Jedro

Toženka (oz. njen zavarovanec) ni ustrezno reagirala ob ugotovljeni konfliktnosti I.B., zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o protipravnosti opustitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1/II in 3/II točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnika in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2008 dalje do plačila ter povračilo stroškov pravdnega postopka v višini 1.546,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne z ustreznim stroškovnim izrekom oz. razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obstaja odgovornost zavarovanca toženke za obravnavani škodni dogodek. Meni, da fizičnega napada na tožnika ni bilo mogoče preprečiti, saj stalni (24-urni nadzor) nad zaporniki, in to v času, ko so v bivalnih prostorih, ni mogoč. Pritožnica meni, da uvedba strožjega režima nad zapornikom I. B. v času škodnega dogodka še ni bila potrebna, za daljšo osamitev pa ni bilo zakonskih niti prostorskih pogojev. Po oceni pritožnice je bil fizični napad na tožnika organiziran s strani treh zapornikov, pri tem pa ni izključeno, da je šlo za maščevanje zaradi predhodno neporavnanih računov, zato je neprepričljiva ocena sodišča, da je bil tožnik nekonfliktna osebnost. Čeprav soprispevek res ni bil dokazan, pa to ne spremeni dejstva, da pazniki fizičnega obračunavanja med zaporniki kljub vsej skrbnosti niso mogli preprečiti. Po konfliktu pa so takoj reagirali in preprečili nadaljnje nasilje.

(3.) Toženka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki so po njenem mnenju zaradi računske napake napačno izračunani.

(4.) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (5.) Pritožba ni utemeljena.

(6.) Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(7.) Izvrševanje kazni zapora podrobneje ureja Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, izvrševanje nalog in način izvajanja pooblastil ter drugih ukrepov paznikov pa Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določbi 13. člena prej navedenega Pravilnika pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem, v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih; pri tem pa morajo preprečevati pobege, napade, spore in spopade med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, priprave in poskus storitve kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega ter druge nedovoljene aktivnosti. Podlaga obveznosti toženke do povračila škode je v določbi 26. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V obravnavani zadevi se kot temeljno postavlja vprašanje, ali so delavci zavarovanca toženke (pazniki) ob škodnem dogodku in v zvezi z njim pravilno ravnali, ali pa jim je mogoče očitati ravnanja ali opustitve v nasprotju s predpisi oz. običajno metodo dela, kar se v sodni praksi tudi šteje kot protipravno ravnanje.

(8.) Pritožbena trditev toženke, da je ocena sodišča prve stopnje o dokazni moči in verodostojnosti izpovedbe priče M. neprepričljiva in nepravilna ter življenjsko nelogična, je neutemeljena. Toženka meni, da tožnika ni napadel le zapornik I. B., marveč sta v pretepu sodelovala tudi zapornika M. in B.. Pritožbeno sodišče teh trditev ne sprejema in meni, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, kdo je bil napadalec, pravilna, saj tudi iz uradnih zaznamkov in poročila o fizičnem konfliktu, ki so bili sestavljeni neposredno po škodnem dogodku, izhaja, da je bil napadalec zapornik I. B..

(9.) Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika, takrat prisotnih paznikov in priče M. prepričljivo ugotovilo, da je bil zapornik I. B. konfliktna oseba, da se je rad tepel in da je že tudi pred škodnim dogodkom imel fizične konflikte z drugimi zaporniki. Navedena ugotovitev je podkrepljena tudi z izpiskom o evidentiranih prekrških oz. o podanih predlogih za uvedbo disciplinskega postopka zoper zapornika I. B. v času prestajanja kazni. Glede na ugotovljeno konfliktnost zapornika I. B. je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi se moral nad njim vršiti intenzivnejši nadzor. Toženka v postopku ni z ničemer izkazala niti ni zatrjevala, da bi se nad obsojencem I.B. izvajal poostreni nadzor. V primeru prvega incidenta, ki se je zgodil približno 14 dni pred obravnavanim škodnim dogodkom, ni izvedla disciplinskega postopka zoper obsojenca I.B. in ga tudi ni namestila v poseben prostor. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 1. odstavku 93. člena določa, da se sme zoper obsojenca, ki ogroža življenje ali zdravje drugih, odrediti, da prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev in da sme tak obsojenec le izjemoma pod nadzorom delati skupaj z drugimi obsojenci. V 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora pa je določeno, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namesti obsojence, ki so izrazito begosumni oz. s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence. Zavod je dolžan enkrat na mesec preveriti, če so še podani razlogi za bivanje obsojenca v strožjem režimu. Ko prenehajo razlogi za namestitev v strožji režim, se obsojenca namesti v režim prestajanja kazni zapora, v katerem je bival pred razporeditvijo v strožji režim prestajanja kazni zapora.

(10.) Toženka (oz. njen zavarovanec) ni ustrezno reagirala ob ugotovljeni konfliktnosti I. B., zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o protipravnosti opustitve.

(11.) Tudi pritožbene navedbe o neprepričljivosti ocene prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik nekonfliktna osebnost, so neutemeljene. Toženka v pritožbi trdi, da naj bi bil fizični napad na tožnika organiziran s strani treh zapornikov, pri čemer pa ni izključeno, da je šlo za maščevanje zaradi predhodno neporavnanih računov. Toženka za takšne trditve na prvi stopnji ni ponudila nobenih dokazov, nasprotno, v odgovoru na tožbo je celo sama zatrjevala, da je na dan škodnega dogodka prišlo do fizičnega obračuna zgolj med dvema sojetnikoma. Prav tako toženki ni uspelo dokazati soprispevka tožnika k nastalemu incidentu, saj iz izpovedbe paznikov izhaja, da tožnik ni bil konfliktna oseba, njegovo nekonfliktnost pa je zaznalo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče tako nima nobenega razloga, da ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v tem delu ne bi sledilo, saj toženka ni ponudila nobenih dokazov, ki bi izkazovali nasprotno.

(12) Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka; meni, da je pri njihovem izračunu prišlo do računske napake v njeno škodo. Toženka zmotno navaja, da je do delnega umika tožbe priglasila 2030 točk po Odvetniški tarifi, saj iz predloženega stroškovnika na list. št. 91-92 povsem jasno izhaja, da je priglasila 1860 odvetniških točk, kar ji je prvostopenjsko sodišče v celoti priznalo. Pritožbeno sodišče je ponovno preverilo stroškovnik in ugotovilo, da je znesek priznanih stroškov toženke, ki znaša 392,40 EUR, pravilen.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku pa tudi ni storilo kršitev pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi pritožbene stroške, nastale v zvezi z sestavo in vložitvijo pritožbe.