Up-290/96

11. 2. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi R. D. iz R., ki ga zastopa O. T., odvetnica v R. na seji dne 11. februarja 1999

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1085/94, U 1545/94 z dne 31. 7. 1996 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/6-XVII- 300.940 z dne 1. 9. 1994 se odpravita.

2.Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.

3.Pritožnik nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 17. 10. 1996 in dopolnjeno dne 31. 8. 1998, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS). Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, oziroma pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Navaja, da ugotovitev Vrhovnega sodišča, da dejansko ne živi v Sloveniji od plebiscita dalje, ne drži. Pritožnik naj bi imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji že od 18. 10. 1972 dalje. Dne 16. 8. 1991 naj bi odšel iz R. proti Z., ker je spremljal materialna sredstva, za katera je bil zadolžen v JLA.

Zaradi zastojev na meji, naj bi slovensko mejo dejansko prestopil šele 21. 8. 1991. Pritožnik poudarja, da ni mogoče trditi, da je Slovenijo zapustil. Odšel naj bi le za določen čas, da izvrši nalogo predaje materiala, za katerega je bilo po Brionski deklaraciji dogovorjeno, da ostane v lasti JLA, ter z namenom, da se takoj po izpolnitvi naloge vrne. Navaja, da s seboj ni vzel niti osebnih dokumentov, tako da mu jih je žena morala poslati po pošti. V Z. naj bi prebival v šotoru poleg uskladiščenega materiala in takoj po predaji dne 11. 9. 1991 naj bi odšel v B., si kupil letalsko vozovnico in se še istega dne vrnil v Slovenijo. Dalje navaja, da je bil že 27. 7. 1991 obveščen (objava v Službenem vojnem listu št. 15/91 z dne 18. 6. 1991), da mu bo prenehala aktivna vojaška služba, zato je takoj sprožil aktivnosti za čimprejšnjo upokojitev, vendar brez ustrezne odredbe komandanta to ni bilo mogoče. Dejansko se je zato upokojil šele 31. 12. 1991. Ko se je vrnil v Slovenijo, je bila JLA še vedno tu nastanjena. Po pritožnikovem mnenju se izpodbijana sodba ne opira na nobene dokaze o tem, da je imel namen zapustiti Slovenijo. Kolikor bi bilo temu tako, bi s seboj vzel svojo družino, kot so to storili mnogi drugi pripadniki JLA. Pritožnik še navaja, da se je ZDRS začel uveljavljati in izvajati šele po izteku moratorija, torej dne 8. 10. 1991. Ker je od dneva plebiscita 23. 12. 1990 do uveljavitve ZDRS dne 25. 6. 1991, prav tako tudi do razglasitve moratorija dne 12. 7. 1991, nesporno bival v Sloveniji in bil tu tudi stalno prijavljen, pritožnik meni, da njegove dejanske odsotnosti od 21. 8. 1991 do 11. 9. 1991, to je v času moratorija, ni mogoče upoštevati v postopku pridobitve državljanstva. Iz tega razloga naj bi bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča v nasprotju s 154. členom Ustave. Pritožnik še navaja, da je kršitev 14. in 22. člena Ustave Ustavno sodišče ugotovilo tudi v postopku ustavne pritožbe zaradi zavrnitve izplačevanja vojaške pokojnine z odločbo št. Up-55/96 z dne 14. 5. 1998 (OdlUS VII, 110).

Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v novo odločanje, stroške postopka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje odločbe do plačila, naloži MNZ.

2.MNZ je odločbo o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo utemeljilo predvsem z razlogi iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS. Po stališču MNZ bi sprejem pritožnika v državljanstvo predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države. Poleg tega naj bi ne bil izpolnjen pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji: "Ne glede na razloge, ki so ga pri tem vodili in ne glede na to, da je bila njegova odsotnost iz Republike Slovenije sicer kratkotrajna, je nesporno tudi, da je D. R. ob selitvi materialnih sredstev JA zapustil Republiko Slovenijo. S tem, da je prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji, pa tudi ni izpolnjen eden bistvenih pogojev prvega odstavka 40. člena ZDRS.

3.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da "....Vsakršna fizična odsotnost z območja Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toda odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, tak značaj ima. Morebitna ponovna vrnitev v Republiko Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, pač pa pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba prvega odstavka 40. člena ZDRS sploh ni imela namena reševati. In tako je stanje, če pride do prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji zaradi pripadništva bivši JA, ko je bilo od poveljstva te armade odvisno, kje naj pripadnik dejansko živi. To pa je bilo po njenem umiku iz Slovenije območje druge države. Bistveno je, da se prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita dalje.

Druge okoliščine oziroma življenje po vrnitvi v Slovenijo in kasnejša upokojitev, na navedeno presojo same zase ne morejo vplivati...

4.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 27. 1. 1999 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

5.Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

6.MNZ je pritožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnilo, ker naj bi bili podani razlogi za zavrnitev pritožnikove vloge po tretjem odstavku 40. člena ZDRS in ker naj bi ne bile izpolnjene predpostavke za sprejem v državljanstvo po prvem odstavku 40. člena ZDRS. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke za sprejem v državljanstvo iz prvega odstavka 40. člena ZDRS. Ker je že to zadosten razlog za zavrnitev vloge, je odločbo MNZ potrdilo.

7.Očitka pritožnika, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo 154. člen Ustave, v okviru te ustavne pritožbe ni mogoče ocenjevati, saj ta določba ne varuje človekovih pravic. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel. Prav tako za presojo v tej ustavni pritožbi ni relevantno sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-55/96 z dne 14. 5. 1998 (OdlUS VII, 110), saj ugotovitev kršitev pritožnikovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave v postopku zaradi zavrnitve izplačevanja vojaške pokojnine ne dokazuje, da so bile pritožniku te pravice kršene tudi v postopku pridobitve državljanstva.

8.Utemeljen pa je očitek pritožnika glede ugotavljanja dejanskega bivanja. Po prvem odstavku 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. V delu, kjer določba govori o "in tukaj dejansko živi", je zakonodajalec uporabil nedoločen pravni pojem.

9.Določbe Ustave, ki - naravnost ali posredno - postavljajo načelo vezanosti uprave na zakon, veljajo za odločanje uprave nasploh, kar pomeni, da tudi odločanje uprave o vsebini nedoločenih pravnih pojmov ni pravno nevezano. Določbe, ki postavljajo načelo vezanosti uprave na zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave), je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. Up- 84/94 z dne 11. 7. 1996 - OdlUS V, 184. Pri odločanju o tej ustavni pritožbi velja posebej omeniti določbi 22. člena Ustave ter 14. člena Ustave. Upravni organ je s tema dvema določbama vezan na način odločanja v prejšnjih primerljivih primerih. Brez utemeljenega razloga v kasnejših podobnih primerih ne sme odločiti drugače, kot v prejšnjih primerih.

10.Drugi vidik ustavnega jamstva enakega varstva pravic je procesni. Iz določbe 22. člena Ustave izhajata dve zahtevi, bistveni tudi za odločitev v konkretnem primeru. Prizadeti osebi mora biti v upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba (to izrecno določa tudi tretji odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-17/95 z dne 4. 7. 1996 - OdlUS V, 182). Poleg tega mora biti odločba upravnega organa obrazložena. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, morajo biti v njej navedeni: 1. hipotetično zakonsko dejansko stanje (v tem okviru mora upravni organ, ki odloča o izpolnjenosti predpostavk iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, navesti, kakšno vsebino je dal pojmu "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji), 2. dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, 3. dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in 4. razlogi, ki so bili odločilni pri presoji dokazov. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

11.Prav slednje pa Ustavno sodišče ugotavlja za izpodbijano odločbo MNZ. Kot je razvidno iz druge točke obrazložitve te odločbe, odločba MNZ, s katero je bila vloga pritožnika za sprejem v državljanstvo zavrnjena, zgoraj navedenih elementov nima. Zato je bila z njo kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic (22. člen).

12.V odločbi št. Up-77/94 z dne 22. 7. 1997 - OdlUS VI, 188, v kateri je obravnavalo podoben primer, kot je pritožnikov, se je Ustavno sodišče postavilo na stališče, da taka razlaga nedoločenega pravnega pojma "in tukaj dejansko živi", kot jo je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v obravnavanem primeru, sama po sebi ni v nasprotju z vezanostjo upravnega organa in sodišča, ki presoja pravilnost upravne odločbe, na način odločanja v primerljivih primerih in s tem v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zapustitev ozemlja Republike Slovenije skupaj z JA in nadaljnje službovanje v njej sta bila praviloma povezana s spremembo kraja bivanja in s tem s spremembo kraja opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti.

Nadaljnje službovanje v JA, ki je bila tedaj vojska tuje države, je bilo praviloma povezano tudi z nadaljnjim izpolnjevanjem obveznosti do te - tuje - države. V nasprotju z enakim varstvom pravic iz 22. člena Ustave pa je odločanje brez ugotavljanja vseh relevantnih dejstev, ki tako razlago lahko potrdijo ali ovržejo (npr. razlogi za odhod, namen odhoda, čas odsotnosti, razlogi za vrnitev).

13.Ker Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni štelo, da je obrazložitev upravnega organa pomanjkljiva, temveč je samo opredelilo vsebino nedoločenega pojma "in tukaj dejansko živi", pri tem pa - enako kot upravni organ - izhajalo zgolj iz razlage, da odhod pritožnika iz Republike Slovenije skupaj z JA že sam po sebi pomeni prekinitev dejanskega bivanja, ne da bi bilo treba ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki lahko tako razlago potrdijo ali ovržejo, je tudi samo kršilo 22. člen Ustave.

14.Ker je bilo z izpodbijanima odločbama kršeno ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče obe odločbi odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje upravnemu organu (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

15.Po prvem odstavku 34. člena ZustS, ki se po njegovem 49. členu uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem praviloma vsak udeleženec svoje stroške. Zato je Ustavno sodišče glede stroškov sklenilo kot v izreku.

C.

16.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen