Jedro

Tožena stranka je za odločitev relevantne podatke pridobila iz podatkov različnih uradnih evidenc, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, niti jih ni predhodno kakorkoli izpodbijal v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja, četudi je bil z njimi pisno in ustno seznanjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Krško (v nadaljevanju Upravna enota) na podlagi 53. člena v zvezi z 61. členom Zakona o voznikih (Uradni list RS, št. 109/10 in 25/14, v nadaljevanju ZVoz) zavrnila prošnjo tožnika za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje za kategorije B1, B, M, L in T. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožnik državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in stalno prebivališče na navedenem naslovu pri Krškem. Dne 19. 1. 2016 je vložil vlogo za zamenjavo svojega v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ki jo je lastnoročno podpisal in tudi navedel, da biva v RS od 11. 8. 2015 dalje. Vlogi je priložil tudi dokumentacijo, in sicer potrdilo, da je dne 5. 8. 2015 opravil vozniški izpit in pridobil vozniško dovoljenje za vozila B kategorije, potrdilo občine A., da je v obdobju od 2. 2. 2015 do 10. 8. 2015 res živel v kraju B. v navedeni občini, fotokopijo tujega vozniškega dovoljenja Republike Kosovo št. ..., fotokopijo osebne izkaznice Republike Kosovo, izdane dne 18. 3. 2015, in fotokopijo osebne izkaznice RS, izdano dne 5. 10. 2012. 3. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota povzema določila 1. odstavka 53. člena ZVoz glede pristojnosti Upravne enote za odločanje o izdaji in podaljšanju veljavnosti vozniških dovoljenj. Pri tem dodaja, da ima na podlagi 8. odstavka 54. člena ZVoz vsaka oseba lahko le eno vozniško dovoljenje, imetniku veljavnega tujega vozniškega dovoljenje pa se slovensko vozniško dovoljenje izda oziroma njegova veljavnost podaljša, če odda tuje vozniško dovoljenje. V nadaljevanju povzema določila 61. člena ZVoz, ker mora v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnik tuje vozniško dovoljenje pridobil v Republiki Kosovo dne 5. 8. 2015, ugotavljati dejansko stanje njegovega bivanja v obdobju od 5. 2. 2015 do 5. 8. 2015. Po vpogledu podatkov uradne evidence Centralnega registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju CRP) Upravna enota ugotavlja, da ima tožnik v RS prijavljeno stalno prebivališče brez prekinitve že vse od 4. 9. 2006. Na istem naslovu ima od 5. 5. 2014 dalje stalno prebivališče prijavljeno tudi njegova žena. Poleg tega ima tožnik v RS urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje neprekinjeno od 1. 7. 2013 dalje. Na tožnikovem naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v RS so tudi policisti PP Krško, kot je razvidno iz dopisa PP Krško z dne 14. 7. 2015, opravili s tožnikom osebni razgovor v zvezi z zadevo št. 214-454/2015. Na podlagi podatkov uradne evidence o izdanih vozniških dovoljenjih Upravna enota nadalje še ugotavlja, da je tožnik dne 30. 4. 2008 v RS opravil vozniški izpit za kategorijo B in istega dne pridobil vozniško dovoljenje, ki pa mu je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Krškem prenehalo veljati dne 6. 1. 2011. 4. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota navaja, da je tožnika pisno, v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanila z ugotovitvami v postopku in mu dala možnost, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah ter dostavi morebitna dokazila, ki bi izkazovala drugačno dejansko stanje od ugotovljenega oziroma se zglasi na zaslišanju. V nadaljevanju povzema navedbe tožnika, ki se je odzval vabilu in je bil ustno zaslišan dne 18. 2. 2016, ter njegove navedbe v naknadni pisni vlogi z dne 24. 2. 2016. Na podlagi pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc ter navedb tožnika kot stranke v upravnem postopku v njegovih pisnih vlogah s prilogami in na ustnem zaslišanju ter njegovih predloženih dokazil, Upravna enota ugotavlja, da je tožnik sicer izkazal, da je dne 5. 8. 2015 v Republiki Kosovo opravil vozniški izpit in pridobil tuje veljavno vozniško dovoljenje. Vendar pa za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 61. člena ZVoz, po katerem lahko tuje vozniško dovoljenje za slovensko zamenja državljan RS, ki se vrne iz tujine v RS zaradi stalnega prebivanja ali ima prijavljeno začasno prebivališče v RS več kot 6 mesecev, medtem ko tožnik tega zakonskega pogoja ne izpolnjuje, kar je Upravna enota ugotovila na podlagi podatkov CRP in na podlagi izjave samega tožnika z dne 18. 2. 2016, da njegova družina v RS ves čas prebiva na naslovu stalnega prebivališča v RS, zato je njegovo vlogo zavrnila, ker v konkretnem primeru ni izpolnjen predpisani zakonski pogoj iz 1. odstavka 61. člena ZVoz.

