Jedro

Presoja okoliščin, pomembnih za izrek pogojne obsodbe pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.8.2005 obsojena S.K. in D.B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ ter prvemu izreklo kazen osem mesecev zapora, drugemu pa po 50. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obsojenemu S.K. je v izrečeno kazen štelo čas odvzema prostosti od 18.4.2005 od 7.20 ure dalje, po 40. členu KZ pa mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak po 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.7.2006 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu S.K. izrečeno kazen zvišalo na eno leto zapora ter mu v to kazen štelo čas, ki ga je od 18.4.2005 od 7.20 ure do 18.12.2005 do 20.20 ure prebil v priporu. Obsojenemu D.B. je namesto pogojne obsodbe izreklo kazen štiri mesece zapora. Pritožbo zagovornikov obsojenega S.K. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da sta obsojenca dolžna plačati vsak po 150.000 SIT povprečnine.

Zagovorniki obsojenega D.B. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano odločbo višjega sodišča spremeni tako, da sodbo sodišča prve stopnje potrdi tudi v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu D.B. oziroma podrejeno, sodbo višjega sodišča razveljavi v odločbi o kazenski sankciji in zadevo vrne v ponovno sojenje višjemu sodišču. Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču gre pri ugotavljanju, ali so oziroma niso podane zakonske navedene okoliščine ter njihov vpliv na odločitev glede vrste izrečene kazenske sankcije, za dejansko in ne pravno presojo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve je višje sodišče pri svoji odločitvi spregledalo pomembno razliko med odmero kazni po 1. in 2. odstavku 41. člena KZ in pogoji za izrek pogojne obsodbe po 2. odstavku 51. člena KZ. V izpodbijani sodbi tudi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo, da obsojenec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj in da torej ni pogojev za izrek opozorilne sankcije. Dejstvo, da je obsojenec vozil avtomobil, ki je sledil oškodovancu, predstavlja eno od okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. V tem primeru je to okoliščino treba presojati z vidika ocene, ali bo obsojenec ponavljal kazniva dejanja v prihodnje. Teh razlogov pa izpodbijana sodba ne vsebuje in je zato povsem neutemeljena. V ostalem vložniki zahteve navajajo okoliščine, ki zadevajo obsojenčevo nekaznovanost in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju ter poudarjajo, da obsojenec kaznivo dejanje iskreno obžaluje in da je izrazil skrb za zaposlitev, za katero "verjetno meni", da jo bo zaradi kazni zapora izgubil. Ta okoliščina priča o njegovi osebnosti in jasno izraža namero, da kaznivih dejanj v prihodnje ne bo več ponavljal. Pomembno je tudi dejstvo, da je pri obsojenčevem dejanju šlo za hipno nepremišljeno ravnanje.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi glede obsojenega D.B. sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je temu obsojencu izreklo namesto pogojne obsodbe zaporno kazen. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je sodišče soglašalo z navedbami pritožbe okrožne državne tožilke, da je šlo v tem primeru za visoko stopnjo ogrožanja zavarovane dobrine in da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin, tudi motiva storitve kaznivega dejanja. Sprejelo je ugotovitev, da je le spletu srečnih okoliščin mogoče pripisati, da oškodovanec med begom pred obema obsojencema ni povzročil prometne nesreče, v kateri bi bili poškodovani tudi nedolžni ljudje, ter poudarilo, da je pri vsem tem imel mnogo večjo vlogo od ocenjene tudi obsojeni D.B. kot voznik osebnega avtomobila, ki je sledil oškodovancu, saj brez takšne njegove soudeležbe pri ogrožanju oškodovanca do tako visoke stopnje nasilništva sploh ne bi moglo priti. Sodišče druge stopnje je na podlagi teh ugotovitev sklepalo, da bo namen kazensko pravnega varstva tudi pri obsojenemu B. doseči "le na takšen način", to je samo z izrečeno zaporno kaznijo.

Z navedenimi razlogi je sodišče druge stopnje utemeljilo, kako presoja težo obsojenčevega dejanja in okoliščine, v katerih ga je storil in nato sklepalo, da je ob takem stanju zadeve primeren le izrek zaporne kazni. Takšna presoja sodišča druge stopnje vsebuje hkrati tudi oceno, da izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave v obsojenčevem primeru ni utemeljen. Zato ni mogoče sklepati, da sodba sodišča druge stopnje v tem pogledu nima razlogov.

Po določbi 1. odstavka 374. člena ZKP se med ostalim sme s pritožbo sodba izpodbijati tudi zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in tudi zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o pogojni obsodbi ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili zato podani zakonski pogoji. V teh primerih se s pritožbo lahko izpodbija nepravilna odmera kazni ali nepravilna uporaba pooblastil, ki jih med ostalim daje zakon sodišču tudi glede izreka pogojne obsodbe. V nasprotju z navedenimi določbami se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbija zakonitost izrečene kazni. Po 5. točki 372. člena ZKP je podana kršitev kazenskega zakona, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Za takšno prekoračitev gre, če sodišče izreče kazen zunaj meja, predpisanih z zakonom ali izreče kazen, ki v zakonu ni predpisana ali ne izreče kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazni zaradi tega ni podana, če je po presoji vložnika zahteve sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo odločbo o kazenski sankciji, tako da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora v zakonsko predpisanih mejah. Navedbe, da sodišče bodisi ni ugotovilo bodisi ni upoštevalo ali zmotno presodilo tista odločilna dejstva, ki so vplivala na izrečeno kazen, pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev in zaključkov napadene pravnomočne sodbe in s tem uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).