Jedro

Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji, to je življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred njo proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.9.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Ruše z dne 15.12.2003, s katero je ta ugotovila, da se je A.A., roj. 23.11.1911 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, 96/2002 in 7/2003), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva A.A., kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Zavrača tožbeni ugovor, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ,št. 64/45), ki je začel veljati 28.8.1945 in Zakonom o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4.12.1948) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. S takšno ureditvijo so jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba US RS, št. U-I-23/93), je uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Pravilna je ugotovitev pogoja bivanja v tujini. Iz upravnih spisov izhaja in tožnika temu ne ugovarjata, da je se je A.A. dne 2.11.1945 prijavila v G., Avstrija. Torej se je ob uveljavitvi novele zakona dne 4.12.1948 nahajala v tujini. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pravilno ugotovil vse relevantne okoliščine glede nemške narodnosti, ker to izhaja iz članstva v Kulturbundu (arhivsko gradivo). Tožnika pa za nasprotne trditve nista ponudila nobenih dokazov, ki bi ovrgli domnevo nelojalnosti.

Tožnika (pravna naslednika A.A.) vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Glede zmotne uporabe materialnega prava se tožnika v celoti sklicujeta na svoja izvajanja v tožbi. V nadaljevanju podata svoje mnenje, da je pričela novela ZDrž veljati 4.12.1948 in ni imela retroaktivne veljave in je takšna uporaba tega predpisa v nasprotju s samim zakonom in s takrat veljavno ustavo ter pomeni nedopustno diskriminacijo, saj se predpis v današnjih postopkih uporablja drugače kot se je uporabljal v času njegove veljave pred 50 leti. Navajata stališča pravnih teoretikov takratnega časa dr. Svetolika Jovanoviča in dr. Ivana Krbeka. Da je šlo dejansko za odvzem državljanstva v letu 1948 po njegovem mnenju govori dejstvo, da je bila večina teh ljudi, za katere se sedaj trdi, da niso pridobili jugoslovanskega državljanstva v letih 1945/1946, vpisanih v krajevne volilne imenike. Po njunem mnenju je bil kršen 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Novela ZDrž iz leta 1948 je prinesla odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti in je že v času uveljavitve pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je na temelju 8. člena Ustave RS postala del pravnega reda Republike Slovenije, zato se novela ZDrž iz leta 1948 tudi sedaj ne bi smela uporabljati, ker pomeni njena uporaba kršitev temeljnih človekovih pravic. Dejansko stanje glede nemške narodnosti njune pravne prednice in njenega članstva v Kulturbundu je zmotno ugotovljeno. Tožena stranka ne razpolaga s pristopno izjavo A.A. roj. M. k Kulturbundu. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno tudi glede nelojalnosti. Tudi če bi bila A.A., roj. M. članica Kulturbunda, samo članstvo brez navedbe kakršnihkoli konkretnih ravnanj, še ne pomeni nelojalnega ravnanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodba razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovan v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji, to je življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred njo proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi ZDrž živele v tujini, in ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Neutemeljen je očitek revizije, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je uporaba novele ZDrž iz leta 1948 imela retroaktivni učinek. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo isti tožbeni ugovor, in se pri tem utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, s katero je to odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Na obrazložitev iz navedene ustavne odločbe Ustavnega sodišča RS se sklicuje tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu ne ponavlja.

Neutemeljen je očitek revizije, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker se v sodbi ni izrecno opredelilo do zatrjevane kršitve človekovih pravic z uporabo ZDrž. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v kateri je le-to kot že rečeno, ocenilo skladnost predmetne določbe ZDrž z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami. Res je, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevane kršitve, vendar to, po presoji revizijskega sodišča, kot izhaja iz zgoraj navedenih razlogov, ni vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Ni pravilno mnenje revidentov, da so bile z novelo ZDrž iz leta 1948 kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta člen prepoveduje le samovoljni in ne vsakršen odvzem državljanstva. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti je obstajal razlog, in sicer njihova nelojalnost. V obravnavani zadevi je pomemben tudi čas sprejetja navedene deklaracije (10.12.1948). Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi odločilo, da uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidenta izpodbijata tudi ugotovitev, da je bila A.A. nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizaciji so dejstva, saj so zaznavna navzven. Revidenta sta z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih izpodbijala ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revidenta tudi menita, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja, kot tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizijsko sodišče ponavlja, da je v 3. odstavku 63. člena ZDen določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-23/93) vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (46. do 49. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča RS). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta revidenta imela možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbila zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazovala lojalnost A.A. vendar, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, nista ponudila dokazov o ravnanju imenovane, ki bi izpričali njeno lojalnost, oziroma nista dokazala obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Revidenta, na katerih je v obravnavanem primeru dokazno breme, se tudi po presoji revizijskega sodišča ne moreta opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bi bila lahko uspešna le, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa bi dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je tako pokazal, da ji ni mogoče ničesar očitati.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljani že kot tožbeni ugovori in sta jih v reviziji zoper izpodbijano sodbo revidenta smiselno le ponovila, in ki jih je po presoji revizijskega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.