Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici EU (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja 28. 9. 2018 od 10.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 28. 9. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji; priložil ni nobenega osebnega dokumenta. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje na Center za tujce z namenom predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), zaradi namena predaje odgovorni državi članici ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac 27. 9. 2018 ugotovljeno, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo obravnavan na policijski postaji v Republiki Hrvaški, kjer so mu odvzeli prstne odtise.

Glede na 3. člen ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III je toženka pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika.

Toženka se dalje sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Navaja, da je najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni zaprosil, čeprav je to možnost imel. Toženka je prepričana, da bo tožnik, sedaj ko ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v Republiko Hrvaško, kamor se ne želi vrniti, zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil zaključek postopka; to še toliko bolj, ker je tožnik na policijski postaji kot ciljno državo navedel Francijo, Slovenija je zanj tako zgolj tranzitna država. Od vsakega prosilca se pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi, tako je mogoče tudi razumno pričakovati, da v taki varni državi prosilec počaka na odločitev. Navedena dejstva ustrezajo relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Prosilec je tudi nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, zato sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse navedeno pa potrjuje prepričanje toženke, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka - predajo pristojni državi članici. Za nadaljevanje postopka je zato po razlogovanju toženke nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. Toženka se pri tem sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

Toženka je nato preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma. Zaključila je, da glede na sistem varovanja pridržanje na območje azilnega doma ne bi bil primeren ukrep. Toženka se je pri tem oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in zaključila, da je izrečeni strožji ukrep skladen tudi z določbami Recepcijskle direktive (člen 10).

2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da sklep nesorazmerno posega v osebno svobodo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito. Navaja, da je toženka odredila strožji ukrep z omejitvijo gibanja na Center za tujce, pri tem pa ni navedla, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa. Zaključka, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, se ne da preizkusiti. Preizkusa ne omogoča niti argument, da tožnik ne bo ostal v Sloveniji, ker ne želi vračanja v Republiko Hrvaško. Trditve, da je tožnik kot ciljno državo na policijski postaji navedel Francijo, ni mogoče preveriti, saj iz prošnje izhaja, da si želi v Evropo. Toženka ne pojasni argumentirano, na kateri relevantni okoliščini gradi svoje prepričanje in zakaj naj bi ta okoliščina ustrezala peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - nesodelovanje v postopku ali navajanje lažnih podatkov. S tožnikom ni razčiščevala nobene okoliščine v zvezi s standardom znatne begosumnosti in realno možnostjo predaje na določeni pravni podlagi, s čimer je onemogočena tudi presoja sorazmernosti in možnosti uporabe manj prisilnih sredstev. Morala bi obrazložiti, na podlagi katerih individualno konkretnih okoliščin tožnika utemeljeno sklepa o namenu tožnika, da je njegov namen čim prej zapustiti Slovenijo. Razlogi, ki jih je toženka podala v zvezi s tem, so povsem pavšalni in neargumentirani. Toženka tudi ne navede, katere lažne podatke je navedel tožnik, da bi bilo mogoče govoriti o nesodelovanju tožnika v postopku. Izkušnje toženke, da na območju Azilnega doma ni mogoče učinkovito izvajati nalog varovanja prosilca za mednarodno zaščito, ne morejo predstavljati tiste odločilne okoliščine, na kateri toženka utemeljuje svojo odločitev in bojazen, da s prosilcem ne bo mogoče izvesti postopkov po Dublinski uredbi III. Begosumnost tožnika bi morala biti utemeljena tako s subjektivnimi kot objektivnimi kriteriji, ki bi jih morala toženka ustrezno obrazložiti, da bi bilo moč izpodbijani sklep preizkusiti. Oprava razgovora ne more biti razlog za izrečeni ukrep. Ob neobrazloženosti odločitve, kar tožniku onemogoča izjavo in predstavlja kršitev iz 22. člena Ustave, je toženka tudi napačno in zmotno uporabila materialno pravo, saj se zgolj nedovoljen vstop po 68. členu ZTuj-2 ne bi smel upoštevati ter ne more biti objektiven kriterij za znatno begosumnost, še posebej zato, ker velika večina beguncev iz objektivnih razlogov prihaja v EU brez ustreznih dovoljenj. Iz sodne prakse pa izhaja, da nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Opozarja, da mora biti po Uredbi Dublin III ukrep sorazmeren. Argument nesodelovanja v postopku pa naj bi toženka ovrgla že sama, saj je vse relevantne podatke, ki se nanašajo na identiteto tožnika, ugotovila že med postopkom. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da se do pravnomočne odločitve v zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce. Razlogi za odvzem prostosti niso podani, izvrševanje ukrepa bi tožniku tudi prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti zelo slabo. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

4. Toženka pisnega odgovora na tožbo ni podala. Odgovorila je pooblaščenka na glavni obravnavi, pri čemer je vztrajala pri odločitvi v izpodbijanem sklepu in razlogih zanj tzer sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka odločila o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je sklep oprla na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, 68. člen ZTuj-2, stališče v sodbi Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in svoja zaključka, da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je s svojimi dejanji izpolnil kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku oziroma navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, nima možnosti bivanja v Sloveniji) ter da je – da se omogoči izvedba postopka predaje - zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma, treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik v tožbi v bistvenem ugovarja, da toženka ni argumentirano obrazložila svojih zaključkov o tem, da so podane okoliščine 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega oziroma na njegovo izrazito begosumnost, ter tudi ne razlogov, zakaj ni mogoče izvesti milejšega ukrepa, upoštevaje, da izrečeni ukrep nesorazmerno posega v tožnikovo osebno svobodo.

7. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III; po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zaključila, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - (najprej) na podlagi ugotovitev o tem, da je tožnik pred tem, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, vstopil v Republiko Hrvaško (kar izkazuje tudi izpis iz baze EURODAC z dne 27. 9. 2018, in sicer da so bili v kraju Korenica tožniku 12. 9. 2018 vzeti prstni odtisi zaradi nezakonitega prehoda meje te države), vendar da v tej državi ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar vse tudi ni sporno. Potrdil je namreč tožnik to, zaslišan na glavni obravnavi, in pri tem navajal, da je bil na Hrvaškem celo večkrat, pa je bil nato vračan v Bosno, pri tem pa je bil s strani policije tudi večkrat pretepen, vzeli so mu telefon in uničili garderobo, ter so to razlogi, zaradi katerih v tej državi ni zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar pa je toženka štela, in v tem ji sodišče pritrjuje, da pravilno, da se od osebe, ki navaja, da je izvorno državo zapustila zaradi življenjske ogroženosti, kar velja tudi za tožnika, pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v prvi varni državi (varna država pa Republika Hrvaška je, saj tožnik zgolj z opisom negativnih osebnih izkušenj, ki pa so gotovo povezane z njegovim predhodnim ravnanjem, ne more ovreči), in da v tej državi na odločitev o prošnji tudi počaka. Poleg tega je toženka štela, da so podane okoliščine nesodelovanja tožnika v postopku tudi glede na to, da je na policijski postaji izjavil, da je njegova ciljna država Francija, nato pa je za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji in tedaj navajal, da ciljne države ni imel in da si samo želi nekam v Evropo, kjer bo lahko mirno živel. Na glavni obravnavi je sicer zanikal, da bi Francijo kdaj navajal kot ciljno državo ter navajal, da ciljne države ni imel, pač pa bi ostal tam, kjer mu bosta zagotovljeni varnost in služba. Vendar je bil neprepričljiv, ob tem ko je bilo na obravnavi ugotovljeno, da izjava o Franciji kot ciljni državi izhaja iz policijske depeše z dne 22. 9. 2018, sestavljene v zvezi z ilegalnim prehodom državne meje, in da je iz depeše razvidno tudi, da je v postopku sodeloval tolmač za arabski jezik A.A., kar daje podlago za verodostojnost zapisanega, tako da sodišče ne sledi tožnikovi izpovedbi, da naj bi izjavil tedaj, ko je bil vprašan o ciljni državi, „da bi govoril francoski jezik“ ter pavšalni izpovedbi, da tolmača ni razumel stoodstotno.

13. Po presoji sodišča pa pravilnost zaključka toženke o nesodelovanju tožnika v postopku potrjujejo tudi ugotovitve na glavni obravnavi, da za mednarodno zaščito tožnik ni zaprosil niti na začetku svoje poti iz izvorne države, v kateri naj bi bil po lastnih navedbah ogrožen, v Evropsko unijo, v Grčiji. Na glavni obravnavi je tožnik o tem sicer navajal, da v tej državi s tujci, posebno Arabci, ne ravnajo lepo, česar sam ni ugotovil oziroma zaznal, ampak je bil s tem seznanjen, življenje tam mu tudi ni bilo všeč, zato je državo še isti dan zapustil in ni želel vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča pravilnost zaključka toženke o tožnikovem nesodelovanju v postopku dodatno potrjuje tudi njegova pasivnost v zvezi z izkazovanjem identitete z osebnim dokumentom. Iz zapisa prošnje za mednarodno zaščito je namreč razvidno, da je bil pozvan, da aktivno sodeluje s slovenskimi organi in da si priskrbi osebni dokument, ob tem ko je navajal, da ima v Alžiriji osebno izkaznico; vendar si tožnik še do glavne obravnave osebnega dokumenta ni priskrbel, pri čemer je potrdil, da je postopek ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v celoti razumel, ter navajal, da se je z domačimi v Alžiriji „slišal“ nazadnje pred enim tednom, nekonkretizirano in neprepričljivo pa ob tem še, da si dokumentov ni niti poskušal priskrbeti glede na bivanje v Centru za tujce, ki mu prosto gibanje omejuje. Ni pa bilo mogoče na glavni obravnavi potrditi, da bi tožnik pred slovenskimi organi tudi spreminjal navedbe o razlogih za odhod iz izvorne države (socialno - ekonomski razlogi oziroma razlogi življenjske ogroženosti), saj ni bilo mogoče razjasniti, ali je v nameri za podajo prošnje prišlo do pomotnega zapisa o socialno - ekonomskih razlogih, ob tem ko mu je tožnik oporekal, zato navedeno tožniku ne more biti v breme. Prav tako na obravnavi ni bilo mogoče v celoti razjasniti okoliščin v zvezi s tožnikovo podajo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in sicer, ali bi jo podal tudi, če ga ne bi prijela policija, kar se je (po podatkih depeše, in ni sporno) zgodilo 22. 9. ob 2.12 uri. Razjasnjeno je zgolj in je nesporno, da je še na hrvaškem ozemlju, po njegovih navedbah en do dva kilometra pred slovensko - hrvaško mejo, na podlagi podatkov, ki jih je dobil v Bosni, navezal telefonske stike s slovensko nevladno organizacijo, ki naj bi mu svetovala oziroma dala navodila, kako postopati z varnostnimi organi v Sloveniji in kako zaprositi za azil. Ne glede na zadnje navedeno pa je po presoji sodišča dana podlaga za zaključek o tožnikovi begosumnosti iz razloga obstoja okoliščin po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 že glede na v celoti razjasnjene okoliščine o tožnikovi nepodaji prošnje za mednarodno zaščito v državah, ki jih je tožnik prešel pred vstopom v Slovenijo (Grčija, Hrvaška) ter v zvezi z njegovim sodelovanjem s slovenskimi organi, ko je spreminjal izjave o ciljni državi in ni izkazal aktivnega delovanja, da bi si priskrbel osebni dokument. 14. V zvezi s tožbeno navedbo, da toženka ni navedla, katere lažne podatke je tožnik podal, sodišče odgovarja, da ugotavlja, da toženka na konkretne take okoliščine odločitve ni oprla, pač pa je v izpodbijanem sklepu pri utemeljevanju zaključka o tožnikovi begosumnosti na ugotovljenih okoliščinah zgolj zaključila, da te ustrezajo okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, kakor se navedena zakonska določba v celotnem besedilu glasi. Zato ob tem, ko gre le za (neprimeren, neustrezen) prepis zakonske določbe v celotnem besedilu, ki sicer ugotovljenemu dejanskemu stanju očitno ne ustreza, sodišče tožbeno navedbo presoja kot neutemeljeno.

15. Sodišče ob vsem povedanem kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da toženka ni obrazložila, zakaj bi bil v konkretnem primeru izkazan kriterij nesodelovanja v postopku ter da so njeni razlogi neargumentirani. V točki 12 te obrazložitve je sodišče povzelo okoliščine, ki jih je toženka ugotovila in na katere je oprla svoj navedeni zaključek. Navedene in še druge okoliščine, ki podpirajo zaključek o tožnikovem „nesodelovanju v postopku“, pa so bile sicer obravnavane in razjasnjevane tudi na glavni obravnavi in tožnik se je o vseh imel možnost izjaviti. Prav tako neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da toženka s tožnikom ni razčiščevala okoliščin begosumnosti. Toženka je svoj zaključek namreč oprla na (v tej sodbi že povzete) okoliščine v zvezi s tožnikovim ravnanjem na poti od izvorne države do Slovenije, kakor je o tem, vprašan, sam povedal in kakor to izhaja iz uradnih zapisov dejanj, pri katerih je sodeloval (policijska depeša z dne 22. 9. 2018, prošnja za mednarodno zaščito z dne 28. 9. 2018, zapisnik o seznanitvi tožnika z izrekom ukrepa omejitve gibanja z dne 28. 9. 2018). Tožnik je bil, kot izhaja iz omenjenega zapisnika o seznanitvi, seznanjen s konkretnimi razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja, in je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, odgovoril, da razume in da nima o tem nobenih vprašanj, enako je odgovorila njegova tedanja pooblaščenka. O vseh odločilnih okoliščinah pa se je nenazadnje tožnik mogel izjaviti tudi na glavni obravnavi pred sodiščem.

16. V zvezi s povedanim sodišče dodaja, da se kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša lahko tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred drugimi organi držav članic EU; tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče že v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. 17. Kolikor pa tožnik nasprotuje zaključkoma toženke, da so podane tudi okoliščine iz prve (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo) in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, mu sodišče pritrjuje. Sodišče ugotavlja, da po mnenju Vrhovnega sodišča določba prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni dovolj konkretizirana in natančna, in da zato ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev. Ugotovitve o tem, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, pa toženka ni obrazložila ter odločitve glede navedenega razloga ni mogoče preizkusiti.

18. Po navedenem sodišče kot pravilnim pritrjuje zaključkom toženke, da so podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje tožnika v postopku). Kot je sodišče že navedlo predhodno v tej obrazložitvi, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017) predstavljajo določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zlasti po tretji, četrti in peti alineji, podlage (kriterije) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito in za ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob tem sodišče pritrjuje toženki, da je na ugotovljene okoliščine, ki ustrezajo peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, mogla opreti tudi zaključek o obstoju bodočega dejstva, da bi tožnik tako kot vse predhodne države zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU (kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku), zlasti še, ker je seznanjen, da se ga želi vrniti v Republiko Hrvaško, zvezi s katero je tedaj navajal svoje negativne izkušnje. Glede Hrvaške pa je nato na glavni obravnavi tudi izrecno večkrat ponovil, da se ne želi vrniti nazaj v to državo. Pri tem je sicer (nekonsistentno, kontradiktorno, neprepričljivo) navajal, da bi tudi ob vedenju, da naj bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, na zaključek postopkov v Sloveniji počakal, tudi če zoper njega ne bi veljal ukrep po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, saj z njim lepo ravnajo ter nima razloga, da bi pobegnil. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovljenih okoliščin „nesodelovanja tožnika v postopku“ zato po presoji sodišča ni mogoče slediti kot verodostojnim njegovim izjavam, da bi na zaključek postopka za predajo v Sloveniji počakal tudi brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja, zlasti upoštevajoč, da je tožniku znano, da je pridržan zaradi namena predaje odgovorni državi članici EU, Hrvaški, v katero se ne želi vrniti, zaradi česar sodišče prognozi toženke glede tožnikovega bodočega ravnanja pritrjuje.

19. Iz navedenega izhaja, da je toženka po presoji sodišča mogla sprejeti oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, upoštevaje točko (n) 2. člena te uredbe ter objektivne kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, v okviru katerih je v tožnikovem preteklem ravnanju - ugotovila pa je njegovo nesodelovanje v postopkih (peta alineja prvega odstavka), ugotovila okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III; zato je pravno nepomembno, da sodišče toženki ni pritrdilo, da lahko oceno opre še na milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 20. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek toženke o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje toženki, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika državi, pristojni za reševanje prošnje za mednarodno zaščito za tožnika, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Toženka je namreč s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenila, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravila oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je toženka prepričljivo obrazložila ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira toženke, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive (po 10. členu navedene direktive je dopustna celo nastanitev v zaporu).

21. Da bi šlo za prekomeren poseg, pa tudi ne izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, kjer je celo izpovedal, da nima nič proti, da se nahaja do predaje odgovorni državi v Centru za tujce in zanikal, da bi nastanitvi v Centru za tujce sploh nasprotoval ter celo navajal, da proti sklepu o omejitvi gibanja ni vložil tožbe, kar je bilo nato razjasnjeno z njegovo izpovedbo, da slovenskega jezika ne razume in listine, ki se mu predložijo, enostavno (ob zaupanju) podpiše. Glede nastanitve v Centru je povedal tudi, da nima pripomb, da osebje z njimi ravna lepo, da sta hrana in higiena zadovoljivi. Opisane razmere po presoji sodišča ne odstopajo od pogojev, ki se zagotavljajo tistim, ki v Centru za tujce bivajo, s pravilnikom. Dejstvo, da mu je tožniku gibanje omejeno in da za bivanje veljajo predpisana pravila, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

22. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 63. člena ZUS-1. Pri tem dodaja, da je presodilo vse tožbene navedbe, s tem da je na nekatere odgovorilo izrecno, na preostale pa v okviru podanih razlogov sodbe.

K II. točki izreka:

23. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

24. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K III. točki izreka:

25. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.