Jedro

Izdajo začasne odredbe je predlagala tožena stranka, ki med postopkom ni vložila nasprotne tožbe ne pobotnega ugovora. To pomeni, da v tem pravdnem postopku toženka terjatve, ki bi jo rada zavarovala, sploh nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je ta predlagala, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino - stanovanjsko enoto v drugem nadstropju in podstrešju, vpisano v podvložku št. 882/3 k.o. I., v stanovanjskem objektu na naslovu I., M., stoječem na parcelni številki 369 k.o. I. Proti temu sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna. Med postopkom je tožena stranka večkrat navedla, da spornega stanovanja na M. v I. ni prodala tožnici, saj je prišlo pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe do očitne prevare s strani tožnice, pri čemer ni toženka nikoli od nje dobila nobene kupnine. Zamudna sodba, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v K., je bila izdana nezakonito, ker toženki ne tožba ne sodba nista bili vročeni. Toženka je zato vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil sicer na prvi stopnji odločanja zavrnjen, toženka pa je vložila pritožbo, zato zadeva še ni pravnomočna. V predmetnem pravdnem postopku je toženka sicer laično vložila predlog za izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, smiselno 267. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Toženka namerava namreč vložiti zoper tožečo stranko tožbo, sodišče pa bi ji ob izdaji začasne odredbe moralo postaviti primeren rok za vložitev tožbe. Kadar vloži stranka predlog za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe, se sodišče seveda še ne more ukvarjati z verjetnostjo samega obstoja terjatve, saj ta še ni postavljena. Tožena stranka pa je izkazala nevarnost v smislu 2. odst. 272. člena ZIZ, saj lahko ob neugodnem razvoju dogodkov ostane tako brez stanovanja kakor tudi brez denarja. Glede na takšne okoliščine bi bilo po oceni toženke smotrno izdati predlagano začasno odredbo ter ji določiti primeren rok za vložitev tožbe. Pri tem pa tožnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale toženki, saj je toženka ostala brez stanovanja in brez denarja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vložila laičen predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve stanovanja, ki je predmet spora med njo in tožečo stranko. V skladu z določbo 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe so namreč sredstva zavarovanja, katerih namen je v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede predlagateljeve terjatve, da bi se na ta način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je izdajo začasne odredbe predlagala tožena stranka, ki med postopkom ni vložila nasprotne tožbe ne pobotnega ugovora. To pomeni, da v tem pravdnem postopku toženka terjatve, ki bi jo rada zavarovala, sploh nima, zato je odločitev v izpodbijanem sklepu povsem pravilna. Res je, da je mogoče v skladu z določbo 267. člena ZIZ izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo sodnega postopka, vendar v tej zadevi ne gre za primer vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pred pravdo, ampak v pravdi - predlog je namreč vložila tožena stranka, ki pa v tej pravdi ni uveljavljala (in ne izkazala) nobene terjatve. Zato so tudi pritožbena navajanja, ki se ukvarjajo z izkazovanjem drugega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, ne da bi bil podan prvi pogoj, povsem brezpredmetna. Z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu se pritožbeno sodišče povsem strinja, teh razlogov pa pritožbena navajanja niso z ničemer uspela omajati. Pritožbeno sodišče pri preizkusu sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).