiščih niso mogle pridobiti lastninske pravice oziroma pravice uporabe drugače kot z izgradnjo in nakupom garaž, ali na podlagi kakšnega drugega pridobitnega naslova, ki pa ga niso izkazale. Posledično ni mogoče govoriti o dvojni prodaji in razpolaganju s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu. Tretji toženec je bil dobroveren kupec. Opozarja, da sta bili dve garažni hiši približno dvajset let po izgradnji naselja izdelani in prodani. Ni jasno, zakaj imajo preostala zemljišča drugačen status. Pogodbe zato niso nične.

Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj je uspeh strank v tem postopku nepravilno ugotovljen. Spregledano je ostalo, da so delno uspele tudi tožene stranke in bi zato ustrezen del njihovih stroškov sodišče moralo pobotati z zneskom stroškov, ki jih je priznalo tožečim strankam.

5. Tožeče stranke so na obe pritožbi odgovorile. Menijo, da sta neutemeljeni in predlagajo njuno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o delni ustavitvi postopka (točka I izreka) in delni zavrnitvi zahtevkov (točki II/5 in 6 izreka) postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le preostali del odločitve (točke II/1, 2, 3 in 4 ter točka III izreka).

8. Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji odločbi I Cp 4676/2010 z dne 11. 5. 2011 obrazložilo, zakaj meni, da je pravni interes tožnikov za ugotovitveno tožbo podan in pri svojem stališču vztraja. Kot je poudarilo, je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja upoštevalo vsa tista izhodišča, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS), ko se je v odločbah II Ips 262/2009,(1) II Ips 3/2010(2) ter ponovno v odločbi II Ips 110/2011(3) ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa za takšno tožbo. Kot je poudarilo VS RS, je treba pri presoji pravnega interesa tožnikov (etažnih lastnikov v naselju B. v Ljubljani) izhajati iz pridobljenih pravic na funkcionalnem zemljišču, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja usklajenosti zemljiškoknjižno vpisanih pravic z dejanskimi.

Tudi v konkretni zadevi se stanovanjske stavbe na naslovu T. 5 do 7, 13 in 16, M. 4, 8 do 10, 14 in 16, R. 1 do 6, 9 do 11 in 13 ter V. 91 nahajajo v naselju B. Solastninska pravica etažnih lastnikov teh stavb na tako imenovanem funkcionalnem zemljišču v večjem delu še ni vpisana v zemljiško knjigo (primerjaj neprerekane navedbe tožečih strank na glavni obravnavi 23. 5. 2006, list. št. 155 in 156). Etažnim lastnikom zato ni mogoče odrekati interesa za uveljavljanje ničnosti pogodb o prodaji tistih zemljišč, na katerih zatrjujejo obstoj pravice uporabe, ki v zemljiško knjigo ni bila vpisana, posledično pa tudi ni prišlo do vpisa njihove lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Tožeče stranke si zgolj z vodenjem ustreznih upravnih postopkov oziroma postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) ne morejo v zadostni meri zavarovati svojih pravic, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da tožene stranke tožečim ne priznavajo, da so z nakupom stanovanj kot posameznih delov stavbe pridobile kakršnekoli pravice tudi na zemljišču. Kot so tožeče stranke opozarjale že v zvezi z začasno odredbo, ki je bila izdana, obstaja nevarnost nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, katerih posledica bi se lahko izkazala celo v izgubi pravic, saj tudi močno relativiziran pomen načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki se v primerih tranzicije razširja tudi na dejansko vedenje o uporabi določene nepremičnine in poznavanje predpisov, tudi tistih o lastninjenju, tožečim strankam ne nudi zadostnega varstva. Pravnomočna odločitev v tej zadevi bo učinkovala tudi v morebitnih drugih sporih iz tega razmerja in bo tožečim strankam nedvomno nudila bistveno ugodnejši položaj v postopkih urejanja lastništva. Trditve toženih strank o tem, da pravni interes ni konkretno izkazan in da tožeče stranke z ugotovitvijo ničnosti ne pridobijo prav nič ne v pravnem in ne v dejanskem smislu, so zato neutemeljene. Ker mora tožnik pravni interes, kot procesno predpostavko ugotovitvene tožbe, glede na pravno teorijo(4) ter ustaljeno sodno prakso(5) izkazati le v primeru, ko je v tožbi postavljen samostojen ugotovitveni zahtevek, je nerelevantno za odločitev dejstvo, da tožeče stranke zahtevka niso kombinirale z drugimi zahtevki (npr. z zahtevkom za izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) oziroma je bil postavljen izbrisni zahtevek v večjem delu zavrnjen oziroma ali je le-ta v delu, ki mu je sodišče ugodilo, izvršljiv.

9. V teku tega pravdnega postopka je, po razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje, zadevo res reševalo več sodnikov, vendar pa je bilo pri tem dosledno spoštovano ustavno načelo naravnega sodnika in Sodni red. To izhaja iz v spis vloženih odredb in sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 9/2012 z dne 13. 8. 2012,(6) Su 9/2013 z dne 22. 7. 2013(7) ter Su 29/2013 z dne 24. 9. 2013.(8) Pritožbeni očitki, da je pred sodiščem prve stopnje potekalo izbiranje sodnika, ki bo odločil v prid tožečih strank, je zato neutemeljen.

10. Prva in druga tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve je zato mogoč. To velja tudi za tiste dele sodbe, ki jih pritožnici posebej izpostavljata. V razlogih sodbe je obrazloženo (točke 26 do vključno 29), na kakšni pravni podlagi so tožeče stranke pridobile pravico uporabe na stavbišču in zemljišču potrebnem za redno rabo objekta (kasneje poimenovanem funkcionalno zemljišče); na kakšni podlagi se je ta pravica prenašala z nadaljnjo prodajo stanovanj in na kakšni podlagi so tožeče stranke na teh zemljiščih pridobile lastninsko pravico. To podlago so predstavljali Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN), ZPDS, ZTLR in ZLNDL. SZ/91 je bil, kot je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, podlaga le za lastninjenje stanovanj, ne pa za pridobitev lastninske pravice na stavbišču in zemljišču potrebnem za redno rabo objekta. Nasprotja v razlogih zato ni.

Prva in druga tožena stranka sta na izdelano mnenje izvedenca in njegovo prvo dopolnitev imeli številne pripombe.(9) Izvedenec je prav na vse odgovoril v svoji prvi in drugi pisni dopolnitvi mnenja (list. št. 811 do 816 in list. št. 841 do 843), dodatno pa tudi ob zaslišanju (list. št. 861 do 865). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe mnenje z vsemi dopolnitvami ocenilo kot prepričljivo, strokovno utemeljeno in celovito obrazloženo. Ugotovilo je tudi, da je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, torej tudi na pripombe strank. Mnenje izvedenca z vsemi dopolnitvami je zato uporabilo kot podlago za presojo vprašanja, katere parcele (oziroma njihovi deli) so bile v času izgradnje soseske in prve prodaje stanovanj predvidene kot zemljišče, potrebno za redno rabo objekta (kasneje poimenovano funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče). Res je sicer, da v razlogih odgovorov izvedenca prav na vse pripombe ni povzelo,(10) a to ne pomeni, da sodbe, ki se sklicuje na izvedeniško mnenje in ga v celoti sprejema, ni mogoče preizkusiti. Zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje v tako obsežni zadevi kot je konkretna, v razlogih povzemati izvedenčeve odgovore prav na vse pripombe, bi bila pretirana.

11. Sodišče prve stopnje mora, če v pritožbenem postopku pride do razveljavitve odločitve, opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP). Drugačno ravnanje lahko predstavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V konkretnem primeru do tega ni prišlo, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse napotke, ki jih je dalo pritožbeno sodišče v svojem sklepu z dne 11. 5. 2011. Dejstvo, da je, po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh, sodišče prve stopnje odločilo drugače kot sta pričakovali prva in druga tožena stranka, pa ne pomeni podlage za očitano kršitev. Ob tem pritožbeno sodišče (saj meni, da imata pritožnici v mislih ravno to) dodatno pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih zavzame pritožbeno sodišče. Tudi če je prav to razlog za razveljavitev, lahko sodišče prve stopnje vztraja pri dotedanjem materialnopravnem stališču in takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot procesne kršitve. V konkretnem primeru pa ni prišlo niti do tega. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo prav vse materialnopravne napotke, tudi tiste, ki se nanašajo na presojo, ali so tudi zemljišča, pod katerimi je bila ob izgradnji naselja predvidena gradnja garažnih hiš, skupna funkcionalna zemljišča. V zvezi s temi zemljišči je namreč pritožbeno sodišče, glede na (takrat) ugotovljeno dejansko stanje, izrazilo le pomislek v pravilnost materialnopravne presoje. Opozorilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na relevantne trditve toženih strank v zvezi s tem ter na dejstvo, da sodišče (zaenkrat) ni ugotovilo, da bi zazidalni načrt iz leta 1971 (kljub načrtovani gradnji garaž) ta zemljišča opredelil kot zemljišča, potrebna za redno rabo (stanovanjskih objektov) ali da bi bila ta zemljišča (skupaj s stanovanji) dodatno kupljena in plačana. Pritožbena trditev, da je pritožbeno sodišče o tem vprašanju že ?odločilo?, in da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s tem, je tako brez podlage.

12. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, poleg dejstev, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na poznejših narokih lahko navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Dejstev in dokazov, ki so navedeni v nasprotju s tem, sodišče ne upošteva (prvi, četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da sta prva in druga tožena stranka dokaz z vpogledom v nepravdne spise Okrajnega sodišča v Ljubljani N 770/2013, N 722/2013, N 718/2013, N 723/2013, N 721/2013 in N 380/2014, predlagali šele v vlogi z dne 8. 1. 2015, pri tem pa (pre)poznega predloga nista z ničemer opravičili. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko tega dokaznega predloga ni upoštevalo, ni storilo nobene procesne kršitve. Zgolj v pojasnilo pritožnicam pa pritožbeno sodišče dodaja, da za odločitev v tem postopku, v katerem sodišče vprašanje pripadajočih funkcionalnih zemljišč rešuje le kot predhodno vprašanje, ni relevantno, v kakšnem obsegu zahtevajo določitev pripadajočih zemljišč etažni lastniki drugih stavb v tem naselju. Ali so zemljišča, ki so bila predmet spornih pogodb morda stavbišča ali funkcionalna zemljišča stavb, v katerih tožeče stranke niso etažne lastnice, pa je sodišče prve stopnje v tem postopku ugotavljalo. To je bil tudi razlog za zavrnitev dela zahtevka (glej točko 45 sodbe). Vpogled v spise, v katerih odločitev o pripadajočih zemljiščih še ni bila sprejeta, pri tem sodišču ne bi bil v pomoč.

13. Dejstvo, da izvedenec strank ni povabil na ogled, ki ga je opravil pred izdelavo pisnega mnenja, ne predstavlja upoštevne procesne kršitve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ZPP ne predpisuje, da mora izvedenec na ogled, ki ga opravi zato, da lahko odgovori na vprašanja sodišča,(11) vabiti tudi stranke. Strankina pravica do izjave se udejani s tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe in zahteva njegovo dopolnitev. To možnost pa so tožene stranke imele in so jo tudi izkoristile.(12) Ob tem je zmotno stališče prve in druge tožene stranke, da je informativni ogled izvedenca že del dokaznega postopka. Dokaze izvaja sodišče in ne stranke ob sodelovanju izvedenca. Dokaz z izvedencem pa sodišče izvede tako, da izvedenec svoje mnenje poda ustno na obravnavi ali tako, da sodišče na obravnavi vpogleda njegovo pisno mnenje.

14. Okoliščina, da postavljeni izvedenec sodeluje tudi v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1904/2012, v kateri se med Mestno Občino L. kot tožnico in istimi toženimi strankami rešujejo ista vsebinska vprašanja in je izvedenec v njem izdelal mnenje, s katerim se prva in druga tožena stranka ne strinjata, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage za njegovo izločitev. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je vsebinska presoja mnenja (v obeh postopkih) v smeri jasnosti, popolnosti in tudi njegove pravilnosti, stvar dokaznega postopka. Zgolj to, da je izvedenec v drugem postopku že preučeval vsebinsko podobna vprašanja, zato ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranosti. Odločitev, s katero je sodišče predlog prve in druge tožene stranke za izločitev izvedenca zavrnilo, je zato pravilna.

15. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride v poštev le, kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (drugi odstavek 254. člena ZPP). Postavitev drugega izvedenca je mogoča tudi, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V tej zadevi je sodišče prve stopnje, po pridobitvi pisnega izvedeniškega mnenja in na podlagi pripomb toženih strank, izvedenca dvakrat pozvalo k dopolnitvi, na obravnavi pa ga je tudi zaslišalo. Na ta način je tudi po mnenju pritožbenega sodišča poskrbelo za razjasnitev v pripombah problematiziranih vprašanj (glej prvo in drugo dopolnitev izvedeniškega mnenja, v kateri je izvedenec sistematično in pregledno odgovoril na vse pripombe strank), tudi tistih, ki jih tožene stranke izpostavljajo v pritožbah. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil tudi to, zakaj meni, da so posamezna zemljišča v naselju funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče. Svoje zaključke je oprl na prostorske akte, ki so bili v veljavi v času izgradnje soseske (zazidalni načrt za območje zazidalnega otoka B. iz leta 1971 s spremembami) ter iz teh aktov izhajajočo zasnovo soseske. Za vsako od parcel je nato konkretno navedel, ali gre pri njej za stavbišče, funkcionalno zemljišče, skupno funkcionalno zemljišče ali kombinacijo vseh treh kategorij zemljišča in zakaj (glej pisno izvedeniško mnenje na list. št. 732 do 772, konkretno pa tabelo na straneh 11 do 13 ter podrobnejšo razlago na straneh 14 do 18 mnenja).

16. Vprašanje, ali so posamezne parcele funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče), je pravno vprašanje, ki ga rešuje sodišče. Na to ne vpliva dejstvo, da to stori s pomočjo izvedenca, ki sodišču nudi predvsem strokovno pomoč pri razlagi in ugotavljanju vsebine pravnih aktov (npr. lokacijskih ali gradbenih dovoljenj ter prostorskih aktov ? tudi zazidalnih načrtov). Mnenje izvedenca o tem vprašanju zato ne more nadomestiti odločitve sodišča. Tudi ni nujno, da se ta z mnenjem povsem sklada. Ali je stališče izvedenca, da so (tudi) zemljišča, ki so bila po zazidalnem načrtu predvidena za gradnjo garaž, skupna funkcionalna zemljišča, pravilno ali ne, zato ni razlog, da bi sodišče (tudi če se z njim ne bi strinjalo), izvedeniško mnenje ocenilo za ?nerazumno? in zato zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za postavitev drugega izvedenca zavrnjen, je zato pravilna.

17. Tožene stranke sodišču prve stopnje očitajo tudi to, da je izvedensko delo zaupalo izvedencu napačne stroke. Vsebinsko gre za očitek procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,(13) torej kršitve, ki jo mora stranka, da je v pritožbenem postopku upoštevna, uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Tega tožene stranke niso storile niti smiselno, saj postavitvi izvedenca gradbene stroke niso ugovarjale. Tudi po izdelavi mnenja pripomb v tej smeri ni bilo. Očitana kršitev je zato neupoštevna.(14)

18. Odločilnega pomena za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov je presoja, ali zemljišča, s katerimi so tožene stranke razpolagale, predstavljajo funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče k objektom katerih etažne lastnice so tožeče stranke. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali so bile nepremičnine v samostojnem pravnem prometu ali ne. Sodišče prve stopnje je opisano predhodno vprašanje lahko reševalo samo ne glede na to, da bo o njem odločalo sodišče tudi v nepravdnem postopku (13. člen ZPP). Pravdnega postopka zato tudi ni prekinilo.(15)

19. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu I Cp 4676/2010 z dne 11. 5. 2011 predstavilo materialnopravno podlago v tej zadevi (točke 22 do 31). Sodišče prve stopnje je to podlago v izpodbijani sodbi povzelo (točke od 26 do 34) in je ponavljanje nepotrebno. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju kratko odgovarja le še na pritožbene očitke.

20. Zmotno je stališče prve in druge tožene stranke, da se ob prvi prodaji oziroma nakupu stanovanja na kupca ni prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe. Že v prejšnji odločbi (točka 27) je pritožbeno sodišče pojasnilo (te razloge pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), da sta v času prodaje prvih stanovanj (gre za leto 1976 oziroma 1977) pridobitev pravic na nepremičninah urejala ZPN in ZPDS. Oba sta bila objavljena v Uradnem listu SRS 19/1976, veljati pa sta začela 31. 7. 1976 in sta torej v času sklepanja prvih kupnih pogodb že veljala.(16) Na njuni podlagi so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba stala, in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen ZPN in 6. člen ZPDS). Ta pravica se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena ZPDS, 7. člen ZPN in kasneje 12. člen ZTLR). Pridobitev in prenos torej ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ter odmero funkcionalnega zemljišča. O tem si je enotna tudi sodna praksa.(17) Pritožbene trditve, v katerih prva in druga tožena stranka (ponovno) opozarjata na vsebino pogodb in na dejstvo, da zemljišče ni bilo odmerjeno, so zato v tem pogledu nerelevantne. Že iz doslej povedanega pa izhaja tudi to, da etažnim lastnikom ni šele ZPPLPS, ki je bil sprejet v letu 1999, podelil pravice uporabe na stavbišču. To so, kot je bilo pojasnjeno, pridobili po samem zakonu že ob nakupu posameznega dela. ZPPLPS pa tudi sicer ni uredil pridobitve in prenosa pravice uporabe, ampak je le poenostavil postopek za vpis etažne lastnine.

21. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z izpostavljenimi materialnopravnimi stališči utemeljeno sklicevalo (tudi) na odločbo VS RS II Ips 262/2009,(18) saj ne drži, da gre za judikat, ki je bil sprejet le za prvo in drugo toženo stranko. Enaka stališča je VS RS (ob sklicevanju na to odločbo) zavzelo tudi v drugih podobnih zadevah, ki niso povezane s toženima strankama (npr. zadevi II Ips 634/2007, II Ips 364/2009, II Ips 785/2009 in II Ips 202/2012). Enako velja za višja sodišča (npr. v zadevi I Cpg 265/2013, I Cp 3353/2013, I Cp 2810/2014, II Cp 2473/2014 in druge).

22. Stališče prve in druge tožene stranke, da ZLNDL temelji na varovanju pridobljenih pravic in neposeganju v pravna razmerja, ki so obstajala že pred njegovo uveljavitvijo, je pravilno. Vendar pa ravno to pomeni, da na podlagi tega zakona v zemljiški knjigi napačno vpisani imetniki pravice uporabe z vpisom lastninske pravice te kljub temu niso pridobili, tisti, ki iz različnih vzrokov pravice uporabe niso imeli vpisane, pa zato lastninske pravice niso izgubili. Ker prenos pravice uporabe ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti z odmero in vpisom te pravice v zemljiško knjigo, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (torej ne le vpisano) pravico uporabe. To brez izjeme velja tudi za primere, ki se nanašajo na etažno lastnino in pravico uporabe na funkcionalnih zemljiščih.(19)

23. Čeprav funkcionalno zemljišče danes ne predstavlja več posebne lastninskopravne kategorije in ga tudi zakonodaja ne pozna več, je prav pojem funkcionalnega zemljišča bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini.(20) Res je sicer, da se je pojem funkcionalnega zemljišča prvič pojavil šele v ZUN, ki je bil sprejet v letu 1984, kasneje pa ga je podrobneje opredelil še SZ/91 v 9. členu.(21) Vendar pa je bistveno, da gre pri tem pojmu le za drugačno poimenovanje iste stvari - to je zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta.(22) To pa je kategorija, ki se je v zakonodaji pojavila že pred ZUN. Najstarejši pravni vir, ki vsebuje pojem zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta, je Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ 52/58, 37. člen),(23) na ta pojem pa sta posledice vezala tudi že omenjeni ZPN, ZPDS in ZTLR, kasneje pa (pod pojmom gradbena parcela) tudi ZGO-1. Je pa ob tem seveda jasno, da je pri odgovoru na vprašanje, kaj v konkretnem primeru predstavlja tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta (kasneje poimenovano funkcionalno in skupno funkcionalno zemljišče), treba izhajati iz predpisov in dokumentov, ki so veljali v času, ko je bil objekt zgrajen. To je upoštevala tudi zakonodaja, ki je skušala rešiti probleme stavb, ki jim funkcionalno zemljišče v sistemu družbene lastnine ni bilo odmerjeno. Gre za 190. člen SZ-1 in 30. člen ZVEtL. To zakonsko podlago je v konkretnem primeru upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je vprašanje, katere parcele ali njihovi deli so funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče, reševalo tako, da je pri tem izhajalo iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje soseske, to je zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka B., ki je bil sprejet v letu 1971 in njegovih sprememb v letu 1974. Očitek, da je sodišče vsebino tega pojma napolnilo z danes veljavno definicijo, je zato neutemeljen, odveč pa so tudi pomisleki tretje tožene stranke v uporabo teh zakonskih določb. Ravno njihova uporaba zagotavlja, da do posega v že pridobljene pravice (bodisi etažnih lastnikov bodisi tistih, ki trdijo, da ne gre za funkcionalno zemljišče) ne bo prišlo. Ob pravilni uporabi te pravne podlage in s tem pravilni ugotovitvi, katero zemljišče je tisto, ki je bilo potrebno za redno rabo objekta, do posega v lastninsko pravico (pritožnice govorijo tudi o razlastitvi) oseb, ki niso etažne lastnice, sploh ne more priti. Na funkcionalnem zemljišču pravice uporabe te osebe niso imele in zato tudi lastninske pravice na podlagi ZLNDL niso mogle pridobiti.

24. Pojasnjeno je že bilo, da gre pri pojmu funkcionalno zemljišče in zemljišče, potrebno za redno rabo objekta, za sopomenko. Ker je skupno funkcionalno zemljišče le podvrsta funkcionalnega zemljišča, torej zemljišča, potrebnega za redno rabo objekta, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali so bila med prodanimi zemljišči tudi taka, ki so bila v celoti ali delno potrebna za redno rabo več objektov oziroma celotne soseske, to je t. i. skupna funkcionalna zemljišča. 25. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 217. člen ZGO-1 je le dodatna argumentacija že pred tem izpostavljenih stališč.

26. Ugotovitev, da je kot prodajalec prvim kupcem nastopalo podjetje G., je pravilna. To izhaja iz predloženih kupnih pogodb, ki jih primeroma našteva sodišče prve stopnje v 25. točki sodbe. D. je bil le pooblaščenec prodajalca. Kdo je kupcu izročil posest in kam je bila nakazana kupnina, na to ne more vplivati. Ker je bil D. pooblaščen za prodajo, je podpis pogodbe z njegove strani le logična posledica. Iz citiranih pogodb izhaja, da je bila podlaga pooblastila sklep Skupščine občine L., skupščine SIS L. in sklep šeste seje Koordinacijskega odbora za gradnjo soseske B. Dvom v obstoj pooblastila je zato odveč. Tudi ugotovitev, da je del tožečih strank stanovanja kupilo šele v letu 1991, to je v času lastninjenja nekdaj družbenih stanovanj, ne pomeni, da so bila ta ob izgradnji in kasneje v lasti D., ampak le to, da so bila ob izgradnji (očitno) prodana (različnim) družbenim pravnim osebam, ki so na stanovanjih fizičnim osebam kasneje dodelila stanovanjsko pravico. Tako so kot prodajalci stanovanj v letu 1991 med drugim nastopali Republika Slovenija (prilogi A41 in A43), S. (A42), C. (priloga A45), M. (A56 in A57), Š. (priloga A 63).

27. Kot je bilo poudarjeno v točki 18 te sodbe, je v tej zadevi odločilnega pomena ugotovitev, ali so zemljišča, s katerimi so tožene stranke razpolagale, v celoti ali delno funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče k objektom, v katerih so etažne lastnice tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi strinja s presojo, da so parc. št. 474/3, 474/2, 472/3, 472/2, 471/2, 470/5, 477/3, 477/2, 475/3 in 478/3, vse k. o. Y, parc. št. 962/2, 956/2, 957/2, 959/2, 958/2, 595/4, 596/4, 969/2, 970/2, 971/2 in 978/3, vse k. o. X, vsaj v delu(24) bodisi funkcionalno zemljišče (k objektom, v katerih so tožeče stranke etažne lastnice) bodisi skupno funkcionalno zemljišče (za vse objekte v soseski). Ob tem se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa odgovarja le še na pritožbene očitke.

28. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je podlago za gradnjo naselja B. predstavljal zazidalni načrt za območje zazidalnega otoka B., ki je bil sprejet z odlokom, objavljenim v UL SRS, št 23/71, ter njegova sprememba, uveljavljena z odlokom, objavljenim v UL SRS, št. 13/74. Zazidalni načrt je območje, kjer je potekala gradnja naselja, opredelil kot celovito območje, razdeljeno na več con, ena od njih je bila tudi stanovanjska. Med štirimi približno enakimi stanovanjskimi enotami, ki jih sestavlja več združenih blokov, je zazidalni načrt predvidel tri zelene pasove z zelenicami, športnimi in otroškimi igrišči, dostope do posameznega objekta in ostale dostope. Predvideval je tudi gradnjo podzemnih parkirnih objektov ob V. V zazidalnem načrtu so bila določena funkcionalna zemljišča posameznih objektov (površine vrtov stanovanj v pritličju, dostopi, namenjeni le posameznemu objektu) in skupna funkcionalna zemljišča (vse ostale nepozidane površine). Med slednje je po ugotovitvah sodišča zazidalni načrt uvrstil poleg ostalih dostopov, zelenic, otroških igrišč in površin za rekreacijo, tudi površine, namenjene za mirujoči promet in to ne glede na dejstvo, da je bila pod njimi s (spremenjenim) zazidalnim načrtom predvidena gradnja osmih podzemnih garažnih hiš. Brez teh površin, ki so bile namenjene mirujočemu prometu, ob upoštevanju standardov časa, v katerem je bil zazidalni načrt sprejet, soseska ne bi mogla normalno funkcionirati. Zazidalni načrt je ostal le delno nerealiziran in sicer v delu, ki je predvideval gradnjo podzemnih garaž. Zgrajeni sta bili le dve. Zemljišča, pod katerimi naj bi se sicer zgradile podzemne garaže, so ostala nepozidana, ves čas (tako kot je bilo to z zazidalnim načrtom predvideno) pa se uporabljajo za mirujoč promet (parkirišča).

29. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju že kratko povzete vsebine zazidalnega načrta strinja s presojo, da so skupna funkcionalna zemljišča (celotne soseske) tudi površine, pod katerimi je zazidalni načrt predvidel gradnjo podzemnih garažnih hiš. Tako je bilo namreč predvideno v zazidalnem načrtu. To pa je dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ob prvem odločanju ni ugotovilo, čeprav je glede na že omenjeni 30. člen ZVEtL to dejstvo po mnenju pritožbenega sodišča odločilno. Prva in druga toženka, ki se sklicujeta na stališče tega sodišča v sklepu I Cp 4676/2010, spregledata, da je bila odločilnost tega dejstva v sklepu izrecno izpostavljena.(25) Da je zazidalni načrt ta zemljišča opredelil kot skupna funkcionalna zemljišča, tudi ni tako nelogično in pravno nevzdržno kot skušajo v pritožbah izpostaviti tožene stranke, saj spregledajo, da zazidalni načrt ni predvideval gradnje klasičnih nadzemnih garažnih hiš, pač pa podzemno gradnjo,(26) pri kateri bi nivo terena ostal enak. Izvedenec je ob tem izrecno pojasnil, da bi bila parkirišča na nivoju terena, tudi v primeru izvedene gradnje, skupna za celotno naselje. Kako bi bila pravno formalno takšna gradnja, ob dejstvu, da je zazidalni načrt te površine opredelil kot skupna funkcionalna zemljišča, nato tudi izvedena in kako bi bilo urejeno lastništvo podzemnega objekta, na presojo, ali gre za skupna funkcionalna zemljišča naselja, ne more vplivati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da razmerij, ki so nastajala in obstajala v času družbene lastnine ni mogoče presojati v luči sedaj veljavnih (dokaj togih in formalnih) stvarnopravnih in zemljiškoknjižnih pravil, saj sledijo drugačnim načelom in imajo podlago v predpostavki, da je stanje zemljiške knjige urejeno.

30. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so te površine etažni lastniki celotne soseske ves čas uporabljali. To izhaja iz dopisa z dne 5. 12. 1984, ki ga je sodišče vpogledalo (priloga A18). Da so na teh površinah parkirali tudi obiskovalci in druge osebe, na to ne more vplivati. V kolikor bi bil status teh površin v zazidalnem načrtu drugačen in bi investitor na njih obdržal pravico uporabe, takšne, več kot trideset let trajajoče (brezplačne) uporabe, gotovo ne bi dopuščal. 31. Res je, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v ceno nekaterih stanovanj vključen tudi strošek za začasno ureditev parkirišč, ne pomeni podlage za ugotovitev, da so te površine skupno funkcionalno zemljišče. Takšno podlago, kot je bilo že poudarjeno, predstavlja zazidalni načrt. Ta ugotovitev pa po drugi strani, ob ostalih dejstvih, ne dokazuje, da je bila etažnim lastnikom v naselju dopuščena le začasna uporaba. Ker je bila pod temi površinami predvidena gradnja podzemnih garažnih objektov, na nivoju terena pa parkirišča za potrebe celotne soseske, je logično, da bi do končne ureditve parkirnih površin na nivoju terena prišlo šele sočasno s podzemno gradnjo. Do takrat pa so bila parkirišča le začasno urejena, strošek začasne ureditve pa je bil (vsaj pri nekaterih stanovanjih) vključen tudi v ceno stanovanj. Tretja tožena stranka v pritožbi izpostavlja tudi dejstvo, da sta bili dve garažni hiši približno dvajset let po izgradnji naselja zgrajeni in prodani. Meni, da je nedopustno, da imajo zemljišča, ki so bila namenjena gradnji garaž, različen status. Pritožbeno sodišče tudi ta (sicer ne povsem razumljiv) očitek zavrača. V kolikor sta bili dve podzemni garaži zgrajeni, to v ničemer ne spreminja presoje, da površina nad temi garažami po zazidalnem načrtu predstavlja skupna funkcionalna zemljišča. Če pa sta bili v nasprotju z zazidalnim načrtom na predvidenih lokacijah zgrajeni morda dve nadzemni garaži (teh ugotovitev sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje), pa takšna gradnja (in posledično tudi naknadno nastala potreba po funkcionalnem zemljišču, ki tema dvema garažama pripada) ne more vplivati na presojo, ali so ostale površine, pod katerimi garaže niso bile zgrajene, skupno funkcionalno zemljišče ali ne.

32. Med skupnimi funkcionalnimi zemljišči, pod katerimi je bila po zazidalnem načrtu predvidena gradnja podzemnih garaž, na nivoju terena pa parkirišča za potrebe celotne soseske, so tudi parcele (oziroma njihovi deli), ki so bile predmet kupnih pogodb, ki so jih sklenile tožene stranke. Po ugotovitvi sodišča so to v k. o. Y: parcela 471/2, 474/2 (oziroma njen del, ki je danes evidentiran kot parcela 474/18), parcela 472/2, parcela 470/5 (oziroma njen del, danes evidentiran kot parcela 470/25), parcela 477/2 in parcela 475/3, v k. o. X pa: parcela 595/4, parcela 956/2 (oziroma njen del, danes evidentiran kot parcela 956/12), parcela 957/2, parcela 959/2, parcela 958/2 (oziroma njeni deli, danes evidentirani kot parcele 958/8, 958/9, 958/10 in 958/11), parcela 596/4 in parcela 969/2. Sklenjene kupne pogodbe so, saj je šlo za nedopusten predmet pogodbe (35. člen OZ), glede naštetih parcel že zato nične.

