V tem delu se sodišče zato v celoti sklicuje na razloge toženke navedene v izpodbijani odločbi ter jih povzema kot pravilne (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), z v izpodbijani odločbi navedenimi razlogi o neobstoju soglasja naslovnika pa se strinja tudi enotna sodna praksa.

8.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja na stališču iz izpodbijane odločbe, in sicer, da tožnici za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja ni bilo podeljeno javno pooblastilo, niti ji tega upravičenja ne daje kakšen drug predpis ali dokument. Tožnici je bilo z zakonom oziroma na njegovi podlagi podeljeno javno pooblastilo za izvajanje nalog države, zato bi morala imeti tudi vsaka dajatev, ki jo tožnica nalaga v zvezi z izvajanjem tega pooblastila, podlago v zakonu. Javno pooblastilo tožnici ne daje podlage, da naslovnikom zaračunava storitve preverjanja poštnih pošiljk. Pri naložitvi plačila stroškov posredovanja gre zato lahko le za plačilo za komercialne (pogodbene) storitve in ne za javno dajatev. V zvezi z očitki tožnice o nepristojnosti, vztraja, da je bila v obravnavani zadevi po 62. členu v zvezi z drugim odstavkom 39. člena ZPSto-2 pristojna odločiti o zahtevku prejemnika pošiljke, kajti pristojnost toženke po citiranih določilih ZPSto-2 ne zajema le sporov glede samega prevzema, prenosa in dostave določene poštne pošiljke končnemu uporabniku in njihovega zaračunavanja, temveč tudi vse odločitve in ravnanja izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem storitve, to je celoten potek in vsa ravnanja od njenega sprejema oziroma prevzema, usmerjanja, morebitnega pregleda oziroma preverjanja, kot tudi do posebnih ravnanj, kadar gre za pošiljke z nevarno vsebino, dostopa do vsebine v primeru zakonitega nadzora ter do prevoza oziroma prenosa in končne dostave poštne pošiljke naslovniku. Stališču, ki ga zavzema toženka je že večkrat potrdilo tudi Upravno sodišče RS, in sicer v sodbah opr. št. II U 89/2018-35 z dne 7. 6. 2021, II U 90/2018 z dne 26. 10. 2021. Navedbe tožnice so neutemeljene, zato naj sodišče njeno tožbo zavrne. Prav tako so neutemeljene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Toženka je pravilno uporabila materialno pravo, ko je štela, da tožnica potrošniku ne ponudi nobene alternative, ki bi mu dajala učinkovito možnost, da v ponujeno pogodbeno razmerje ne vstopi. Izbira je zgolj navidezna, zato ne gre za prostovoljni konsenz, kot ga ob upoštevanju temeljnih načel iz 5. in 7. člena predvideva OZ. Tožnica je na škodo potrošnika izkoristila svoj položaj, ki ga je preko javnega pooblastila pridobila od države za izvajanje nalog deklaranta, in sicer na način, da je najprej v svojih aktih mimo oziroma izven podeljenega pooblastila samovoljno določila višino cene t.i. storitve carinskega preverjanja, nato pa ta strošek zaračunala naslovniku poštne pošiljke. Pri tem je izkoristila svojo moč, ki jo ima kot močnejša pogodbena stranka, tako da je z neutemeljenim sklicevanjem na izvajanje javnega pooblastila (za katerega očitno od države ne prejme nadomestila) uvedla novo (vsiljeno) storitev in stroške enostavno prevalila na potrošnike. Tudi če je strošek za posameznika bagatelen, to ne daje legitimnosti ravnanju tožnice. Glede na vse navedeno predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

O pristojnosti toženke

Jedro

24.Skladno z določbami ZPSto-2 je toženka pristojna, da v upravnem postopku rešuje spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki teh storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 in na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (62. člen ZPSto-2). Agencija mora odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

Navedbe stranke z interesom

25.Po presoji sodišča (in kot je to v istovrstnih zadevah izpostavilo Vrhovno sodišče RS) pristojnost toženke obsega reševanje sporov v zvezi z vsemi odločitvami in dejanji izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev. V ta okvir je šteti tudi posredovanje poštne pošiljke v primeru, če je pošiljka predmet carinjenja. Drugače velja za spore o samem carinjenju, pri katerem sodeluje izvajalec poštnih storitev na podlagi javnega pooblastila: v teh primerih je pristojnost toženke izključena, saj gre tozadevno za vprašanje pravic in obveznosti, ki jih določajo carinski predpisi, ne pa ZPSto-2 in drugi predpisi o poštnih storitvah. Namen tovrstne pristojnosti toženke torej je, kot je to izpostavilo že Vrhovno sodišče RS, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev.

Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.

9.Sodišče je tožbo zaradi odgovora na tožbo vročalo tudi stranki z interesom A. A. kot naslovniku pošiljke (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Ta na tožbo ni odgovoril.

26.Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno. Po presoji sodišča je šlo v obravnavani zadevi nedvomno za spor v zvezi z opravljanjem poštnih storitev (česar ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila pošiljka predmet carinjenja), torej za spor v zvezi s pravicami in obveznostmi v smislu 62. člena ZPSto-2, zato je toženka ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prejemnikom pošiljke obravnavala po 62. členu ZPSto-2 in na podlagi pristojnosti podeljene na podlagi te zakonske določbe v sporu odločila z izpodbijano odločbo.

Sklepno

Izrek

Odločitev brez glavne obravnave

Glede na obrazloženo, je odločitev Agencije, ki je z izpodbijano odločbo tožnici naložila vračilo stroškov iz naslova storitve carinskega posredovanja pravilna in v skladu z zakonom. Carinsko posredovanje tožnice namreč glede na pravno podlago in usklajeno stališče sodne prakse ni bilo del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov postopka preverjanja v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka. Prav tako tožnica za zaračunavanje komercialne storitve ni imela soglasja naslovnika storitve. Presoja upravičenosti zaračunavanja teh stroškov s strani tožnice kot izvajalke poštnih storitev naslovniku pošiljke na podlagi cenika tožnice pa je bila po vsebini v pristojnosti toženke iz 62. člena ZPSto-2.

O zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice

I.Tožba se zavrne.

10.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bila za odločitev ključna le razlaga in uporaba materialnega prava, in sicer vprašanje pristojnosti Agencije po ZPSto-2 za sprejem odločitve v konkretnem primeru ter vprašanje upravičenosti tožnice za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja na podlagi veljavnega javnega pooblastila podeljenega s strani FURS. O obeh vprašanjih obstaja že ustaljena sodna praksa ob tem pa dejstva, pomembna za odločitev med strankama niso bila sporna: nesporno v zadevi je namreč, da je naslovnik pošiljk tožnici kot izvajalki poštnih storitev za uvoženo blago v postopku carinjenja plačal stroške posredovanja v skupni višini 2,90 EUR na podlagi računa, izdanega s strani tožnice. V takšnih situacijah prvi odstavek 59. člena ZUS-1 sodišču daje izrecno pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave. Hkrati koncentracija postopka na pravna vprašanja predstavlja tudi dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice.

28.Tožnica je odločitev toženke izpodbijala tudi v stroškovnem delu (2. točka izreka), v okviru katerega je toženka zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo.

29.Pravno podlago za odločitev o priglašenih stroških tožnice za prihod na ustno obravnavo v upravnem postopku predstavlja določba prvega odstavka 114. člena ZUP, ki ureja povrnitev stroškov postopka v primeru, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Ker se je postopek pred Agencijo začel na podlagi zahteve prejemnika pošiljk, končal pa se je za tožnico (kot stranko z nasprotnim interesom) neugodno (v postopku ji je bila naložena obveznost vračila stroškov posredovanja), je toženka ravnala pravilno, ko je zahtevo tožnice za povrnitev stroškov zavrnila.

Sodna presoja

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

30.Ker v obravnavani zadevi ni podan ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (toženka je bila po zakonu pristojna izdati izpodbijano odločitev), odločitev pa je tudi pravilna in v skladu z zakonom, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11.Tožba ni utemeljena.

Stroški postopka

Obrazložitev

31.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.

12.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitve odločbe, ali se jo da preizkusiti.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Potek upravnega postopka

1 UPRS sodbe opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, II U 318/2020 z dne 28. 9. 2023, VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023.

13.V predmetni zadevi je nesporno, da gre po naravi stvari za spor med izvajalcem poštne storitve in uporabnikom poštne storitve vezano na storitev carinskega posredovanja pošiljke, ki jo je naslovnik prejel iz tujine (Kitajske). Tožnica je izvajalka poštnih storitev, ki je v povezavi s sporno zadevo pošiljko posredovala naslovniku pošiljke kot del njenih storitev. Prav tako je nesporno, da je tožnica na podlagi izdanega Dovoljenja Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, št. 4240-1557/2014-4/4/1100-001 z dne 24. 4. 2014, ki je bilo nazadnje spremenjeno z Odločbo FURS št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 2018 nosilec javnega pooblastila skladno s 27. členom ZICZEU in da je bila pošiljka predmet carinskega postopka, v okviru katerega je tožnica naslovniku pošiljke zaračunala svoje storitve v okviru „carinskega posredovanja“, ki jih je določila s svojim cenikom.

2 ESČP, Ramo Nune de Varovalca en S proti Portugalski z dne 6. 11. 2018, 190. točka obrazložitve; VSRS sodba opr. št. X Ips 114/2020 z dne 17. 11. 2020.

1.Z odločbo št. 38301-7/2022/20 z dne 5. 9. 2022 je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija ali toženka) ugodila zahtevku A. A., ... (v nadaljevanju naslovnik pošiljk), za povrnitev stroškov iz naslova storitve carinskega posredovanja - „Neposredno carinsko zastopanje do 150 EUR – spletno plačilo“, ki so nastali pri carinjenju poštne pošiljke št. UU310727082CN in je bil zaračunan na računu št. SAP2500-S3-2275413792 z dne 10. 1. 2022 tako, da je družbi B., d. o. o. (v nadaljevanju tožnica) naložila, da mora v roku 15 dni od vročitve odločbe povrniti zaračunani znesek v višini 2,90 EUR (1. točka izpodbijane odločbe). Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je bil zavrnjen zahtevek tožnice za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo dne 9. 3. 2022 v višini 98,42 EUR.

14.Sporno pa je, ali sme tožnica kot nosilka javnega pooblastila stroške, ki ji nastanejo v zvezi z izvajanjem postopka preverjanja vsebine ter vrednosti poštne pošiljke v postopku carinjenja (t. i. stroški storitve preverjanja, nastali pri carinskem posredovanju oziroma carinskem zastopanju), naložiti v plačilo naslovniku pošiljke, ter ali je po določbah ZPSto-2 podana stvarna pristojnost Agencije (toženke) za izdajo odločbe, s katero tožnici kot izvajalki poštne storitve naloži vračilo stroškov, ki jih je naslovnik pošiljke plačal na njeno zahtevo.

3 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.

4 Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-137/01 in UPRS sodba opr. št. I U 1607/2016-7 z dne 27. 2. 2018.

O obstoju in obsegu javnega pooblastila tožnice

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija na podlagi 62. člena v povezavi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) reševala spor med tožnico in naslovnikom pošiljke, ki je nastal pri obračunu uvoznih dajatev v postopku carinjenja blaga, ki ga je naslovnik prejel iz tujine. Spor se nanaša na plačilo stroškov preverjanja (pregleda) pošiljke, ki jih je tožnica kot izvajalka poštnih storitev zaračunala prejemniku pred dostavo pošiljke v znesku 2,90 EUR na računu št. SAP2500-S3-2275413792 z dne 10. 1. 2022. Po stališču Agencije navedeno plačilo ni predpisano kot obvezno z nobenim zakonom ali podzakonskim aktom in tudi ni prihodek carinskih organov oziroma države in predstavlja prihodek izvajalca poštnih storitev. Tožnici je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), ki je sicer pristojna za uporabo carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju EU), na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (ZICZEU), podelila dovoljenje za nastopanje v vlogi carinskega deklaranta v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami. Na tej podlagi je tožnica pooblaščena, da v primeru carinjenja pošiljk malih vrednosti (to je do vrednosti 150,00 EUR) nastopa v vlogo deklaranta v carinskem postopku in izvaja naloge in postopke v zvezi s carinjenjem pošiljk, skladno s pridobljenimi pooblastili in dovoljenji FURS. To dejstvo pa, kot je navedlo tudi že Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 89/2018-35 z dne 7. 6. 2021, ne pomeni, da je s tem na tožnico prenesena tudi pristojnost zaračunavanja storitev carinskega postopka uporabniku poštnih storitev. Dejstvo, da je tožnica v Splošnih pogojih določila strošek t. i. carinskega posredovanja, ki ga zaračunava naslovniku poštne pošiljke, ne pomeni, da je to del nalog, ki jih tožnica izvaja na podlagi javnega pooblastila. Prav tako pristojnost zaračunavanja storitev carinskega posredovanja iz FURS na tožnico ni bila prenesena z Navodilom za postopanje s poštnimi pošiljkami v vrednosti do 150 EUR, št. 1/2021 z dne 30. 6. 2021, saj navodilo zgolj podrobno opredeljuje način rokovanja tožnice z mednarodnimi poštnimi pošiljkami, ob tem pa gre za interni akt FURS in ne predpis, objavljen v Uradnem listu RS. Da tožnica ne razpolaga s pravno veljavnim javnim pooblastilom v zvezi z zaračunavanjem storitev carinskega posredovanja, izhaja tudi iz dejstva, da se tožnica v zvezi s predmetnim vprašanjem sklicuje na elektronsko pošto FURS z dne 2. 2. 2021, s katero je od zaposlene na FURS prejela odgovor, da je zaračunavanje teh storitev stvar poslovne politike Pošte Slovenije in razmerja s stranko, ki se ji storitev zaračuna. Ker tako tožnica v javnem pooblastilu nima podlage za sprejem cenika (tarife) in posledično tudi ne za zaračunavanje storitev carinskega posredovanja, je potrebno predmetno storitev in z njo povezan strošek presojati v luči pogodbene oziroma komercialne storitve. Posledično je za odločitev v zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je tožnica naslovniku pošiljk zaračunala v skladu z njunim medsebojnim civilnopravnim razmerjem oziroma skladno s predpisi, ki to razmerje urejajo. Po ugotovitvah Agencije je tožnica kot izvajalec poštnih storitev ob dostavi pošiljke naslovniku pošiljke izvedla tudi storitev carinskega posredovanja. V Portalu Uvoz je naslovnik storitve sicer označil, da naj storitev carinskega posredovanja oziroma neposrednega carinskega zastopanja do 150 EUR zanj opravi tožnica, vendar pa te izbire po stališču Agencije, glede na okoliščine konkretnega primera, ni mogoče šteti kot prostovoljne. Namreč, da je lahko predlagatelj naročeno pošiljko prevzel, je najprej moral uporabiti aplikacijo Portal Uvod, v kateri je moral označiti, da postopek carinskega posredovanja zanj opravi B., d.o.o., saj bi bila v nasprotnem primeru pošiljka vrnjena pošiljatelju na Kitajskem. Tožnica je sicer naslovniku pošiljke dala možnost, da pošiljko v postopek carinskega posredovanja odstopi nekomu drugemu, vendar pa storitev „odstopa pošiljke“ glede na Cenik, ki velja od 1.1. 2022, zaračuna v višini 2,50 EUR z DDV, pri čemer pa je po mnenju Agencije povsem verjetno, da bi se tudi druga oseba, ki bi carinila pošiljko, posluževala enake prakse kot tožnica in bi moral potem predlagatelj tej drugi osebi plačati še dodatne stroške storitve. Po mnenju Agencije zato ni mogoče šteti, da je prejemnik pošiljk s tem, ko je za carinsko zastopanje pooblastil tožnico, prostovoljno privolil v plačilo storitve carinskega posredovanja. Ker torej tožnica nima javnega pooblastila FURS za zaračunavanje stroškov končnim uporabnikom, Splošne pogoje storitev carinskega posredovanja, katerih del je tudi cenik, je tožnica sprejela sama, brez vnaprejšnje odobritve FURS, v storitev carinskega posredovanja pa naslovnik pošiljk ni prostovoljno privolil, zato je bil strošek v znesku 2,90 EUR zaračunan neutemeljeno. Agencija je zato tožnici v 1. točki izpodbijanega sklepa naložila, naj zaračunane stroške carinskega posredovanja naslovniku pošiljke vrne v roku 15 dni.

5 VSRS sklep opr. št. I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015, 10. točka obrazložitve.

15.Carinski postopek izvaja FURS. Ustava RS v 120. členu določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Pravne ali fizične osebe lahko samo z zakonom ali na njegovi podlagi dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog javne uprave (121. člen Ustave RS). Vsebino javnega pooblastila mora jasno in podrobno določiti zakon (in ne mednarodne pogodbe ali javne publikacije na katere se sklicuje tožnica).

6 UPRS sodba opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, 21. točka obrazložitve in VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 17. točka obrazložitve.

Glede odločitve o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da skladno z drugim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ti stroški predstavljajo osebne stroške stranke nastale med postopkom oziroma zaradi postopka (stroški prevoza na narok za ustno obravnavo, izguba časa in zaslužka), ki jih je ta dolžna nositi sama, ne glede na uspeh v postopku.

7 VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 18. točka obrazložitve.

16.ZICZEU v drugem odstavku 27. člena določa, da lahko carinski organ pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. V obravnavani zadevi je bilo tožnici javno pooblastilo podeljeno z izdanim Dovoljenjem Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, št. 4240-1557/2014-4/4/1100-001 z dne 24. 4. 2014, ki je bilo nazadnje spremenjeno z Odločbo FURS št. 4244-139/2018-1 z dne 12. 4. 2018.

8 VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 19. točka obrazložitve.

Tožbene navedbe

9 VSRS sodba opr. št. X Ips 90/2011 z dne 23. 1. 2013.

17.Javno pooblastilo tožnici kot izvajalki poštnih storitev za izvedbo dejanj v postopku carinjenja pomeni posebno oblastveno upravičenje, ki se lahko podeli ter izvršuje le na podlagi in v okviru zakona. Vendar pa takšno pooblastilo po stališču Vrhovnega sodišča RS ne vključuje nobenih drugih dejanj izvajalca poštnih storitev, tudi ne dejanj t. i. carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja. Poimenovanje teh storitev daje tako zgolj vtis, da so storitve del izvajanja oblastvenih dejanj oziroma danega javnega pooblastila v okviru carinskega postopka, čeprav v okvir javnega pooblastila ta dejanja glede na svojo vsebino oziroma pravno naravo ne sodijo.

10 Slednji v 37. členu posega v oblikovanje cen poštnih storitev, za katere izda Agencija soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev (četrti odstavek 37. člena ZPSto-2).

4.Tožnica se z izpodbijano odločitvijo Agencije ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je Agencija z izdajo izpodbijane odločbe prekoračila svojo pristojnost in protipravno posegla v pristojnost drugih (to je carinskih) organov in pravdnega sodišča. V tovrstnih zadevah ne gre za odločanje o upravni stvari v smislu 2. člena ZUP, temveč za zadevo iz sodne pristojnosti, zato je izpodbijana odločitev nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Prav tako iz odločbe ne izhajajo razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo pristojnost toženke, zato odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka. Odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti iz razloga, ker Agencija ni pojasnila, zakaj meni, da storitev carinskega posredovanja, v zvezi s katero so nastali stroški, po njenem mnenju sodi v okvir poštnih storitev po 62. členu ZPSto-2. Bistveno je, da je naslovnik pošiljke v Portalu Uvoz označil, da naj storitve carinskega posredovanja zanj opravi tožnica, že to pa zadostuje, da je zahtevek po vračilu stroškov neutemeljen. Toženka namreč ne ugotavlja, da bi bile storitve izvedene ali zaračunane mimo veljavnih splošnih pogojev in cenika tožnice, niti ni ugotovila, da se prizadeta stranka preko Portala Uvoz z njima ne bi mogla seznaniti. Naslovnik je preko Portala Uvoz tožnico pooblastil za izvedbo carinskega postopka, na omenjenem portalu pa je bil prejemnik pošiljk tudi seznanjen s tedaj veljavnimi Splošnimi pogoji izvajanja storitev carinskega posredovanja in Cenikom - storitve carinskega posredovanja, ki je bil v veljavi od 1. 7. 2021 do 1. 1. 2022, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje med tožnico in prejemnikom pošiljke veljavno sklenjeno. Stranka je imela pred sklenitvijo pogodbe tudi možnost za carinsko posredovanje izbrati drugega izvajalca storitev, a te možnosti ni izkoristila. Morebitne posledice izbire posamezne možnosti so bile prizadeti stranki pred izbiro znane in ne morejo vplivati na veljavnost sklenitve razmerja s tožnico. Prisila, ki jo omenja toženka v povezavi z neposredno grožnjo, mora biti takšna, da mora groziti resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Nastanek negativnih ekonomskih posledic v obliki dodatnih stroškov, na katere se sklicuje toženka, ne more biti upošteven. Uporaba Portala Uvoz ni obvezna, tožnica pa je zgolj izpolnjevala obveznosti, ki so ji naložene kot izvajalki za RS in je ravnala v skladu s svojimi pristojnostmi in nalogami. Toženka je tozadevno zmotno uporabila določbe OZ o nastanku pogodbenega razmerja in o izpodbijanju le tega, prav tako ni upoštevala posebnosti prenosa predmetne pošiljke v skladu z akti Svetovne poštne zveze, zato je podan tudi izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ter je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

11 Prim. UPRS sodba opr. št. I U 790/2021-32 z dne 6. 12. 2023, opr. št. II U 89/2018-35 z dne 7. 6. 2021.

18.Zakon tudi ne predvideva obveznosti plačila kakršnihkoli dodatnih, specifičnih stroškov, ki bi jih izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila lahko zaračunaval in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Zato tudi določanje cene storitev posredovanja v internih aktih tožnice (splošnih pogojih in ceniku) pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki ne more biti enostransko v vlogi organa oblasti naložena v plačilo drugemu subjektu (na primer naslovniku poštne pošiljke kot uporabniku poštnih storitev). Po stališču Vrhovnega sodišča RS sicer zakonito pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.

12 Ibidem.

19.Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.

5.V zvezi z zavrnitvijo zahteve za povračilo stroškov tožnica navaja, da bi se moral postopek pred Agencijo končati v njeno korist, zato bi po prvem odstavku 114. člena ZUP morala biti upravičena do povračila zahtevanih stroškov postopka.

13 VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, s katero je VSRS odločalo o reviziji zoper sodba UPRS opr. št. II U 89/2018 z dne 7. 6. 2021, na katero se v postopku sklicujejo stranke.

14 Po drugi točki drugega odstavka 2. člena ZICZEU pomeni „carinjenje blaga“ izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni izvoz.

20.Strošek carinskega posredovanja kot del carinskega postopka je urejen v drugem odstavku 16. člena ZICZEU. Ta določa, da minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oziroma izvajalca carinskih storitev. Navedeno pomeni, da si torej tudi FURS ne more sam določiti stroška (višina in načina pobiranja), ampak je to v pristojnosti Ministrstva za finance. Če FURS nima te pristojnosti, je s pooblastilom tudi ne more prenesti na tožnico, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pooblastil, kot jih ima sam, to pa po presoji sodišča daje še dodatno oporo stališču o neobstoju javnega pooblastila za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja s strani tožnice.

6.Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je odločba Agencije nična, podrejeno pa da odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15 VSRS sodba opr. št. X Ips 35/2022 z dne 13. 9. 2023, 10. točka obrazložitve.

21.Tožnica po presoji sodišča torej nima javnega pooblastila za zaračunavanje spornega stroška. Tega tako zaračunava kot komercialno storitev, za katero pa potrebuje soglasje naslovnika pošiljke.

16 Poleg stališča VSRS v sodbi opr. št. X Ips 35/2022, tudi UPRS sodba opr. št. II U 318/2020-19 z dne 28. 9. 2023, opr. št. II U314/2022-16 z dne 29. 11. 2023, opr. št. I U 790/2021-32 z dne 6. 12. 2023.

7.V prvi pripravljalni vlogi tožnica prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo, podrobneje pojasnjuje svoja pravna stališča iz tožbe in predlaga sodišču, da v kolikor izpodbijane odločbe ne bo izreklo za nično ali je odpravilo, da naj razpiše glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze, saj gre v obravnavani zadevi za preplet tako spornih pravnih kot tudi dejanskih vprašanj, ki terjajo izvedbo obravnave.

Zveza:

22.Poštne storitve se sicer zagotavljajo v javnem interesu v obsegu univerzalnih storitev (3. člen in prvi odstavek 5. člena ZPSto-2), vendar pa lahko istočasno tožnica opravlja tudi komercialne storitve, glede katerih sta stranki med seboj v civilnopravnem razmerju, razen v kolikor v ta razmerja zaradi zaščite javnega interesa oziroma dodatne zaščite uporabnikov poštnih storitev posega ZPSto-2.

Zakon o poštnih storitvah (2009) - ZPSto-2 - člen 39, 39/2, 62

Odgovor na tožbo

Pridruženi dokumenti:*

23.V istovrstnih zadevah in ob obstoju enakih okoliščin, kot v konkretnem primeru, je sodna praksa že zavzela enotno stališče, da v primeru zaračunanja stroška „carinskega posredovanja“, ni podana svobodna in veljavna volja potrošnika za vstop v pogodbeno razmerje. V postopku namreč naslovnik pošiljke ni imel vpliva na začetek postopka preverjanja pošiljke, prav tako ni imel možnosti izbire načina dostave (izvajalca poštnih storitev je izbral pošiljatelj). Nasprotno pa je v izpolnitveni fazi dostave pošiljke moral izpolniti obveznost plačila stroška, sicer pošiljke ne bi prejel, s tem pa torej ni imel prave in resnične volje vstopiti v pogodbeno razmerje s tožnico, v katerem bi bila ta upravičena obračunati stroške za opravo komercialne poštne storitve.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.