Up-257/00

6.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa mati B. B. iz Z., in C. C. iz Ljubljane na seji senata dne 6. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I. Up 417/2000-2 z dne 11. 5. 2000 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 620/2000-2 z dne 19. 4. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena pritožba pritožnikov zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila zavržena tožba zoper Ministrstvo za okolje in prostor zaradi molka upravnega organa, zavržena zahteva za izdajo začasne odredbe in zavrnjen predlog za odlog plačila sodnih taks. Tožba zoper Ministrstvo za okolje in prostor je bila vložena zaradi molka tožene stranke po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS), ker tožena stranka v predvidenem roku ni izdala odločbe o pritožbi pritožnikov zaradi molka organa Občine Ig v zvezi z zahtevo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka. V sklepu o zavrženju tožbe je podana ugotovitev, da je za odločanje o odmeri komunalnega prispevka po prvem odstavku 44. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ) na prvi stopnji pristojna občinska uprava, o pritožbah zoper odločbe občinske uprave, izdane v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti, pa v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. - v nadaljevanju: ZLS) na drugi stopnji odloča župan. Tako tožena stranka Ministrstvo za okolje in prostor v obravnavani zadevi ni stvarno pristojni upravni organ druge stopnje, zato v tem primeru ni bilo molka tožene stranke. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom.

2.Pritožnika navajata, da je navedeno stališče v prvostopnem sklepu napačno, saj bi moralo sodišče pri ugotavljanju pristojnosti za odločanje na drugi stopnji izhajati iz določb 88. a člena ZLS, po katerih mora pristojno ministrstvo opravljati nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov organov občine. V okviru navedenega nadzora bi torej Ministrstvo za okolje in prostor v obravnavani zadevi moralo odločati na drugi stopnji o pritožbi zaradi molka občinske uprave. Pri tem pritožnika še navajata, da vlagata ustavno pritožbo iz previdnosti, ker želita, da bi Ustavno sodišče zavzelo stališče, ali je za pritožbo zaradi molka občinske uprave v obravnavani zadevi pristojen Župan Občine ali pa Ministrstvo za okolje in prostor.

3.Pritožnika menita, da jima je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Te ustavne pravice naj bi bile kršene še zlasti v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe in predlogom glede odločitve o odlogu plačila stroškov postopka.

B.

4.Z izpodbijanim sklepom je kot pravilno potrjeno stališče v prvostopnem sklepu, da je za odločanje o pritožbi zaradi molka občinske uprave v zvezi z odmero komunalnega prispevka (gre za upravno stvar iz občinske pristojnosti) pristojen Župan in ne Ministrstvo za okolje in prostor. V izpodbijanem sklepu je tudi pojasnjeno, da določbe prvega odstavka 88. člena ZLS (po katerih izvršujejo ministrstva nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin) za razmerja ministrstev do organov lokalnih skupnosti nimajo takega pomena, kot menita pritožnika.

5.V upravnih stvareh iz izvirne pristojnosti občine namreč nadzorstvo iz navedenih določb ZLS ne vključuje instančnega nadzorstva nad posamičnimi akti občinske uprave. Sicer pa pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na odločitve sodišč glede uporabe prava (ali se v obravnavani zadevi uporablja 67. člen ZLS ali pa prvi odstavek 88. člena ZLS), sami po sebi ne morejo biti razlog za uspešno izpodbijanje sodne odločbe z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče namreč ni instančno sodišče v odnosu do drugih sodišč in tako ne ugotavlja, ali so sodišča pravilno uporabila materialno pravo. Ustavno sodišče se pri presoji omeji le na morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

6.Pritožnika zatrjujeta, da sta sodišči kršili ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva s tem, ko nista sprejeli njunih predlogov, vendar pri tem podrobneje ne navajata, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev. Iz pravice do enakega varstva pravic izhaja pravica do izjave v postopku, ki ji ustreza obveznost sodišča, da izjave stranke vzame na znanje in se do tistih, ki so za odločitev pomembne, tudi opredeli. Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta sodišči pri sprejemanju odločitev izhajali iz navedb pritožnikov in se do njih tudi opredelili ter svojo odločitev obrazložili. S sklepi sodišč pa tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj sta pritožnika v obravnavanem primeru dejansko uporabila vse možne sodne poti. To potrjuje tudi okoliščina, da sta pritožnika upoštevala usmeritev iz izpodbijanih sklepov in dne 17. 5. 2000 vložila pri Upravnem sodišču tožbo zoper Župana Občine Ig zaradi njegovega molka ob obravnavanju pritožbe zaradi molka občinske uprave v isti zadevi (zahteva za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka med postopkom za pridobitev gradbenega dovoljenja).

Ker z izpodbijanim sklepom pritožnikoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan