Jedro

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo zahtevo na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in iste opr. št. z dne 26. 11. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kjer je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita (1. odstavek izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo je tožnik po pooblaščencu odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik navaja, da je nesporno dejstvo, da je zelo slabega zdravstvenega stanja, da se permanentno zdravi že več let, da so zdravstvene težave zelo hude in se ne izboljšujejo temveč poslabšujejo, prognoza je slaba, in da ni zmožen za nobeno delo. Ta dejstva so razvidna iz predložene dokumentacije in zaslišanja.

Poudarja še, da so dokazna sredstva med seboj v prirejenem položaju, da sodišče ni izključno vezano na izvedensko mnenje, in da ima na voljo prosto dokazno oceno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti smiselno zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Načeloma je sicer potrebno pritrditi stališču pritožnika, da so dokazna sredstva med seboj prirejena, in da sodišče ni vezano izključno na izvedensko mnenje. Vendar pa slednje ne more veljati za spor o pravici iz invalidskega zavarovanja, ko lahko zdravstvene spremembe, ki vplivajo na delovno zmožnost, ocenjujejo le medicinski strokovnjaki, ker tožena stranka niti sodišče za to nimata ustreznega strokovnega znanja, seveda ob predpostavki, da je izvedensko mnenje strokovno popolno in prepričljivo.

Tudi v obravnavani zadevi je dokazna ocena sprejeta v skladu z načelno določbo 8. člena ZPP, saj po oceni pritožbenega sodišča ni dokazano takšno dejansko zdravstveno stanje, da bi bilo mogoče pri tožniku ugotoviti popolno nezmožnost za vsako pridobitno delo. Pri njem so sicer podane zdravstvene spremembe, zaradi katerih je bil že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

Pisni odpravek izpodbijane sodbe seveda nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba ima prepričljive razloge o odločilnih dejstvih in ti niso sami s seboj v nasprotju, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj zato, ker se pritožnik ne strinja z zavrnilno sodbo, ki je utemeljeno uprta na sodno izvedensko mnenje strokovnjakov medicinske stroke, ni mogoče uspešno zatrjevati absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi pasivnosti tožnika oz. njegovega pooblaščenca v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko na pisno sodno medicinsko izvedensko mnenje do konca glavne obravnave ni podal nobenih pripomb, niti ni uveljavljal procesne kršitve v smislu 286.b člena ZPP, potem ko je sodišče ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo, ni mogoče uspešno uveljavljati ponovnega izvajanja dokazov, ki jih pritožba niti ne konkretizira.

Sicer pa je v pisnem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakulteti v B. (listovna št. 22 - 26 in 38 – 40; v nadaljevanju: Fakultetna komisija) dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da z razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče pri tožniku ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Ravno nasprotno. Fakultetno izvedensko mnenje, pri podaji katerega so sodelovali specialist kardiolog, ortoped in psihiatrinja, le še dodatno potrjuje pravilnost strokovno medicinske ocene iz predsodnega upravnega postopka. Že IK I in IK II sta dne 20. 11. 2012 oz. 4. 2. 2013 namreč skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi stanja po vstavljenem srčnem spodbujevalniku, hipertenzivni srčni bolezni brez zastojne srčne odpovedi, mešani anksiozno depresivni motnji in spondilozi od 25. 3. 2009 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Ocenili sta, da je s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti še nadalje zmožen za fizično lažje delo, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, ne na višini oz. nad globino, brez dvigovanja bremen nad višino komolca in ob strojih, kjer bi se lahko poškodoval. Glede na internistični izvid z dne 23. 7. 2011, v katerem so opisane le diagnoze in odsvetovano kakršnokoli delo, ob kontroli srčnega spodbujevalnika 22. 9. 2011 pa ugotovljeno, da je ritem v mejah normale, degenerativnih spremembah hrbtenice in anksiozno depresivni motnji, je bilo ocenjeno, da razpoložljiva medicinska dokumentacija ne izkazuje bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Enako oceno tožnikovega zdravstvenega stanja in preostale delovne zmožnosti je podala tudi Fakultetna komisija, v kateri so sodelovali vrhunski medicinski strokovnjaki glede na tožnikova prevladujoča obolenja.

Tako specialist ortoped, prof. dr. C.C. ugotavlja, da gre pri tožniku za vratno ledveni bolečinski sindrom in degenerativno bolezen hrbtenice brez pomembnejših nevroloških motenj, nestabilnosti ali kliničnih znakov stenoz, kar je zgolj indikacija za delo na lažjem delovnem mestu z določenimi omejitvami v polnem delovnem času.

Glede na razpoložljive listinske medicinske izvide, ki opisujejo nevrastenično in anksiozno depresivno motnjo, specialistka psihiatrije Prof. dr. D.D. zaključuje, da je takšno psihično stanje s psihiatričnega stališča lahko indikacija le za III. kategorijo, saj ne povzroča večjega zmanjšanja ali celo izgube delovne zmožnosti.

Nenazadnje tudi specialist kardiolog, prof. dr. E.E., v dopolnilnem mnenju ugotavlja, da so razpoložljivi medicinski izvidi pomanjkljivi, da gre v izvidu z dne 23. 7. 2011 zgolj za kratek izvid z anamnezo, diagnozami in mnenjem brez opisa statusa. Ni izvidov neinvazivnih objektivnih kardioloških preiskav niti laboratorijskih izvidov, temveč je podano le mnenje, da naj tožnik ne bi bil sposoben za nobeno delo. Enako kot invalidska komisija II. stopnje ocenjuje, da na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Po mnenju sodnega izvedenca bi za ugotovitev dejanskega stanja bili nujno potrebni vsaj ultrazvok srca, obremenitveno testiranje in osnovni laboratorijski krvni izvidi.

Na sodno izvedensko mnenje, ki ni v nasprotju z razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo, razen v delu, ki se nanaša na priporočila lečečih specialistov, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo izpodbijano zavrnilno sodbo. Ločiti je namreč potrebno med mnenji oz. priporočili lečečih specialistov in sodno izvedenskimi mnenji. Medicinski strokovnjaki so namreč izvedenska mnenja dolžni podati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, upoštevaje pri tem tudi zakonsko opredeljeno definicijo invalidnosti. To pa pomeni, da za pravilno oceno invalidnosti ne zadostujejo zgolj diagnoze in priporočila lečečih specialistov. Obstajati mora listinska medicinska dokumentacija, ki na podlagi ustrezne diagnostične obdelave, objektivizirano izkazuje zdravstvene spremembe vključno s funkcijskim statusom, da je sploh mogoče ocenjevati delazmožnost, oz. zatrjevano bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja v predmetni zadevi..

Ker v tožnikovem primeru manjka prav slednje, je sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka v predsodnem upravnem postopku, pravilno zaključilo, da ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). To pa pomeni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni niti pogoji iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.

Tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno v skladu z 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti tudi pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Na koncu je potrebno le še pojasniti, da lahko tožnik na podlagi novejše listinske medicinske dokumentacije, ki bo vključevala tudi izvide ustreznih diagnostičnih obdelav, na katere je opozorjen v tem sodnem postopku, ponovno uveljavlja pravice iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi medicinskih izvidov, izdanih po 11. 2. 2013, ko je bil obravnavani predsodni postopek zaključen, lahko vloži novo zahtevo bodisi pri tujem ali slovenskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.