Jedro

S spornim dokazom toženka ni dokazovala pravno relevantnega dejstva, zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo potrebno izvesti. Zgolj trditev in dokazovanje toženke, da ogled na določen dan v juliju 2018 ni bil mogoč, ne omogoča prepričljivega zaključka o protipravnem ravnanju tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo o tožbenih zahtevkih Krajevne skupnosti X kot tožnice po prvotni tožbi ter A. A. kot tožnice po nasprotni tožbi, zato bo sodišče druge stopnje v obrazložitvi za Krajevno skupnost X uporabljalo izraz tožnica, za A. A. pa izraz toženka.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka delno ugodilo zahtevku tožnice, in sicer je razsodilo, da je toženka dolžna plačati toženki znesek 11.384,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pod točko II. izreka v presežku zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Pod točko III. izreka je delno ugodilo tožbenemu zahtevku toženke, in sicer je razsodilo, da je tožnica dolžna plačati toženki znesek 2.370,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v točki IV. izreka tožbeni zahtevek toženke v presežku (glede zneska 9.236,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. Pod točko V. izreka je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici, v zvezi s postopkom s prvotno tožbo, pravdne stroške v znesku 1.488,24 EUR ter, v zvezi s postopkom po nasprotni tožbi, v znesku 1.569,54 EUR. V točkah pod VII. do X. izreka je odločilo o višini stroškov postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti na podlagi oprostitve plačila stroškov na podlagi odločb Okrožnega sodišča v Murski Soboti o brezplačni pravni pomoči. 3. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženka z navedbo, da jo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi bistvene kršitve postopka. Navaja, da je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi ves čas zatrjevala vrednost opreme, ki jo je imela v lokalu. Do te opreme ji je bil onemogočen prehod. Imela je tudi kupce, ki so bili predlagani za zaslišanje in ki bi navedeno opremo kupili. Sodišče ni zaslišalo potencialnega kupca, ki je imel namen kupiti opremo lokala in je takrat tudi sam potreboval opremo za lokal, ker ga je odpiral. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila tržna vrednost opreme, ki se je nahajala v prostorih leta 2018, 10.222,00 EUR. Nadalje je izvedenec glede na vrednost opreme izračunal mesečno odškodnino za uporabo opreme brez dovoljenja tožnice, ki znaša 125,95 EUR na mesec. Tako je tožnica po nasprotni tožbi od toženke zahtevala uporabnino za 11 mesecev v znesku 1.385,45 EUR. Zato je tudi opravičeno sklepanje, da bi opremo takrat, ko bi jo še lahko prodala, za nekaj čez 9.000,00 EUR. Tožnica je imela kupca za ceno okrog 9.500,00 EUR. Po tem, ko je bila oprema iztrgana iz lokala, je izgubila vrednost, saj je bilo nemogoče najti kupca. Kupec, ki je bil pripravljen kupiti opremo, je bil takrat, ko je toženka onemogočala prodajo. Tako je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa bistveno kršilo pravilo pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma dokazov, ki bi morali biti izvedeni.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo kršitev na katere pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, "da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma dokazov, ki bi morali biti izvedeni". Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva, potrebna za odločitev o tožbenem zahtevku. Tudi razlogi, s katerimi je v presežku zavrnilo zahtevek toženke iz nasprotne tožbe na plačilo odškodnine in uporabnine za opremo, ki je bila odstranjena iz tožničinih poslovnih prostorov, so jasni in niso med seboj v nasprotju.

7. Glede očitkov v pritožbi, "da sodišče ni zaslišalo potencialnega kupca, ki je imel namen kupiti opremo lokala, a je ogled opreme ves čas onemogočala toženka po nasprotni tožbi", sodišče druge stopnje odgovarja, da na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi ustrezno konkretiziranih pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je povzete pritožbene navedbe, ki so zelo splošne, sicer preizkušalo v okviru pritožbenega očitka kršitve toženkine pravice do izjave, a je presodilo, da ta očitek ni utemeljen.

8. Pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženka kot najemnica s tožnico kot najemodajalko že dne 31. 7. 2016 sklenila sporazum o prenehanju najemne pogodbe za poslovne prostore, a kljub temu ni prenehala s poslovanjem v tožničinih prostorih, temveč je prostore uporabljala vse do 12. 2. 2018. Nadalje tudi ni sporno, da je toženka iskanje kupca toženkine opreme, prepustila tožnici (priloga B6).

9. Priče, za katero očita, da je sodišče ni zaslišalo, pritožba niti ne navede z imenom in priimkom, a iz obrazložitve sodbe izhaja, da je to B. B. Toženka je to pričo predlagala v dokaz obstoja odškodninske odgovornosti tožnice kot najemodajalke, katera naj bi s protipravnim ravnanjem - onemogočanjem ogleda opreme s strani potencialnih kupcev, povzročila, da je prišlo do padca vrednosti opreme, ki se je takrat še nahajala v poslovnih prostorih, kar ji je povzročilo vtoževano škodo.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve navedlo razloge, ki utemeljujejo neizvedbo tega dokaza. Sodišče druge stopnje dodaja, da, četudi se v celoti šteje za resnično, kar bi predlagana priča izpovedala, torej če bi priča potrdila, da je bil kupec opreme, to dejstvo ne bi zadoščalo za presojo, da je tožnica ravnala protipravno. S spornim dokazom toženka ni dokazovala pravno relevantnega dejstva, zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo potrebno izvesti1. Zgolj trditev in dokazovanje toženke, da ogled na določen dan v juliju 2018 ni bil mogoč, ne omogoča prepričljivega zaključka o protipravnem ravnanju tožnice, kot lastnice poslovnih prostorov, kjer se je oprema takrat nahajala. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženka niti ne zatrjuje, da je s tožnico dogovorila ogled opreme. Toženka bi torej nedvomno morala ogled opreme s potencialnim kupcem dogovoriti tako, da bi predhodno s tožnico določila datum in uro ogleda. Ni najti razumnih razlogov, zakaj bi tožnica, v katere interesu je vsekakor bilo, dobiti nazaj v posest prostore, proste toženkine opreme, tako usklajen dogovor, onemogočala. Pritrditi pa je tudi, da navedbe glede višine kupnine ter realnih možnosti, da bi priča opremo dejansko kupil, niso dovolj konkretizirane.

11. Glede na nesporne okoliščine, da toženka že od marca 2015 ni redno plačevala najemnine in stroškov, da je kljub sporazumu o prenehanju najemne pogodbe z dne 31. 1. 2016, tožnica toženki dopuščala poslovanje v prostorih v lasti krajevne skupnosti vse do 12. 8. 2018, čeprav toženka tudi v tem obdobju obveznosti ni redno izpolnjevala, da je tožnica tudi po prenehanju poslovanja toženke iskala novega najemnika in tudi potencialnega kupca in najemnika za toženkino opremo, sodišče druge stopnje kot prepričljiv potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožnice ni elementov protipravnosti.

12. Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljeno zavrača pritožbo toženke ter glede na obrazloženo v izpodbijanem delu potrjuje sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, navedbe v odgovoru na pritožbo tožnice pa niso bistveno pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154., 155. in 164. člena ZPP).

1 Sodišče tudi sicer ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom, saj lahko po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne predlagane dokaze, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali pa da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali, če dokazni predlog ni ustrezno konkretiziran (Betetto N.: ZPP s komentarjem, 2. knjiga GV Založba in Uradni list RS Ljubljana 2006, str. 611).