Jedro

Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 6. 2015, št. ... z dne 20. 5. 2015, št. ... z dne 3. 7. 2015 in št. ... z dne 1. 6. 2015 ter, da se mu prizna pravica do denarne socialne pomoči, pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev od 1. 6. 2015 dalje ter pravica do izredne denarne socialne pomoči in sklenilo, da se tožba v delu, ko tožnik zahteva prenos krajevne pristojnosti s CSD A. na drug CSD, zavrže. Ugotovilo je, da ima tožnik premoženje in sicer prihranke v višini 2.731,55 EUR in tako tožnikov lastni dohodek presega višino minimalnega dohodka. Iz navedenega razloga do denarne socialne pomoči ni upravičen, prav tako pri tožniku ne gre za materialno ogroženost. Ker tožena stranka v predsodnem postopku ni odločila glede prenosa krajevne pristojnosti iz enega na drug CSD, sodišče ni moglo presojati o tožnikovem predlogu za prenos krajevne pristojnosti glede na določbo 63. člena ZDSS-1. 2. Pritožuje se tožnik. V laični pritožbi navaja, da je predsednica senata na naroku dne 23. 10. 2015 že priznala vtoževane pravice, na naslednjem naroku, dne 27. 11. 2015, pa je odločitev spremenila. Odločila je, da se glede na spremenjen senat glavna obravnava začne znova. Pri tem senat z dosedanjim tekom obravnave ni seznanila, niti tožniku ni dopuščala raznih pojasnil, ki se nanašajo na to, da denar, ki se navaja kot njegov prihranek, ni njegov. Denar je shranil zaradi tega, da ga B.B. - direktor C., ne bi zadrževal z novo pobudo za odvzem poslovne sposobnosti, kakor je naredil prejšnjič. Iz bančnega izpiska banke D. za mesec maj 2014 izhaja, da je 5.000,00 EUR kot pooblaščenec prenesel iz računa mame pri banki E. na svoj račun pri banki D.. Denar bi lahko dvignil že leto pred tem, ko je podal vlogo za denarno socialno pomoč. Sodnica se je do njega obnašala žaljivo in ga je ponižala, rekoč, če je njegova beseda kaj velja. V pritožbi nadalje pojasnjuje, zakaj se mora paziti pred direktorjem B.B., ter da je želel prenos pristojnosti na drugi Center za socialno delo, zaradi kaznivih dejanj več socialnih delavcev, ki so med drugim tudi ukradli dokumente v stanovanju mame in na podlagi teh ukradenih dokumentov začeli postopek za odvzem poslovne sposobnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je dne 14. 5. 2015 pri Centru za socialno delo podal vlogo za denarno socialno pomoč, plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlik do polne vrednosti zdravstvenih storitev. CSD A. je z odločbo z dne 20. 5. 2015 zavrnil zahtevek tožnika, saj je ugotovil, da si tožnik s prihranki v višini 2.731,55 EUR lahko zagotovi preživetje. Tožnikovo pritožbo, v kateri je ta navajal, da ima v tujini več tisoč dolgov, ter da ima samo 131,55 EUR, je z odločbo z dne 24. 6. 2015 zavrgel (pravilno: zavrnil) ter štel, da je CSD odločil pravilno na podlagi 31. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, ZSVarPre).

6. Tožnik je dne 15. 5. 2015 na CSD A. podal vlogo za izredno denarno socialno pomoč za nakup talne obloge in štedilnika ter vzmetnice za mamo. Njegovo vlogo je CSD z odločbo z dne 1. 6. 2015 zavrnil, pri tem obrazložil, da tožnik ni v položaju materialne ogroženosti, saj ima prihranke v višini 2.631,55 EUR in lahko krije stroške za katere je v vlogi zaprosil. Njegova pritožba je bila s strani tožene stranke z odločbo z dne 3. 7. 2015 zavržena (pravilno: zavrnjena).

7. Tožnik je brezposelna oseba, brez dohodkov, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, biva v lastniškem stanovanju, ki se na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, ZUPJS) ne upošteva kot premoženje. Tožnik je imel na TRR pri banki D. prihranke v višini 2.731,55 EUR (izpisek št. 4 za mesec april 2015).

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v ZSVarPre in ZUPJS. V skladu s 6. členom ZSVarPre so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. V skladu s 1. odstavkom 8. člena istega zakona znaša osnovni znesek minimalnega dohodka za samsko osebo v času izdaje odločb tožene stranke 269,20 EUR. V skladu s 6. točko 1. odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje osebe vštevajo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, v kolikor ne predstavljajo dohodka skladnega s 1. odstavkom 12. člena ZUPJS. V skladu z 2. odstavkom 18. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči kot premoženje ne upoštevajo denarna sredstva samske osebe, če nima prihrankov, višjih od treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo samski osebi oziroma treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo družini, vendar največ do 2.500,00 EUR. Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen.

9. V skladu s 33. členom ZSVarPre se lahko samski osebi kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. V vlogi za izredno denarno socialno pomoč mora vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločitvi. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa tako glede denarne socialne pomoči, kakor izredne denarne socialne pomoči na svojem TRR prihranke v višini okoli 2.700,00 EUR. Ti prihranki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika (3 x 269,20 EUR = 807,60 EUR) in je tako tožniku dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre v celoti zagotovljen in tako do denarne socialne pomoči ni upravičen. Posledično, na podlagi 29. in 30. člena ZUPJS, tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

11. Tožnik ni v položaju materialne ogroženosti zaradi prej ugotovljenih prihrankov tako, da mu tudi ne gre pravica do izredne denarne socialne pomoči. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da obnovitev raztrgane talne obloge ne predstavlja izrednih stroškov, ki jih potrebuje tožnik, temveč njegova mama.

12. Pritožbene navedbe, da denar na transakcijskem računu ni njegov, temveč je denar, ki je bil nakazan z maminega transakcijskega računa v marcu 2014, je nedopustna pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP ne more upoštevati. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 268. člena ZPP.

13. Kaže pa ta pritožbena navedba na pravilnost stališča sodišča prve stopnje navedeno v 14. točki obrazložitve, da prvostopenjsko sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da si je denar v Franciji sposodil in da ni bil njegov, saj ga dolguje. Pred tem pa je tožnik takšno izjavo spreminjal in navajal, da je veliko denarja prinesel s seboj iz Francije in je s tem denarjem preživljal mamo, ker ima ta zelo nizko pokojnino.

14. Pritožbene navedbe, ki se tičejo ravnanja predsednice senata iz zapisnikov z glavnih obravnav niso razvidne. Tožnik na zapisnik, razen pripomb, ki jih je podal v popravku na zapisnik dne 24. 10. 2015, ni imel in ga je tudi podpisal. Napačno pa tožnik razume vsebino zapisnika z dne 23. 10. 2015, ko si ga tolmači tako, da mu je sodišče že priznalo vtoževane tožbene zahtevke. Iz zapisnika je zgolj razvidno, da je bil na glavni obravnavi oblikovan tožbeni zahtevek ter je bil pri tem tudi dobesedno naveden. Obravnava se takrat ni končala, temveč se je zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem priče F.F. priložila na nedoločen čas ter se je dne 27. 11. 2015 zaradi spremembe v sestavi senata pravilno začela znova (3. odstavek 302. člena ZPP).

15. V kolikor je tožnik smatral, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti predsednice senata bi lahko v skladu z 72. členom ZPP zahteval izločitev sodnice. Takšno zahtevo mora stranka podati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Pritožbene navedbe v tej smeri so prepozne, glede navedb o žalitvah pa nepodprte z dokazi, saj iz zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja to, kar tožnik v pritožbi navaja. Iz zapisnikov tudi ni razvidno, da bi bila podana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sicer, da tožnik ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem s tem, ko mu ni bilo dopuščeno podajati navedb. Iz obeh zapisnikov z glavne obravnave izhaja ravno nasprotno. Razvidno je, da je tožnik v postopku aktivno sodeloval, podajal različne navedbe, bil pa je zaslišan kot stranka v postopku.

16. Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval prenos krajevne pristojnosti s CSD A. na drug center, pravilno zavrglo, v skladu z določbo 63. člena ZSDD-1. Socialni spor je namreč dopusten v primerih, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti, v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom in če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku. Glede prenosa pristojnosti tožena stranka v predsodnem postopku ni odločala in o tem tudi ni izdala odločbe, tožnik pa tudi ni izpeljal postopka glede molka organa.

17. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilno za razrešitev pritožbene zadeve. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se odločitev lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.