Jedro

Po določbi 471. člena ZGD-1 je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pa družbenik pridobi svoj poslovni delež. Slednji je po določbi 481. člena ZGD-1 lahko predmet prenosa, neodvisno od premoženja družbe, saj je to, ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Povedano drugače, sprememba lastniške strukture družbe T. d.o.o. (ali katerekoli druge kapitalske družbe), namreč ne vpliva in ne more vplivati na premoženje same družbe.

Izrek

I. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžene A. A., B. B. in C. C., iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da sta obdolžena A. A. in B. B. storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, obdolženega C. C. pa napeljevanja k storitvi tega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolžencem izreče obsodilno sodbo, v kateri obdolženima A. A. in B. B. izreče kazen eno leto in osem mesecev zapora, obdolženemu C. C. pa eno leto in enajst mesecev zapora.

3. Zagovorniki obdolžencev v odgovorih na pritožbo višjemu sodišču predlagajo, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Glede na zahtevo obdolženega A. A. in njegovega zagovornika je višje sodišče vse stranke ter zagovornike obvestilo o seji senata, ki jo je po četrtem odstavku 378. člena ZKP opravilo v nenavzočnosti pravilno obveščenih obdolžencev A. A. in C. C. ter višjega državnega tožilca, ob navzočnosti obdolženega B. B. in zagovornikov vseh obdolžencev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po oceni tožilstva so zaključki sodišča, na katerih temelji izpodbijana oprostilna sodba, zmotni. Bistvo očitka obdolžencem je namreč, da družba L. d.o.o., kot pridobiteljica 90 % deleža v družbi T. d.o.o., za ta poslovni delež ni plačala ničesar, temveč je bila celotna kupnina plačana iz namenskega kredita, odobrenega družbi T. d.o.o. S tem je prišlo do zmanjšanja premoženja te družbe, ki bi se s samo prodajo poslovnega deleža moralo za to višino povečati. Denarni tok pa je nato po navodilu obdolženega B. B. stekel do obdolženega A. A., ki je denarna sredstva v višini 1,070.000,00 EUR pod pretvezo posojilne pogodbe nakazal obdolženemu C. C. Obdolženi A. A. se je kot direktor družbe zavedal, da vstopa v pravno zavezujoča razmerja, pa je kljub temu pristal v sklenitev navidezne posojilne pogodbe z obdolženim C. C. Tudi obdolženi B. B. je z očitanim dejanjem kot direktor družbe L. d.o.o. pridobil družbo T. d.o.o. skupaj z nepremičninami, pri tem pa za poslovni delež iz lastnega denarja družbe pridobiteljice ni plačal ničesar.

7. Povzetim pritožbenim navedbam državne tožilke ni mogoče pritrditi. Primarno zato, ker so v nasprotju z veljavnim materialnim pravom, to je določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), prav tako pa nimajo podlage v izvedenih dokazih. Po določbi 471. člena ZGD-1 je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pa družbenik pridobi svoj poslovni delež. Slednji je po določbi 481. člena ZGD-1 lahko predmet prenosa, neodvisno od premoženja družbe, saj je to, ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Gospodarska družba je namreč samostojen pravni subjekt, ločen od posameznih družbenikov oziroma je samostojna pravna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov.1 Glede na navedeno so pritožbene navedbe državne tožilke, da bi se s samo prodajo poslovnega deleža moralo za to višino povečati premoženje družbe T. d.o.o. ter da je tudi obdolženi B. B. z navedenim dejanjem kot direktor družbe L. d.o.o. (torej kot fizična oseba) pridobil družbo T. d.o.o. skupaj z nepremičninami, pri tem pa za poslovni delež iz lastnega denarja družbe pridobiteljice ni plačal ničesar, primarno pravno zmotne. Prodajalec poslovnega deleža po Pogodbi o odsvojitvi in pridobitvi 90 % poslovnega deleža družbe T. d.o.o. je bil namreč odsvojitelj A. A. kot fizična oseba, ne pa družba T. d.o.o., zato odsvojitev tega poslovnega deleža na premoženje same družbe ni mogla imeti nobenega relevantnega vpliva oziroma se njeno premoženje za višino te kupnine ni moglo povečati. Povedano drugače, sprememba lastniške strukture družbe T. d.o.o. (ali katerekoli druge kapitalske družbe), namreč ne vpliva in ne more vplivati na premoženje same družbe, kot sicer pravilno v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik obdolženega B. B. Navedeno nadalje pomeni, da tudi obdolženi B. B. kot fizična oseba na podlagi citirane Pogodbe ni mogel in tudi ni pridobil družbe T. d.o.o. skupaj z nepremičninami, kot zmotno navaja državna tožilka, temveč je družba L. d.o.o. postala 90 % imetnica poslovnega deleža v družbi T. d.o.o., katere premoženje pa so dejansko sestavljale (tudi) nepremičnine.

8. In drugič, pritožbene trditve o zmanjšanju premoženja družbe T. d.o.o. v posledici plačila kupnine za poslovni delež iz namenskega kredita, odobrenega tej družbi - torej vezane na očitek v obtožbi, da sta obdolžena B. B. in A. A. vedela, da bi morala to kupnino poravnati družba L. d.o.o. - pa tudi nimajo opore oziroma podlage v izvedenih dokazih na glavni obravnavi. Že vsebina same Pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 23. 11. 2007 (sicer tripartitna pogodba med banko C d.d., T. d.o.o. in L. d.o.o.) namreč v 4. členu - Pogoji koriščenja kredita - jasno določa, da bo banka kreditojemalcu dogovorjen znesek kredita nakazala v skladu s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med L. d.o.o. in T. d.o.o. o nakupu nepremičnin, in tudi na osnovi Pogodbe o odsvojitvi in pridobitvi 90 % poslovnega deleža v družbi T. d.o.o., sklenjene med A. A. in L. d.o.o. Takšen način črpanja kredita je bil izrecno določen tudi v dokumentu banke - Odobritev kredita z dne 9. 11. 2007, naslovljenega na L. d.o.o. oziroma (obdolženega) B. B., z uvodno navedbo, da je pristojni kreditni odbor banke C dne 9. 11. 2007 odobril kredit za financiranje nakupa podjetja T. ter tudi financiranje infrastrukture na zemljišču v M. Med predpogoji za črpanje je že v tem dokumentu izrecno zapisan notarsko overjeni sporazum o nakupu podjetja T. d.o.o. s strani L. d.o.o., kot tudi notarsko overjena kupoprodajna pogodba o nakupu dela zemljišča od družbe L. d.o.o. s strani družbe T. d.o.o. Namenskost kredita in dejstvo, da kreditojemalec ne more vplivati na vsebino pogodbe, temveč je banka tista, ki določa pogoje za pridobitev kredita, pa so skladno potrdile tudi vse zaslišane priče iz banke, Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G. 9. Višje sodišče zato v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti očitkom obtožbe o nenamenski porabi kredita, saj so poleg same vsebine kreditne pogodbe, tudi vse navedene priče potrdile, da je kreditno pogodbo in tudi pogoje črpanja kredita pripravila in oblikovala banka in da so bile vse transakcije v zvezi z nakupom poslovnega deleža izvedene skladno s pogoji kreditiranja, kot jih je določila banka sama.

10. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo H. H., da kredit ni bil porabljen namensko, ker ni bil namenjen za nakup poslovnega deleža. Ta izpovedba oziroma vsebina mnenja H. H., izdelanega za banko dne 31. 1. 2014, je namreč v diametralnem nasprotju s poudarjeno vsebino same kreditne pogodbe, kot tudi izpovedbami navedenih prič. Poleg tega pa tudi ni mogoče spregledati, da je H. H. izvedenec (zgolj) gradbene stroke ter kot tak strokovnjak iz tega področja, in zato po utemeljenih navedbah obrambe ni pristojen za presojo vsebine kreditne pogodbe oziroma presoje namenskosti ali nenamenskosti porabe kredita.

11. Uspešno pa tudi ne more biti sklicevanje državne tožilke na zaključke izvedenke I. I., ki je sicer vrednost družbe T. d.o.o. ocenila na 0 EUR, medtem ko je bilo A. A. izvršeno plačilo za nakup deleža v družbi v višini več kot milijon EUR. Obdolžencem se namreč ne očita, da bi vrednost poslovnega deleža A. A. v tej družbi določili neustrezno, nerealno oziroma ga precenili, kot tudi ne, da so kupili družbo, ki je brez vsake tržne vrednosti, zato se izvedensko mnenje I. I. niti ne nanaša na odločilna dejstva glede konkretnih očitkov obtožbe in posledično na odločitev sodišča ne more imeti relevantnega vpliva.

12. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil torej način črpanja kredita določen v sami kreditni pogodbi, nakazilo kupnine za odsvojitev poslovnega deleža A. A. iz sredstev tega kredita, pa povsem v skladu z določili pogodbe, ki jo je sestavila in tudi določila njene pogoje v celoti banka. Zato očitek obdolžencem, da bi morala kupnino za poslovni delež poravnati družba L. d.o.o., nima podlage v izvedenih dokazih in torej ni dokazan, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Nakazilo kupnine neposredno A. A. kot fizični osebi (in torej ne družbi T. d.o.o.) pa je tudi sicer povsem logično, saj je bil prav on imetnik in prodajalec oziroma odsvojitelj tega poslovnega deleža. Razmerje med njim in obdolženim C. C. pa je poslovno razmerje izključno med dvema fizičnima osebama, zato očitki obdolžencem o namenu pridobiti veliko premoženjsko korist obdolženemu Krajncu, s sklicevanjem na sklenjeno „navidezno posojilo“, po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe ni dokazan.

13. Drugo vprašanje pa je, zakaj je bil kredit s takšno vsebino oziroma določenimi pogoji črpanja sploh odobren in zakaj potem ni bil vrnjen; vendar slednje glede na opisane očitke ni predmet te obtožbe, obdolžencem pa torej izvršitev kaznivega dejanja na način, opisan v obtožbi, po prepričljivih zaključkih sodišča prve stopnje ni dokazana.

14. Po obrazloženem, in ko pritožba državne tožilke ne vsebuje ničesar drugega, kar bi lahko omajalo izrek oprostilne sodbe obdolžencem ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe državne tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Sodba VSRS I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017 in druge.