Jedro

Zgolj okoliščina, da je obsojenka po narodnosti Romka in polpismena, nikakor še ne more pomeniti obveznosti sodišča, da bi ji postavilo zagovornika po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene P.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojenka je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 27.2.2004 spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter ji je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora ter s preizkusno dobo dveh let, ob nadaljnjem pogoju, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi K.d.o.o. dolgovani znesek glavnice v višini 72.438,00 SIT. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 25.10.2005 ji je bila pogojna obsodba preklicana zaradi neizpolnitve naložene obveznosti.

Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju so zagovorniki obsojene P.P. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti dne 18.4.2006. V zahtevi so predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe, ki naj se vrne sodišču prve stopnje v novo razsojo, poleg tega pa so predlagali tudi prekinitev izvršitve kazni. Po mnenju zagovornikov je bila z izpodbijano sodbo zagrešena kršitev po 3. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je bila seja v postopku za preklic pogojne obsodbe opravljena v nenavzočnosti obsojenke, obsojenka pa je bila tudi prikrajšana za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik oziroma v svojem jeziku spremljati njen potek. Obsojenka je po narodnosti Romka, polpismena oziroma funkcionalno nepismena, zato vabila, ki ga je po vsej verjetnosti prejela, ni mogla razumeti. Sodišče je kršilo tudi določilo 1. odstavka 70. člena ZKP, ker bi po mnenju zagovornikov obsojenka morala obvezno imeti zagovornika kot nezmožna za uspešno obrambo, zato bi ji ga sodišče moralo postaviti po uradni dolžnosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo menil, da ni utemeljena, ker je obsojenka očitno razumela poslano vabilo, nikoli pa tudi ni zahtevala, da bi v svojem jeziku spremljala potek glavne obravnave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da obsojena P.P. nikoli v postopku ni zahtevala prevajanje v romski jezik. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4.2.2004 pri Okrajnem sodišču v Črnomlju je razvidno, da so vsi obdolženci, torej tudi obsojenka, izjavili, da so obtožni predlog, ki ga je prebral državni tožilec, razumeli. Vsi obdolženci, torej tudi obsojenka, so izjavili, da se bodo zagovarjali sami in tudi odgovarjali na posamezna vprašanja, pri čemer posebnega odgovora na obtožni predlog niso podali. Iz zagovora obsojene P.P. je razvidno, da je navedbe v obtožnem predlogu priznala kot resnične, odgovarjala pa je tudi na vprašanja državnega tožilca in sodnika ter med drugim povedala, da je pripravljena plačati dolg, vendar obročno. Že iz teh podatkov je jasno, da je obsojenka razumela obtožni predlog ter podala zagovor in odgovarjala v slovenskem jeziku. Zatrjevana kršitev po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP torej tudi v postopku za preklic pogojne obsodbe ni mogla biti podana.

Zgolj okoliščina, da je obsojenka po narodnosti Romka in polpismena, nikakor še ne more pomeniti obveznosti sodišča, da bi ji sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, kajti ob navedenih okoliščinah še ni podana obvezna uporaba 4. odstavka 70. člena ZKP.

Sodišče je imelo ob preklicu obsodbe vso pravno podlago, da je v skladu z določili 3. odstavka 506. člena ZKP opravilo obravnavo za preklic pogojne obsodbe v nenavzočnosti obsojenke. Obsojenka je bila pravilno vabljena in se obravnave kljub izkazanemu vabilu ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila. Iz vročilnic v spisu je razvidno pravilno vabljenje obsojenke. Iz zapisnika o obravnavi v postopku za preklic pogojne obsodbe dne 5.10.2005 pri Okrajnem sodišču v Črnomlju je razvidno, da je obsojenka ob 11.00 uri pristopila, kot je povedala oškodovanka, vendar je do oklica zadeve ob 11.20 uri že zapustila poslopje sodišča brez pojasnila. Tudi iz tega podatka je torej razvidno, da je obsojenka prejeto vabilo razumela ter da z obravnavanjem zadeve v obsojenkini nenavzočnosti sodišče ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavljajo obsojenkini zagovorniki, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti ni prišla v poštev prekinitev izvršitve kazni.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.