Jedro

Dejanska podlaga za odmero komunalnega prispevka po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt je le izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Na podlagi 2. točke 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka pomeni "izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo" gradnjo tiste vrste komunalne opreme, na katero dotlej lastnik ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Iz obravnavane zadeve pa navedeno ne izhaja in je, kot izhaja iz navedb v tožbi (drugače tudi ni navedeno v odločbah), kljub pridobljenemu soglasju Javnega podjetja A., dejanska situacija v zvezi s komunalno opremo enaka kot pred pridobljenim soglasjem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Litija, Občinska uprava št. 354-49/2016-2 z dne 3. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma odmeril komunalni prispevek v višini 3.185,63 EUR, zaradi priklopa stanovanjskega objekta ... na zemljišču parc. št. 420 k.o. ... v kraju ... na javni vodovod ... V obrazložitvi je navedel, da je na območju naselja ... zgrajeno javno vodovodno omrežje ..., tožnikoma pa je na podlagi soglasja za priključitev št. SK-0741-2016-118 z dne 15. 9. 2016 omogočena priključitev stavbe ... na javno vodovodno omrežje. Sklicuje se na 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in 2. člen Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Litija.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil in v obrazložitvi odgovarja na ugovore tožnikov, ki se nanašajo na nemožnost priključitve. Soglaša z organom prve stopnje, da izdano soglasje komunalnega podjetja pomeni, da je podana podlaga za odmero komunalnega prispevka. Če pa se tožnika ne strinjata z načinom priključitve njunega objekta na javni vodovod, bi morala svoje nestrinjanje izraziti z vložitvijo pritožbe zoper soglasje. Ker pa pritožbe zoper soglasje nista vložila, gre sedaj za fazo obvezne priključitve na javni vodovod.

3. Tožnika v tožbi navajata, da je toženka izdala odločbo po uradni dolžnosti. Tožnika sta vložila pritožbo zoper napadeno odločbo in hkrati zahtevala izločitev župana, vendar je občinski svet zavrnil zahtevo za izločitev. V teku je upravni spor I U 144/2017, v katerem izpodbijata to odločitev. Kljub sproženemu upravnemu sporu pa je župan odločil o pritožbi in jo namenoma preuranjeno zavrnil. Menita, da ni pravne podlage, da se mora hiša ... priključiti na javni vodovod ter zato posledično ni pravne podlage za odmero komunalnega prispevka. Priključek na javni vodovod se tehnično izvede na sekundarni cevi, hiša tožnikov pa se nahaja najmanj 150 m stran od najbližjega priklopa na sekundarno cev. Ocena stroška je 6.000,00 EUR, kar izkazuje predračun B. Takšno dejansko stanje pa kaže, da hiša ... nima možnosti priklopa na javno vodovodno omrežje. Tožnika bi bila pripravljena kljub vsemu napraviti takšen priključek na svoje stroške, ker sta bila v brezizhodni situaciji, ko sta ostala brez vode, čeprav bi tak priključek de facto pomenil gradnjo sekundarnega voda, katerega mora zgraditi občina na svoj strošek v skladu z Zakonom o vodah in Pravilnikom o pitni vodi, vendar je lokalna oblast gradnjo priključka dejansko preprečila, saj je toženka, ko se jima je zgodila nesreča z onesnaženjem njunega vodnega zajetja ..., za katerega imata vodno dovoljenje, pogojevala dejansko priključitev z nedopustnimi pogoji brez pravne podlage, in sicer z ustanovitvijo služnostne pravice preko celotne kmetije tožnikov zaradi komunalne opremljenosti zazidljivega kompleksa gozda pod vasjo .... Ker tožnika na takšno izsiljevalsko pogodbo nista pristala, občina ni podala soglasja za prekop ceste, čeprav so bili gradbeni stroji že na parceli. Posledica je bila, da sta bila tožnika in hčerina družina s tremi majhnimi otroci, od tega z novorojenčkom, brez vode. Pri tem pa sta tožnika izpolnila pogoj po ustanovitvi služnostne pravice za priključek, ko gre trasa po tujem zemljišču. Iz drugostopne odločbe izhaja posmeh župana, da naj se tožnika poslužita sodne poti za pridobitev služnostne pravice, kar še bolj kaže na to, da tožnika nimata možnosti priklopa na vodovod ... ter tudi ne obveznosti. Poleg tega voda iz hotiškega vodovoda ni pitna, ne soglašata pa tudi z odmero po višini. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka po odvetniški tarifi in sodno takso.

4. Toženka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba o odmeri komunalnega prispevka, ki jo je toženka izdala po uradni dolžnosti, na podlagi prvega in sedmega odstavka 79. in 80. člena ZPNačrt. 7. V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in razlogov drugostopne ni razvidno, da bi toženka na območju sistema oskrbe z vodo, javnega vodovoda ..., zgradila novo komunalno opremo, ki bi pomenila izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo oziroma, da gradnja komunalne opreme pomeni dejansko podlago na kateri bi temeljila izpodbijana odločba.

8. Iz tožbenih navedb izhaja in ni sporno (toženka navedenega ne prereka v drugostopni odločbi in niti v odgovoru na tožbo), da se stanovanjska hiša tožnikov oskrbuje z vodo iz vodnega zajetja ..., za katerega imata vodno dovoljenje in pri katerem je prišlo 23. 8. 2016 do onesnaženja, v posledici katerega sta, zaradi rešitve situacije, z vlogo pri Javnem podjetju A. zaprosila za soglasje za priključitev na javno vodovodno omrežje, ki jima je bilo izdano (št. SK-0741-2016-118 z dne 15. 9. 2016). Pridobljeno soglasje upravljavca vodovoda toženka šteje kot dejansko podlago za odmero komunalnega prispevka po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, kar pa pomeni napačno uporabo prava. Dejanska podlaga za odmero komunalnega prispevka po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt je namreč le izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Na podlagi 2. točke 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka pomeni "izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo" gradnjo tiste vrste komunalne opreme, na katero dotlej lastnik ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Iz obravnavane zadeve pa navedeno ne izhaja in je, kot izhaja iz navedb v tožbi (drugače tudi ni navedeno v odločbah), kljub pridobljenemu soglasju Javnega podjetja Komunalno stanovanjsko podjetje Litija, dejanska situacija v zvezi s komunalno opremo enaka kot pred pridobljenim soglasjem.

9. Po drugem odstavku 69. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu, ki ureja obvezno priključevanje na komunalno opremo, se pri obveznosti priključevanja objektov na javno vodovodno omrežje lahko izjemoma, zaradi fizičnih ovir med objektom in vodovodnim omrežjem (velika višinska razlika, oddaljenost posameznih objektov od omrežja, vodotoki, ipd.), s soglasjem pristojnega upravljavca vodovodnega omrežja dovoli tudi začasna ali stalna uporaba lastnih sistemov za oskrbo z vodo (lastno zajetje, kapnico, cisterna) ali ureditev individualnega vodovodnega sistema. Kot izhaja iz listinske dokumentacije v upravnem spisu in navedb v tožbi, bi morala tožnika potegniti svoj individualni priključek vsaj 150 m do možnega priklopa na sekundarno cev, kar kaže na to, da se je tožnika obravnavalo kot izjemo in nista bila podvržena obveznosti priključitve na javno vodovodno omrežje. Navedeno pa niti ni bistveno. Bistveno je, da toženka ni izkazala, da je izboljšala komunalno opremo, le gradnja te komunalne opreme, na katero se do sedaj tožnika kot lastnika objekta nista mogla priključiti (da bi se lahko, iz izpodbijane odločbe razlogi ne izhajajo), pa bi bila dejanska okoliščina, ki bi bila podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. Torej le, kolikor bi prišlo z gradnjo komunalne opreme do izboljšanja komunalne opreme do te mere, da bi za tožnika nastopila obveznost priključevanja na komunalno opremo, bi bilo to dejanska podlaga za izdajo odločbe o komunalnem prispevku po uradni dolžnosti. Nikakor pa ni le izdano soglasje javnega podjetja, na katerem temelji odločitev organov, podlaga za izdajo odločbe o odmeri. Povedano tudi tako, kolikor bi z gradnjo komunalne opreme, na katero tožnika doslej nista mogla priključiti objekta, odpadle fizične ovire za priključitev, bi toženka lahko odmerila komunalni prispevek po uradni dolžnosti. Ob navedeni dejanski situaciji (in pravnih ovirah, ki jih toženka kot upravljalka ceste tožnikoma postavlja, kar jima dejansko onemogoča izvedbo) ter dejstvu, da tožnika priključka, ob nesporni fizični oddaljenosti sekundarnega voda in s tem povezanimi nesorazmernimi stroški, več ne želita izvesti, pa toženka, kolikor ni zgradila komunalne opreme, ki bi pomenila izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča in v posledici le - tega nastop obvezne priključitve, ni imela podlage za izdajo odločbe.

10. Ker je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

11. Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Tožnika predlagata odmero stroškov po odvetniški tarifi, vendar ju odvetnik ni zastopal. Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.

12. Stroškovni zahtevek tožene stranke je sodišče zavrnilo glede na načelo uspeha, v obravnavani zadevi sta tožnika s tožbo zoper toženo stranko uspela.