Jedro

Pravilo iz 2. odstavka 214. člena ZPP pomeni, da v pravdi učinkujejo le pozitivna procesna dejanja. Ugovor zastaranja ne more učinkovati kot zanikanje trditev tožeče stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja, s katerimi je tožeča stranka odgovorila na tovrstni ugovor.

Ker iz vsebine zapisnikov ni razbrati, da sta imeli stranki namen določiti novo obveznost, ki bi stopila na mesto prejšnje, ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, kot je izvirala iz Pogodb (na katere se zapisniki nanašajo), sta pogodbeni stranki s tem opredelili le način (modaliteto) izpolnitve obstoječe obveznosti.

Določilo pogodbe med izvajalcem (tožena stranka, ki je v razmerju do tožnika v tem sporu naročnik) in podizvajalcem (tožeča stranka), da bodo dela plačana podizvajalcu po tem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 2398/2011 z dne 13. 11. 2011 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.354,56 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper citirano sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži še povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nad toženo stranko je bil dne 9. 1. 2014 začet stečajni postopek, zato je predmetni pravdni postopek od takrat dalje prekinjen po samem zakonu (4. točka 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (1), v nadaljevanju ZPP). Ker pa so bila vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo zoper sodbo I Pg 273/2011-53 z dne 16. 10. 2012 (vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo) opravljena še pred nastankom pravnih posledic začetka stečajnega postopka in ker do odločitve o pritožbi še ni potekel rok za prijavo terjatve v stečajni postopek, ni ovire, da o pritožbi sodišče druge stopnje ne bi odločilo (odločitev se namreč nanaša na stanje izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

6. Tožeča stranka (kot izvajalec) od tožene stranke (kot naročnika) na temelju opravljenih ključavničarskih del po pogodbah št. 1738/8 (A 1), št. 1795/1 (A 3), št. 1770/22 (A 9), št. 1803/1 (A 29), št. 1793/12 (A 13). št. 1812/24 (A 16), št. 1822/21 (A 18) in št. 1747/1 (A 22) vtožuje plačilo 11 računov. Nekatere od njih je tožena stranka delno že plačala. Podlago tožbenemu zahtevku predstavlja določilo 619. člena Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ).

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na račun št. 64/2007 (po katerem vtožuje plačilo del, opravljenih skladno s pogodbo št. 1738/8 (A 1)) z zapadlostjo dne 14. 5. 2007, ugodilo, potem ko je ugotovilo, da zastaranje plačila po navedenem računu še ni nastopilo. Ker tožena stranka na trditve tožeče stranke o trikratnem delnem plačilu (in sicer dne 16. 6. 2007, 25. 3. 2008 in dne 24. 9. 2008) ni odgovorila z izpodbijanjem, je sodišče prve stopnje na podlagi domneve o priznanju dejstev (2. odstavek 214. člena ZPP) in upoštevaje določilo 364. člena OZ zaključilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja. To pa pomeni, da ostanek plačila (od 43.809,78 EUR v tem postopku vtožuje le še 1.802,70 EUR) glede na triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ) še ni zastaral. Takšnemu stališču sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

8. Razlogovanje tožene stranke v pritožbi, da je s tem, ko je podala ugovor zastaranja in pri njem v postopku na prvi stopnji vztrajala, nedvomno prerekala tudi delna plačila po računu št. 64/2007, pa je v izrecnem nasprotju s pravilom iz 2. odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Slednje po presoji pritožbenega sodišča namreč pomeni, da v pravdi učinkujejo le pozitivna procesna dejanja. Ugovor zastaranja vsled navedenemu ne more učinkovati kot zanikanje trditev tožeče stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja, s katerimi je tožeča stranka odgovorila na tovrstni ugovor. Ker torej tožena stranka ni substancirano prerekala delnih plačil po obravnavanem računu in ker (tudi) po oceni pritožbenega sodišča namen zanikanja delnih plačil ne izhaja iz siceršnjih navedb tožene stranke, očitana kršitev dokaznega pravila iz 2. odstavka 214. člena ZPP ni podana. Zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v tem oziru zato ni omajana.

9. Tudi nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo doseženega soglasje volj pogodbenih strank glede načina plačila. V zapisniku o končnem obračunu na podlagi pogodbe št. 1803/1 (na katero se nanaša račun št. 243/2008) z dne 18. 5. 2010, kot tudi v enakovrstnih zapisnikih na podlagi pogodb št. 1812/24 (z dne 18. 5. 2010) in št. 1822/21 (z dne 4. 2. 2010) sta se pogodbenici sicer res sporazumeli, da bosta izvedena dela poravnali s kompenzacijo prek nakupa blaga v M. d. d., vendar pa takšnega dogovora o načinu izvršitve obveznosti po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za prenovitev obveznosti (323. člen OZ), za kar se v pritožbi smiselno zavzema tožena stranka.

10. OZ v 1. odstavku 323. člena novacijo opredeljuje kot sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. V 2. odstavku istega člena OZ še dodaja, da ne gre za prenovitev v primeru, ko stranki s sporazumom spreminjata zgolj določila o roku, kraju ali načinu izpolnitve obveznosti oziroma kakšno drugo stransko določilo obstoječe pogodbe. Iz zakona je v tem smislu razbrati, da novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, ampak samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Sprememba mora biti tolikšna, da ni mogoče več govoriti o prilagajanju vsebine obstoječe obveznosti, ampak o novi obveznosti, ki nadomešča obstoječo. Dodaten pogoj za obstoj novacije pa je tudi izrecno izražena volja pogodbenih strank, da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (prenovitvena volja oziroma „animus novandi“ - 342. člen OZ) (3). Ker iz vsebine navedenih zapisnikov ni razbrati, da sta imeli stranki namen določiti novo obveznost, ki bi stopila na mesto prejšnje, ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, kot je izvirala iz Pogodb (na katere se zapisniki nanašajo), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pogodbeni stranki s tem opredelili le način (modaliteto) izpolnitve obstoječe obveznosti. Navedena pritožbena graja zato ni utemeljena.

11. Tožeča stranka je dela po pogodbah št. 1803/1, 1812/24 in 1822/21 opravila (kar med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno), zaradi česar je nastopila plačilna obveznost tožene stranke. Pri tem tožnica sama priznava, da so bila s predhodno navedenimi zapisniki dogovorjena plačila z medsebojno kompenzacijo, ki jih bosta izvajalec (tožeča stranka) in naročnik (tožena stranka) sklenila na podlagi nabav materiala pri družbi M. d. d. (oziroma pri družbah v skupini M.). Da tožena stranka ni dokazala, da je krivda za nekompenziran dolg na strani tožeče stranke, zaradi česar je dolg po računih (ki se nanašajo na dela, opravljena skladno z navedenimi pogodbami), dolžna plačati, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz pravilne presoje dokaza z zaslišanjem priče M. Ta je namreč izpovedal, da je bilo s strani tožeče stranke veliko klicev in da od leta 2005 kompenzacija, kakršno sta dogovorili pravdni stranki z zapisniki o končnem obračunu, ni bila možna. Ker torej tožena stranka ni zagotovila izpolnitve svoje obveznosti z dogovorjenimi medsebojnimi kompenzacijami, mora tožeči stranki plačati v denarju. Naročilo M. d. d. je bilo dano, vendar je bilo neuspešno, saj ta tožeči stranki blaga ni želel izročiti brez plačila. Tožeča stranka pa tudi ni imela nobene možnosti, da bi M. d. d. prisilila k izpolnitvi obveznosti. Trditvi tožeče stranke, da je večkrat poskušala pokompenzirati svojo terjatev do tožene stranke, a vsakič neuspešno, saj se M. d. d. s tem ni strinjal (ker naj bi bil toženec dolžan tudi njemu), pa tožena stranka ni niti substancirano nasprotovala. Z navedbo, da je imela družba M. d. d. na dan 30. 6. 2010 do tožene stranke 3.199.002,30 EUR obveznosti, pritožnica zato ne more uspeti (4). Četudi je bil dolg M. d. d. navedenega dne resničen, se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za uspešno kompenzacijo tožeče stranke. Zanjo bi namreč morala poskrbeti, saj je bila z navedeno družbo v poslovnem odnosu, kakšen je bil odnos med tožečo stranko in M. d. d., pa za obravnavni spor ni relevantno dejansko stanje.

12. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje prezrlo povsem utemeljene navedbe, da tožena stranka ni prejela zahtevkov za izvedbo kompenzacije. Takšnih trditev tožena stranka v postopku na prvi stopnji namreč ni ponudila - zatrjevala je le, da kompenzacija ni bila „sprovedena“ izključno iz razlogov na strani tožeče stranke, ki pri družbi M. d. d. iz neutemeljenega razloga ni naročila materiala. Nadomestiti pa jih ne more niti z izpovedbo priče B. Trditev, ki jo v pritožbenem postopku skuša uveljaviti toženka, je iz opisanih razlogov zato nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako tudi trditev, da tožnik ne bi sklenil zapisnika o končnem obračunu s klavzulo o kompenzaciji, če bi menil, da takšne kompenzacije ni moč izvesti. Da je neuspešno poskušala naročiti material pri M. d. d., pa je tožeča stranka (po drugi strani) uspešno dokazala. Pri tem pa sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni oprlo na trditve, da je tožeča stranka od priče izvedela, da se M. d. d. ne strinja z izvedbo kompenzacije. Navedeno dejstvo (de se M. d. d. ni strinjal) je namreč tožnica zatrjevala že v svoji prvi pripravljalni vlogi (24. 4. 2012), zato je pritožbeni očitek, da izpoved tožnika ne more potrditi dejstva, ki ga tožnik ni sam zaznaval, neutemeljen.

13. Tožena stranka pa sodišču prve stopnje očita še kršitev načela dispozitivega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), kot tudi, da je kljub ugotovitvi, da tožnik ni predložil ustreznega zavarovanja za odpravo napak v garancijski dobi, tožbenemu zahtevku ugodilo (čeprav je popolna izpolnitev obveznosti tožnika za toženca bistvenega pomena). Tudi s tem stališčem pritožnice sodišče druge stopnje ne soglaša. Sodišče prve stopnje je vsa pravno relevantna dejstva pravilno presodilo tudi v zvezi z zapadlostjo vtoževanih računov.

14. V 6. členu vsake pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili plačilo računa v „75, 90, 85 ali 60 dneh po datumu izdaje računa z ustreznimi prilogami“; v primeru nerednega plačila s strani investitorja, si je tožena stranka pridržala pravico do plačila izvajalcu v roku 5 dni po plačilu s strani investitorja. Izvajalec prevzame popolno odgovornost za kvalitetno in pravočasno izvedbo prevzetih del, za kar bo ob podpisu pogodbe kot garancijo izročil naročniku menico z menično izjavo brez protesta v višini 10 % pogodbene vrednosti in da se omenjena garancija sprosti ob zapisniški primopredaji del (1. odstavek 11. člena). Naročnik zadrži plačilo 10 % vrednosti vsakokratne situacije do končnega obračuna del z investitorjem, kot jamstvo za odpravo pomanjkljivosti (2. odstavek 11. člena).

15. Pritožba ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila opravljena primopredaja izvršenih del oziroma da je bilo delo prevzeto, ne izpodbija. Ne izpodbija niti ugotovitev v zvezi z zapisniki o končnem obračunu del (5). Zaključek sodišča prve stopnje, ki ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka opustila dolžnost izročitve spornih menic oziroma s predložitvijo katerih pogojuje plačilo vtoževanega preostanka po računih, po 4 letih po izvedbi del ne šteje za utemeljenega, se vsled obrazloženemu izkaže kot pravilen. Ker tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v obravnavani pritožbi ne zatrjuje napak izvedenega dela niti zavrnitve celotnega zneska računa z ustreznimi prilogami (v primeru nekakovostne, nestrokovne in nesolidne izvedbe del, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), se tudi po prepričanju pritožbenega sodišča plačilu računov ne more uspešno upirati z ugovorom, da tožnica menic ni predložila. Zadržana 10 % vrednost vsakokratne situacije zato v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena, zaradi česar mora tožena stranka poravnati pridržane zneske plačila po vtoževanih računih. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno in pravilno premostilo tudi vprašanje končnega obračuna med naročnikom in investitorjem (6. stran sodbe).