5. Tožnik se je zoper navedeno odločbo Upravne enote pritožil, pritožbeni organ druge stopnje, Ministrstvo za infrastrukturo, pa je njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da je s s potrdilom občine A. z dne 13. 1. 2016 izkazal, da je v obdobju od 2. 2. 2015 do 10. 8. 2015 res živel v kraju B., četudi je večkrat, in sicer največ štirikrat po 5 dni v omenjenem obdobju prišel tudi v Slovenijo, na obisk k svojim trem otrokom, vendar meni, da je kljub temu v navedenem obdobju 6 mesecev neprekinjeno dejansko prebival na Kosovu. Pri tem meni, da je potrebno upoštevati tudi to, da je tožnik slovenski državljan. Pojasnjuje, da ima hišo na Kosovu, ki jo je v letu 2015 renoviral, v tem času pa je opravil tudi vozniški izpit. Tožnik očita upravnima organoma, da je njuna obrazložitev zmotna in napačna, saj zgolj navedba, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v RS in da so zaradi tega predložena dokazila dejansko nerelevantna, ne vzdrži pravne presoje. Tožnik dodaja, da je bilo v obdobju od 5. 2. 2015 do 5. 8. 2015 središče tožnikovih življenjskih interesov v državi Kosovo in ne v RS, kot meni tožena stranka. Po stališču tožnika je tožena stranka prekoračila meje diskrecijske pravice v predmetnem postopku, ko je naredila poizvedbe in ugotovila, da je bil tožnik v omenjenem obdobju dvakrat v Sloveniji. Nadalje tožnik očita, da je obrazložitev tožene stranke neobrazložena, ker niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik, in sicer njegove sestre in matere, ki bi potrdile navedbe tožnika. Dodatno še pojasnjuje, da njegova gospodarska družba C. d.o.o., v letu 2015 sploh ni poslovala, oziroma jo je v času odsotnosti tožnika vodil njegov oče Č.Č. Tožnik vztraja, da je izpolnil vse predpisane pogoje za zamenjavo v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ki ga tudi nujno potrebuje zaradi prevoza žene in štirih otrok ter za opravljanje terenskega dela in prevoz na delo. V tožbenem zahtevku primarno predlaga, naj sodišče odpravi obe izdani odločbi upravnih organov prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončno odločbo Upravne enote, v postopku zamenjave tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko na podlagi 7. odstavka v zvezi s 1. odstavkom1 61. člena tedaj veljavnega ZVoz.

10. Sodišče mora najprej pojasniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1 štelo, da tožnik izpodbija dokončni prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, ki je tako predmet spora v obravnavani zadevi.

11. Sodišče, ki v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, v konkretnem primeru meni, da ni utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in sicer 1. odstavka v zvezi s 7. odstavkom 61. člena ZVoz, saj je tožena stranka za odločitev relevantne podatke, na katerih v dejanskem pogledu temelji izpodbijana odločba, pridobila iz podatkov različnih uradnih evidenc, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, niti jih ni predhodno kakorkoli izpodbijal v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja, četudi je bil z njimi pisno in ustno seznanjen.

12. Kar pa se tiče tožbenega očitka o kršitvi pravil upravnega postopka v zvezi z zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov s strani obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da naj bi bili obrazložitvi obeh upravnih organov zmotni, napačni in pravno neustrezni, tako da naj bi bila v konkretnem primeru tudi prekoračena diskrecijska pravica, pa sodišče pojasnjuje, da ZUP ne določa, da bi bilo potrebno vselej izvesti prav vse predlagane dokaze, pač pa je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju. Ta možnost pa je bila tožniku v obravnavanem primeru nedvomno na učinkovit način zagotovljena skladno z določili 22. člena Ustave v povezavi s temeljnimi načeli ZUP, ki so opredeljena z določili 6., 8. in 9. člena ZUP.

13. Sodišče po povedanem ugotavlja, da skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 lahko v celoti sledi utemeljitvi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, zato mu ni treba ponavljati njunih razlogov za sprejeto odločitev, pač pa se na tem mestu na njune razloge, s katerimi se v celoti strinja, le izrecno sklicuje, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe, glede na vsebino tožbe, zadostna za zavrnitev tožbe, je celovita in natančna, tako da je po oceni sodišča Upravna enota dovolj prepričljivo ugotovila obstoj razlogov, ki govorijo proti zaprošeni zamenjavi v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje na podlagi 1. odstavka v zvezi s 7. odstavkom 61. člena ZVoz.

14. Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo in je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

15. Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Določilo 1. odstavka 61. člena ZVoz se glasi:"Tujec, ki ima na podlagi dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče več kot 6 mesecev ali državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo zaradi stalnega prebivanja ali ima prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji več kot 6 mesecev, lahko, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, zahteva zamenjavo veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini".