Jedro

Tožnikovi prihodki v relevantnem obdobju presegajo predpisani znesek, zato je pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnik ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči. V skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP je zato dolžan prejeta sredstva vrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnik A.A. dolžan povrniti Republiki Sloveniji znesek 902,88 €, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči, v v sklepu navedenem roku in na tam naveden račun v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč z odločbo št. Bpp 1124/2012 z dne 20. 7. 2012 tožniku odobril brezplačno pravno pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje v kazenskem postopku, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod št. I K 10411/2009 (zdaj I K 23050/2012). Izvedba pravne pomoči je bila zaupana odvetniku B.B., kateremu so bili na podlagi sklepa z dne 11. 12. 2012 odmerjeni in plačani stroški v višini 902,88 €. S sodbo I K 23050/2012 Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23. 11. 2012, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. II Kp 23050/2012 z dne 11. 7. 2013 postala pravnomočna 8. 8. 2013, je bil upravičenec obsojen storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri se mu je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določila kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če upravičenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ker torej upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku, za katerega mu je bila ta dodeljena, ni uspel, je organ za brezplačno pravno pomoč v skladu z določbo 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 30. členom ZBPP-C preveril ali se je premoženjsko oziroma finančno stanje upravičenca spremenilo.

Organ za brezplačno pravno pomoč je na podlagi poizvedb po uradni dolžnosti ugotovil, da je tožnik od 13. 1. 2015 zaposlen pri C.C. s.p.. Glede na to je v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZBPP je ponovno ugotavljal finančni položaj upravičenca. Ugotovil je da znaša povprečni mesečni dohodek upravičenca upoštevajoč njegove dohodke, ki jih je prejel v obdobju zadnjih treh mesecev 605,20 €, s tem pa prejema dohodek, ki presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,40 €, zato je dolžan v skladu z določilom 49. člena ZBPP povrniti stroške nastale v zvezi z dodeljeno brezplačno pravno pomočjo.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je njegova plača v obdobju zadnjih treh mesecev ni znašala 605,20 €, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ampak 423,05 €, saj je od zneska 605,20 € vsak mesec treba odšteti 182,15 €, kar predstavlja obveznost do FURS zaradi sklepov o izvršbi, navedenih na plačilnih listah, ki so priloge pri tožbi. Po zakonu namreč FURS naloži delodajalcu, da zarubi dohodek dolžnika do višine 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. S tem pa povprečni mesečni dohodek ne presega več višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, iz česar sledi, da tožnik ni dolžan povrniti dodeljene brezplačne pravne pomoči. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Od 4. 4. 2015 veljaven Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C, Uradni list RS, št. 19/2015) v 30. členu določa, da se, če se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končal pred uveljavitvijo tega zakona, pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, postopek izterjave sredstev konča po določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004, 23/2008 in 15/2014). Ta pa v prvem odstavku 49. člena določa, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje v štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je tožnik od 13. 1. 2015 zaposlen pri C.C. s.p. in je v obdobju zadnjih treh mesecev prejel znesek 605,20 €.

Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

Osnovni znesek minimalnega dohodka v času izdaje izpodbijane odločbe znaša 269,20 € (Sklep o usklajeni višini minimalnega dohodka od 1. 8 2014), dvakratnik tega zneska pa 538,40 €. Tožnikovi prihodki v relevantnem obdobju znašajo 605,20 € in torej presegajo ta znesek, zato je pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnik ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan vrniti ta sredstva.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči. Za odločitev v tej zadevi je relevantna višina tožnikovih mesečnih dohodkov (20. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih - v nadaljevanju ZSVarPre), okoliščina, da tožnik iz teh dohodkov že plačuje druge svoje obveznosti, pa na odločitev ne more vplivati.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).