Jedro

Tožnik je dne 14. 7. 2021 zaprosil za dodelitev BPP v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca pred pristojnim delovnim sodiščem na prvi stopnji. Prav tako je tožnik v preteklosti že zaprosil za BPP iste vrste, oblike in obsega, ta pa mu je bila s toženkinim sklepom, Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021, tudi odobrena. Toženka je zato novo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, upravičeno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 14. 7. 2021. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da ji je bila s strani naslovnega sodišča odstopljena tožnikova prošnja za BPP. Pojasnjuje, da je bila z njeno odločbo, Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021, tožniku že odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju delodajalec), zaradi plačila premalo izplačanih plač, stroškov prevoza na delo ter dodatka na delovno dobo, ki se pred naslovnim sodiščem obravnava pod št. I Pd 534/2021. Tožnik s tokrat vloženo prošnjo želi BPP za isto vrsto, obliko in obseg BPP, o kateri je že bilo odločeno, zato je toženka, v skladu s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP, tožnikovo prošnjo kot nedopustno zavrgla.

2. Tožnik je na naslovno sodišče naslovil tožbo (poimenovano „civilna tožba“, v uvodu katere je navedena oznaka „Bpp 384/2021“), v kateri pojasnjuje potek njegovega delovnega razmerja pri delodajalcu ter izpostavlja različne delodajalčeve kršitve. Zahteva izplačilo plač, stroškov prevoza in božičnice, delovno dobo ter izročitev plačilnih list, s tem v zvezi pa predlaga svoje in zaslišanje tožnikovega šefa (ki naj se ga privede z mednarodno tiralico). Zatrjuje tudi nepristnost dokumenta o prekinitvi delovnega razmerja.

3. Na poziv sodišča k predložitvi izpodbijanega akta (z dne 30. 11. 2021) je tožnik na sodišče naslovil novo vlogo (tudi v tem primeru poimenovano „civilna tožba“), v kateri pojasnjuje, da sta ga delodajalec in njegov šef ogoljufala za plače, ponovno zahteva izplačilo teh, stroškov prevoza ter božičnice, zahteva delovno dobo, izročitev plačilnih list ter kemično raziskavo pristnosti dokumenta o prekinitvi zaposlitve. Prosi za zaslišanje šefa prek Interpola in z uporabo detektorja laži, saj pri delodajalcu dela še veliko delavcev na črno. Izpodbijanega akta tožnik k vlogi ni priložil. 4. V nadaljnji vlogi, naslovljeni na sodišče, tožnik navaja, da sodni postopek v zvezi z njegovo tožbo teče že tri leta ter da je prosil za dodelitev BPP, ki bi tožnika zaslišal na forenziki UKC Maribor, ker mu to po pripada po zakonu, nato pa bi z odvetnikom izpodbijal akt. 5. Sodišče je zaradi nejasnosti oziroma nerazumljivosti tožbe tožnika s sklepom, z dne 12. 1. 2022, pozvalo, da sodišču sporoči, ali s tožbo izpodbija izpodbijani sklep ali pa z njo v delovnopravnem sporu toži na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

6. Tožnik je v odgovor na poziv sodišča pojasnil, da izpodbija izpodbijani sklep. Ne strinja se namreč z dodeljenim odvetnikom, ki nič ne naredi, ter prosi za dodelitev brezplačnega odvetnika, ki mu bo v korist. Izpodbijanega sklepa ni predložil. Sodišče je tožbo in prejete vloge tožnika posredovalo v odgovor toženki. Ta na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

7. V nadaljnji vlogi je tožnik navedel, da izpodbija izpodbijan sklep kot tudi poziv naslovnega sodišča k predložitvi izpodbijanega akta. Navedel je še, da ga je delodajalec dne 1. 7. 2019 peljal delati v Villach (Beljak), kjer je z drugimi delavci delal do 4. 7. 2019. Ponovno prosi za brezplačnega odvetnika.

8. Tožnik k tožbi ni priložil izpodbijanega akta (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), ravno tako te pomanjkljivosti ni odpravil na poziv sodišča (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Ker je bil sodišču izpodbijani akt predložen s strani toženke, pa je sodišče tožnikovo tožbo kljub temu lahko obravnavalo in je zato ni zavrglo (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Tožnikov ugovor zoper poziv sodišča k predložitvi izpodbijanega akta je sodišče tako štelo za brezpredmeten.

9. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1727/2021 z dne 15. 2. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi gre za spor v zvezi z dodelitvijo BPP, v zvezi s to vrsto spora pa obstaja uveljavljena sodna praksa. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, je senat sklenil, da so podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi je spor glede pravilnosti oz. zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP.

12. ZBPP v drugem odstavku 34. člena določa, da v primeru, če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP izhaja, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 14. 7. 2021 zaprosil za dodelitev BPP v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca pred pristojnim delovnim sodiščem na prvi stopnji. Prav tako iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v preteklosti že zaprosil za BPP iste vrste, oblike in obsega, ta pa mu je bila s toženkinim sklepom, Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021, tudi odobrena. Tožnik v tožbi in kasnejših vlogah navedenih dejstev oziroma ugotovitev upravnega organa ne prereka ali izpodbija.

14. Ob upoštevanju navedenega sodišče ugotavlja, da je toženka, skladno s citiranimi določili 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP upravičeno zavrgla – tožnik je namreč vložil prošnjo za BPP, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, z odločbo (Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021) pa je tožnik pridobil pravico do BPP.

15. Vezano na s strani tožnika zatrjevana dejstva, ki se nanašajo na kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu (in s tem povezane dokaze – zaslišanje tožnika in njegovega delodajalca oz. šefa), sodišče pojasnjuje, da ta z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa niso relevantna, tožnik pa jih lahko uveljavlja v delovnem sporu zoper delodajalca, ki ga je (kot navaja tudi sam) tožnik že sprožil (iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta spor pred toženko vodi pod opr. št. I Pd 534/2021). Z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa pa so nerelevantne tudi tožnikove navedbe o tem, da se ne strinja z dodeljenim odvetnikom in zahteva drugega. Skladno z devetim odstavkom 30. člena ZBPP sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti, namesto razrešenega odvetnika pa postaviti drugega. Vendar pa z izpodbijanim sklepom toženka ni odločala o takšni zahtevi upravičenca, pač pa o tožnikovi (vnovični) prošnji za dodelitev BPP, ki se (sledeč ugotovitvam toženke v izpodbijanem sklepu, ki jih tožnik, kot že pojasnjeno, ne prereka) nanaša na BPP iste vrste, oblike in obsega, kot mu je bil s strani toženke že odobren. Kolikor bi bilo tožnikove zahteve po tem, da se mu dodeli brezplačnega odvetnika, mogoče razumeti na način, da zahteva BPP tudi za zastopanje (po odvetniku) v predmetnem upravnem sporu, pa sodišče pojasnjuje, da se BPP, skladno z 8. členom ZBPP, v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP ne dodeli.

16. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nezakonitosti ali nepravilnosti izpodbijanega sklepa. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, je v zadevi med strankama nesporno – z izpodbijanim sklepom ugotovljenih odločilnih dejstev, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca pred pristojnim delovnim sodiščem na prvi stopnji, pri čemer je v preteklosti že zaprosil za BPP iste vrste, oblike in obsega, ta pa mu je bila s toženkinim sklepom, Bpp 366/2021 z dne 18. 10. 2021, tudi odobrena, tožnik s tožbo namreč ne prereka. Ostala dejstva, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik (in se nanašajo na kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu oziroma na njegovo nezadovoljstvo z delom dodeljenega mu odvetnika), pa z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso relevantna. Posledično so nerelevantni tudi dokazi, predlagani v dokazovanje teh dejstev. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi zato odločilo brez glavne obravnave.