16. Sodišče prve stopnje tudi ne posega v pravico do avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij v delu, v katerem obrazloži, da določbe 6. člena Pogodbe št. 1770/22, po kateri si naročnik pridržuje pravico do plačila v 5 dneh po plačilu investitorja, ni mogoče razlagati tako, da bi tožena stranka morala na plačilo čakati v nedogled. Pojasni namreč, kakšen je bil dogovorjen rok plačila po navedeni pogodbi, kot tudi vsebino določila iz 6. člena Pogodbe, vendar mu pripiše drugačen pomen, kot ga neutemeljeno poskuša uveljaviti tožena stranka. Pri tem pa se sodišče prve stopnje tudi ne postavi na stališče, da je edini primeren rok plačila nemudoma po izvedbi del. 17. V obravnavanem primeru sta stranki sklenili nepogojno pogodbo, ki je začela učinkovati takoj. Dokončno plačilo tožene stranke je bilo vezano na določen izpolnitveni rok (90 dni) oziroma v primeru nerednega plačila s strani investitorja odloženo do trenutka prejema plačila s strani investitorja. Vendar pa neizpolnitev tako določenega odložnega pogoja za presojo zapadlosti terjatve v primeru nerednih plačil s strani investitorja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled (6).

18. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo (kot že tudi v postopku na prvi stopnji, list. št. 45) zato pravilno izpostavila, da je sodna praksa zavzela stališče, da določilo pogodbe med izvajalcem (tožena stranka, ki je v razmerju do tožnika v tem sporu naročnik) in podizvajalcem (tožeča stranka), da bodo dela plačana podizvajalcu po tem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju (občina Ig) (7). Sodišče prve stopnje res ni izrecno zapisalo, kaj je primeren rok, v katerem bi toženec svojo obveznost moral izpolniti (zapisalo je le, da mora tožena stranka opravljeno delo plačati v skladu z izstavljenim računom), je pa očitno (glede na vse ugotovljene okoliščine primera) štelo, da je ta že potekel. 19. Takšnemu stališču pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Mnenja je namreč, da ob takšnem pogodbenem določilu (5. odstavek 6. člena Pogodbe št. 1770/22) zapade terjatev v plačilo v primernem oziroma razumnem roku (8). Ker je tožnik zatrjeval, da je glede na to, da so bila dela izvedena že v letu 2009, primeren rok vsekakor že potekel oziroma je čakal več kot 2 leti, preden je vložil predlog za izvršbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka plačilo uveljavljala v primernem roku. Ob takšni razlagi Pogodbe 1770/22 pa je tožeča stranka nedvomno upravičena do vtoževanega zneska po računu št. 235/2008, ki se nanaša na dela po navedeni pogodbi.

20. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče tožeči ni priznalo kot potrebnih stroškov v zvezi z odločanjem o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), ker je navedbe, ki jih je podala v odgovoru na pritožbo že navedla pred sodiščem prve stopnje, za te pa so ji bili priznani stroški prvostopnega postopka.

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US

(2) Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - Odl. US, 40/07 in 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(3) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 418 – 423. (4) Tožena stranka tudi sama navaja, da je kompenzacija neodvisna od tega, ali je M. d. d. še karkoli dolgoval toženi stranki ali ne.

(5) Sodišče prve stopnje zaključuje, da je bil najmanj 25 dni po izstavitvi računa toženec pozvan na izstavitev končnega obračuna, pa je razlog za nepodpis očitno v sporu med T. d. d. in Občino Ig kot investitorjem (5. stran sodbe).

(6) Sodba III Ips 80/2007. (7) II Cpg 234/2010, enako tudi Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, komentar k 642. členu, str.: 887. (8) II Cpg 234/2010.