33. Pritožbeno sodišče pa ne glede na to za vse naštete parcele odgovarja še na ostale pritožbene očitke: Dejstvo, da se parcele 470/5 (danes 470/25 in 470/26), 471/2, 472/2 in 474/2 (danes 474/17 in 474/18), vse k. o. Y, nahajajo na JV delu naselja in so približno sto metrov oddaljene od objektov, v katerih so tožeče stranke etažne lastnice, na presojo, da gre za skupno funkcionalno zemljišče, ne more vplivati. Gre namreč za del površine, ki je bila po zazidalnem načrtu predvidena za rabo vseh objektov v naselju. Ker je bil promet s parcelo 474/2, k. o. Y, nedopusten že zato, ker je bil del te parcele (danes 474/18) skupno funkcionalno zemljišče, je za odločitev nerelevantno, kaj je zazidalni načrt predvideval za preostali del (danes parcela 474/17). Enako velja za parcelo 475/3, k. o. Y. Če pa drži pritožbena trditev, da je bil na teh dveh parcelah predviden (tudi) dovoz do garaž, pa to pravilnost odločitve le še dodatno potrjuje.

Parcela 477/2, k. o. Y, je res (tudi) funkcionalno zemljišče k objektu, v katerem tožeče stranke niso etažne lastnice (gre za objekt V. 71, glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 17), vendar pa za zaključek, da gre za nedopusten predmet pogodbe, zadostuje že ugotovitev, da je del te parcele skupno funkcionalno zemljišče (glej razloge pod točkami 28 do 32 te sodbe).

Za parceli 595/4 in 596/4, obe k. o. X, izvedenec ni ugotovil (le) tega, da se stikata s funkcionalnim zemljiščem stavbe R. 1 - 4 (pri čemer ima nekaj tožečih strank v tem objektu v lasti stanovanja), ampak to, da ti dve parceli delno predstavljata tudi funkcionalno zemljišče k objektu R. 4 (gre za atrije pritličnih stanovanj ? glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 17). To dejstvo (ki ga sicer sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo), sta pa nanj opozorili prva in druga toženka v pritožbi, pravilnost odločitve v pogledu teh dveh parcel le še potrjuje.

Enako velja za parcelo 957/2, k. o. X, za del katere (danes 957/4) je izvedenec ugotovil, da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu R. 1 (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 18).

Pri parceli 956/12, k. o. X, gre za del nekdanje parcele 956/2, k. o. X, ki je bila predmet kupne pogodbe z dne 14. 5. 2002 med prvo in drugo toženo stranko. Dejstvo, da ta parcela ne meji na stavbišče nobene od stavb v etažni lastnini tožečih strank, ob ugotovitvi, da je šlo pri nekdanji parceli 956/2, k. o. X, vsaj delno za skupno funkcionalno zemljišče (površine za mirujoči promet, glej razloge v točkah 28 do 32) ni relevantno.

Kot je bilo že obrazloženo (glej točki 28 in 29), je tudi parcela 959/2, k. o. X, delno skupno funkcionalno zemljišče (zemljišče namenjeno za mirujoči promet, glej razloge v točkah 28 do 32). To za odločitev v tej pravdi zadošča. Nerelevantno je zato, ali se z večstanovanjsko stavbo V. 91 le stika, ali pa gre, kot je ugotovil izvedenec, delno za funkcionalno zemljišče k temu objektu (atriji, zelene površine, ki pripadajo bloku).

Parcele 958/7, 8, 9, 10 in 11, vse k. o. X, ki jih omenjata prva in druga toženka v pritožbi, so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nastale z delitvijo parcele 958/2, k. o. X, ki je bila predmet kupne pogodbe med prvo in drugo toženo stranko. Vsaj za del te parcele (katere od sedaj obstoječih parcel so to iz sodbe ni mogoče razbrati, pritožnici pa trdita, da sta to parceli 958/8 in 858/9) je sodišče ugotovilo, da je skupno funkcionalno zemljišče (površine za mirujoči promet, glej razloge v točkah 28 do 32). Vprašanje, za kakšno zemljišče gre v preostalem delu (pritožnici navajata, da gre pri parceli 958/10 za obračališče mestnega prometa), nadalje vprašanje, ali parcela 958/7 res meji na stavbišče stavbe V. 87, ki ni udeležena v tem postopku ter vprašanje oddaljenosti parcele 958/11 od objektov tožečih strank, je zato nerelevantno.

Pritožbena trditev, da je parcela 969/2, k. o. X, parkirišče, potrjuje presojo sodišča prve stopnje, da gre za skupno funkcionalno zemljišče, ki je bilo po zazidalnem načrtu namenjeno mirujočemu prometu.

34. Predmet spornih kupnih pogodb so bile v k. o. Y še parcele 474/3, 472/3, 477/3 in 478/3, v k. o. X pa parcele 970/2, 971/2, 978/3 in 962/2. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil tudi promet s temi nepremičninami nedopusten in se tudi v tem delu sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi.

Za parcelo 478/3, k. o. Y, sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za skupno funkcionalno zemljišče. Kot skupno funkcionalno zemljišče je zazidalni načrt (da ta ni bil realiziran le glede izgradnje šestih podzemnih garaž, ni prerekano) opredelil tudi površine, na katerih so bile predvidene zelenice, dostopi, ki niso namenjeni le eni stavbi, igrišča in športne površine. Med takšne spada tudi ta parcela, saj so na njej nasadi, zelenice ter dostop (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 11). Dejstvo, da se ta parcela ne dotika nobenega stavbišča, na to ne vpliva.

Parcela 472/3, k. o. Y, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje stavbišče, funkcionalno zemljišče in skupno funkcionalno zemljišče. Drži, da gre pri tem za del stavbišča stavbe P. 5 (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 11 in 14) in del funkcionalnega zemljišča k stavbam P. 1, 3, 5 in 7 (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 17). Res je tudi to, da etažni lastniki teh stavb niso stranke tega postopka. Vendar pa je sodišče kljub temu zahtevku glede te parcele utemeljeno ugodilo, saj del te parcele predstavlja površino z nasadi, drevoredi, zelenicami, na njej je tudi otroško igrišče (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 11), torej površino, ki je potrebna za rabo vseh objektov v naselju oziroma tako imenovano skupno funkcionalno površino.

Parcela 474/3, k. o. Y, po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja funkcionalno in skupno funkcionalno zemljišče. Pri tem gre za funkcionalno zemljišče k objektu P. 2 in 6 (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 17), katere etažni lastniki niso stranke tega postopka, vendar pa so na ostalem delu te parcele tudi nasadi, otroško igrišče in dostop (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 11 ter točko 47 sodbe). Takšne površine pa je zazidalni načrt opredelil kot skupna funkcionalna zemljišča celotne soseske. Na stavbišče katere stavbe ta parcela morda meji je nerelevantno.

Enako velja tudi za parcelo 477/3, k. o. Y. Tudi ta parcela vsaj delno predstavlja skupno funkcionalno zemljišče z nasadi, zelenicami, otroškimi igrišči in dostopom (glej izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 11 ter sodbo točka 47).

Drži, da po ugotovitvah izvedenca del parcele 970/2, k. o. X, predstavlja površino, pod katero je bila predvidena gradnja podzemnih garaž, na nivoju terena pa parkirišča za potrebe celotne soseske, vendar pa to dejstvo (ki ga sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo) ne daje podlage za zavrnitev zahtevka (glej razloge pod točkami 27, 28 in 29), ampak sprejeto odločitev potrjuje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 48 (glej tudi izvedeniško mnenje z dne 24. 11. 2014, stran 12) pa izhaja, da gre pri tej parceli (tudi) za površino na kateri so nasadi, drevoredi, zelenice in dostop, torej površino, ki je po zazidalnem načrtu skupno funkcionalno zemljišče. Parcela 601/187, k. o. X, ki jo prva in druga toženka omenjata v pritožbi, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastala z ukinitvijo parcel 971/2 in 978/3, k. o. X (ki sta bili predmet kupne pogodbe med drugo in tretjo toženo stranko ter predmet kupne pogodbe med prvo in drugo toženo stranko) ter parcele 972, k. o. X (ki ni predmet zahtevka) in sočasnim nastankom ter kasnejšo delitvijo parcele 601/2, k. o. X v parcele 601/121, 601/161, 601/162, 601/163 in 601/187. Za parcelo 601/187, k. o. X, iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da se na njej med drugim nahajajo nasadi, zelenice, drevored ter otroško in športno igrišče. Presoja, da gre (vsaj) v tem delu za skupno funkcionalno zemljišče, je zato pravilna, posledično pa je sodišče pravilno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev ničnosti obeh kupnih pogodb v pogledu (v času sklenitve pogodb še obstoječih) parcel 971/2 in 978/3, obe k. o. X. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja tudi to, da del nekdanjih parcel 971/2 in 978/3, obe k. o. X (danes 601/161, 601/162 in 601/163), predstavlja tudi funkcionalno zemljišče k stavbi R. 1, katere etažni lastniki so stranke tega postopka (glej ugotovitve v točki 48 sodbe).

Parceli 962/8 in 962/9 (in 962/7), k. o. X, sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje nastali z delitvijo parcele 962/2, k. o. X, ki je bila predmet pogodbe med prvo in tretjo toženo stranko. Drži, da pri teh dveh parcelah ne gre za stavbišče ali funkcionalno zemljišče k stavbam, katerih etažne lastnice so tožeče stranke, gre pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pri delu obeh parcel za skupno funkcionalno zemljišče, saj so tam zelenice in dostopne poti. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem res ni ugotavljalo, ali so te poti morda javne ceste, kar bi tožečim strankam jemalo aktivno (stvarno) legitimacijo, a za priznanje aktivne legitimacije in ugoditev zahtevku zadostuje že dejstvo, da predstavlja določen del nekdanje parcele 962/2, k. o. X, zelenice, te pa so, glede na zazidalni načrt, površine, ki so skupno funkcionalno zemljišče vseh objektov v naselju.

Prva in druga tožena stranka v pritožbi omenjata še parceli 968/2 in 594/2, obe k. o. X, ki pa nista predmet zahtevka, niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi nastali z delitvijo katere od parcel, ki so bile predmet spornih kupnih pogodb. Pritožbeno sodišče se zato o pritožbi glede teh dveh parcel ne izjavlja.

35. Res je, da sodišče prve stopnje, ko je za nekatere parcele ugotovilo, da predstavljajo (tudi) funkcionalno zemljišče, ni vedno pojasnilo za funkcionalno zemljišče katere stavbe v naselju gre (tak je na primer primer parcele 477/3, k. o. Y, ali parcele 956/2, k. o. X). Drži tudi pritožbeni očitek, da bi bila od odgovora na to vprašanje lahko odvisna presoja aktivne legitimacije tožečih strank. Ker pa je sodišče prve stopnje prav za vse parcele, pri katerih takšna opredelitev manjka (vsebuje pa jo izvedeniško mnenje), ugotovilo, da deloma predstavljajo tudi skupna funkcionalna zemljišča celotne soseske, tožečim strankam aktivne legitimacije ni mogoče odrekati.

36. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožene stranke razpolagale z nedopustnim predmetom, se z vprašanjem dobre vere (pravilno) ni ukvarjalo.(27) Na pritožbene navedbe o zatrjevani dobri veri tretje tožene stranke pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

37. Tožene stranke odločitve, s katero je sodišče delno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev ničnosti vpisov in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (glede v točki II/4 izreka sodbe navedenih parcel) konkretizirano ne izpodbijajo. Prva in druga tožena stranka navajata (pa še to le v povezavi s trditvami, da tožeče stranke nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo) le to, da odločitev sodišča v tem delu ni izvršljiva. Za presojo, ali je izrek sodbe izvršljiv, pa toženi stranki nimata pravnega interesa, saj je to v njuno korist.(28) V odločitev, ki je sicer glede na dejanske ugotovitve v sodbi pravilna, pritožbeno sodišče zato ni posegalo.

38. Tožeče stranke so v tem postopku delno uspele. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da so glede ugotovitve ničnosti uspele v večjem delu, z zahtevkom na izbris in izstavitev zemljiškoknjižne listine ter podrednim zahtevkom ter zahtevkom glede prve tožeče stranke pa posebni stroški niso nastali) pritožbeno sodišče nima pomislekov v presojo, da so tožeče stranke uspele s 75 % in so zato upravičene do povračila temu ustreznega dela stroškov. Ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu stroškov storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov, s katerimi je obrazložilo stroškovno odločitev, namreč ni razvidno, zakaj sodišče ni odmerilo tudi stroškov toženih strank in ustrezen del (25 %) pobotalo z zneskom stroškov do povračila katerih so upravičene tožeče stranke.

39. V tem delu je zato obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III izreka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem pa je, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbi iz že predhodno navedenih razlogov zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

40. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je tudi odločanje o stroških pritožbenega postopka prepustilo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V zadevi II Ips 262/2009 je tožbo vložila M. proti istim toženim strankam, med drugim tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2002 med drugo in tretjo toženo stranko in gre torej prav tako za tožbo stranke, ki zatrjuje lastninsko pravico na zemljiščih, ki so bila predmet prodaje in se nahajajo v sklopu naselja B. Op. št. (2): V zadevi II Ips 3/2010 je bila vložena tožba etažnih lastnikov P. 1 do 5 in 7 zoper toženi stranki G., d. o. o., in B.G., med drugim (tudi) z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2002 med G., d. o. o., in B.G. Op. št. (3): Gre za ponovno odločanje Vrhovnega sodišča v isti zadevi (predhodna odločitev II Ips 262/2009).

Op. št. (4): Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 148 in naprej.

Op. št. (5): Primerjaj odločitve v zadevah II Ips 734/2009, II Ips 321/2010, II Ips 153/2013 in II Ips 52/2014. Op. št. (6): Spis je bil zaradi odhoda sodnice na drugo delovno mesto predodeljen novi sodnici na podlagi 162. člena Sodnega reda.

Op. št. (7): Vsi spisi (vključno s to zadevo) razpravljajoče sodnice so bili predodeljeni sodnikom pravdnega oddelka po v odločbi opredeljenem ključu. Op. št. (8): Predsednik okrožnega sodišča je s sklepom ugodil sodničinemu predlogu za izločitev, zadeva pa je bila dodeljena drugemu sodniku v skladu z določili sodnega reda.

Op. št. (9): Pripombe na pisno mnenje izvedenca obsegajo kar osem strani (glej vlogo z dne 8. 1. 2015, list. št. 798), pripombe na prvo dopolnitev pa več kot štiri strani (glej vlogo na list. št. 831).

Op. št. (10): To je storilo le glede posameznih pripomb (glej na primer točko 48 in 50).

Op. št. (11): Iz uvodnega dela izvedeniškega mnenja (list. št. 734) izhaja, da je bil ogled le informativne narave (ogled stanja na terenu). Vse relevantne informacije je izvedenec sicer črpal iz javno dostopnih evidenc.

Op. št. (12): Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah II Cp 1121/2011, II Cp 71/2013 in I Cp 1826/2015. Op. št. (13): II Cp 2487/2014 Op. št. (14): Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da vprašanja, ki jih je sodišče postavilo izvedencu, tudi sicer niso izven strokovnega področja, s katerim se ukvarja, kar se je potrdilo tudi v obsežnem strokovnem poročilu.

Op. št. (15): Tretja tožena stranka si že pravnomočno odločitev o tem, da se postopek, glede zahtevka za ugotovitev, da so vsakokratni lastniki posameznih delov stavb v naselju B. skupni lastniki oziroma solastniki v zahtevku naštetih parcel, ustavi in se po pravnomočnosti nadaljuje v nepravdnem postopku (glej I. točko izreka sklepa in sodbe z dne 26. 1. 2010), očitno zmotno razlaga kot prekinitev postopka v smislu v smislu prve točke 206. člena ZPP.

Op. št. (16): Čeprav prva in druga tožena stranka ne konkretizirata, katera od sklenjenih pogodb naj bi bila sklenjena pred uveljavitvijo ZPDS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila od predloženih kupnih pogodb le ena sklenjena v letu 1976 in sicer 27. 10. 1976 (priloga A16), vse ostale pa v letih 1977 in 1978. Op. št. (17): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 259/2008, II Ips 724/2008, II Ips 262/2009, II Ips 364/2009, II Ips 785/2009 (in z njo povezano odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08), II Ips 420/2011 in druge.

Op. št. (18): Enako je storilo že pritožbeno sodišče v svoji prejšnji odločbi.

Op. št. (19): Primerjaj na primer odločbo II Ips 634/2007. Op. št. (20): Juhart Miha, Pravna praksa 2008/3, stran 22, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise ter odločbi VS RS II Ips 634/2007 in II Ips 110/2011. Op. št. (21): SZ/91 je v 9. členu določil, da je funkcionalno zemljišče stavbe po tem zakonu tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr. dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno. Skupno funkcionalno zemljišče pa je zgoraj navedeno zemljišče tedaj, če služi več stanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ne sodi med dobrine v splošni rabi.

Op. št. (22): Zemljišče potrebno za redno rabo, funkcionalno zemljišče in gradbena parcela so sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe (T. Fajs: Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, v zborniku Drugi dnevi stvarnega in zk prava, GV založba, d. o. o., 2010) Da gre le za sopomenke, izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 785/2009 (točka 7) in odločbe tega sodišča I Cp 3244/2015. Op. št. (23): Juhart M., Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3/08, stran 22. Op. št. (24): Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 4676/2010 pojasnilo, da je parcela najmanjša enota zemeljske površine, ki je lahko objekt lastninske pravice in s tem predmet (samostojnega) pravnega prometa. Za utemeljenost zahtevka v zvezi z posamezno parcelo, ki je bila predmet prodaje, zato zadostuje, da vsaj delno predstavlja (tudi) funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče k objektom, v katerih so tožeče stranke etažne lastnice.

Op. št. (25): Tako je pritožbeno sodišče zapisalo tudi: ?Da bi zazidalni načrt iz leta 1971 kljub temu (torej kljub predvideni gradnji garažnih hiš) ta zemljišča opredelil kot zemljišča, potrebna za redno rabo (stanovanjskih) objektov ali da bi ta zemljišča bila skupaj s stanovanji dodatno kupljena in plačana, pa vsaj zaenkrat ni bilo ugotovljeno.? Op. št. (26): Iz mnenja izvedenca izhaja, da je bila predvidena gradnja osmih parkirnih površin etažnosti 2K + T (glej prvo dopolnitev, stran 4).

Op. št. (27): Vprašanje dobre vere bi bilo relevantno šele v primeru dvakratne prodaje zemljišča, ki ne bi imelo statusa funkcionalnega zemljišča (II Ips 364/2009).

Op. št. (28): II Cp 3359/2013