Jedro

Status dolžnika ima vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).

Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.

Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka sklep o izvršbi Centralnega oddelka za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 118082/2018 z dne 11. 12. 2018 v I. in III. odstavku vzdržalo v veljavi in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.019,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 dalje do plačila ter plačati stroške izvršbe v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 12. 2018 dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek stroške pravdnega postopka v višini 136,00 EUR v roku 15 dni od datuma pravnomočnosti sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) izrecno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi najprej v bistvenem povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Meni namreč, da je presoja dokazne listine, na katero se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, t.j. pisma toženke po elektronski poti, kot pripoznave materialno pravno zmotno iz dveh razlogov. Prvi razlog je po njenem mnenju ta, da lahko dolg pripozna le dolžnik, saj lahko le dolžnik daje izjavo o svoji pogodbeni obveznosti. V tem konkretnem primeru pa je bila dolžnik pogodbenega razmerja družba T. d.o.o. in bi zato lahko po mnenju toženke le ta družba dala veljavno izjavo o pripoznanju dolga. Porok, kar je bila tudi vloga toženke v tem primeru, pa po mnenju toženke dolga dolžnika ne more pripoznati, zato je takšna njena izjava po elektronski poti neveljavna, ker dolžnika takšna izjava ne zavezuje niti ni mogla veljavno poseči v pogodbeno razmerje med družbo T. d.o.o. in tožečo stranko na način, da bi zastarano obveznost spremenila v veljavno. Drugi razlog pa je po mnenju toženke ta, da mora biti izjava o priznanju dolga konkretizirana, da bi veljavno povzročila pravni učinek, t.j. konkretizirana glede določnosti pogodbenega razmerja, na katero se nanaša, kakor tudi glede višine obveznosti (kaj je predmet pripoznave). Po mnenju toženke pa njena izjava po elektronski pošti nima prav nobene takšne lastnosti, saj ne konkretizira niti pogodbenega razmerja, še manj pa višino terjatve. Toženka zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in dokazno listino napačno ocenilo, sodba pa je tudi nerazumljiva in v nasprotju z dokaznimi listinami, zato pa primerna za razveljavitev.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženke in se v odgovoru zavzema za zavrnitev njene pritožbe.

4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženke kot porokinje na podlagi poroštvene izjave z dne 22. 1. 2015 zahtevala plačilo zneska 2.019,12 EUR, saj se je toženka s poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavzela, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv upnika plačala znesek, ki ga ne bo poravnal osnovni dolžnik po Pogodbi za klasični limit na poslovnem računu reg. št. 02889-............/X (v nadaljevanju: Pogodba za klasični limit), ki sta jo dne 22. 1. 2015 sklenili družba T. d.o.o. kot osnovni dolžnik in tožeča stranka. Trdila je, da je s Pogodbo za klasični limit tožeča stranka osnovnemu dolžniku odobrila prekoračitev pozitivnega stanja na poslovnem računu v višini 3.000,00 EUR za obdobje od vključno 23. 1. 2015 do 20. 7. 2015, za limit pa mu zaračunala obresti po obrestni meri v višini 6,15% letno. Dolg toženke kot porokinje je nastal, ker osnovni dolžnik do 20. 7. 2015 ni poravnal svojih obveznosti po Pogodbi za klasični limit tako, da je takrat terjatev v celoti zapadla v plačilo.

7. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo pravilno na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o poroštveni pogodbi, na podlagi določbe 349. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb in na podlagi določbe 364. člena OZ, ki ureja pretrganje zastaranja.

8. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka s podjetjem T. d.o.o. sklenila dne 22. 1. 2015 Pogodbo za klasični limit na poslovnem računu, s katero je tožeča stranka tej družbi odobrila prekoračitev pozitivnega stanja na poslovnem računu v obdobju od 23. 1. 2015 do 20. 7. 2015 največ do višine 3.000,00 EUR, ter da se je toženka s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015 med drugim nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv tožeče stranke plačala vsak znesek, ki ga dolžnik ne bo poravnal po Pogodbi za klasični limit, ob zapadlosti. V točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, kot izhaja iz prejšnje točke, v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe še, da znaša glavnica terjatve tožeče stranke iz tega pogodbenega razmerja 2.019,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 dalje, v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je zaključilo, da je glede na to, da je imel T. d.o.o. na dan 21. 7. 2015 na poslovnem računu dolg iz prekoračenega limita, toženka v skladu s poroštveno izjavo dolžna tožeči stranki poravnati zapadlo terjatev iz tega naslova. V zvezi z ugovorom zastaranja toženke je sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je v tem konkretnem primeru, ko gre za terjatev, nastalo v zvezi z gospodarsko pogodbo, uporabiti triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ in da bi zato terjatev tožeče stranke, če je pogodba iztekla dne 20. 7. 2015, zastarala z dnem 21. 7. 2018. Ker pa je ugotovilo, da je toženka z izjavo z dne 28. 6. 2016, dano po elektronski pošti (priloga A15) dolg pripoznala, je v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je s to pripoznavo dolga prišlo do pretrganja zastaranja in je zastaranje z dnem 29. 6. 2016 tako začelo teči znova. Zaključilo je še, da tako terjatev tožeče stranke ni zastarala in je tožeča stranka dne 5. 12. 2018 tako pravočasno in tudi utemeljeno vložila predlog za izvršbo zoper toženko. Posledično je sodišče prve stopnje v točki 23. izpodbijane sodbe odločilo, da je sklep o izvršbi v celoti pravilen, zato ga je kot takšnega vzdržalo v veljavi.

9. Toženka v pritožbi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano. Če pa je njeno pritožbeno navedbo, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in v nasprotju z dokaznimi listinami, razumeti kot očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana. V čem naj bi bila domnevna „nerazumljivost“ izpodbijane sodbe, toženka ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je izpodbijana sodba povsem razumljiva, vsebuje ustrezne in ustavno sprejemljive ter razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nobenem nasprotju, prav tako pa tudi ni nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in njenim izrekom, zato je izpodbijano sodbo povsem mogoče preizkusiti. Očitek toženke o obstoju te absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka se tako pokaže za povsem neutemeljenega.

10. Če je imela toženka morebiti s pritožbeno navedbo, da je sodba tudi v nasprotju z dokaznimi listinami, v mislih tudi obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, pa je tudi ta njen očitek povsem neutemeljen. Zatrjevana kršitev namreč ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi za protispisnost šlo le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o vsebini določene listine oziroma njegovega (zatrjevano napačnega) zaključka o tem, kakšne posledice ima ob pravilni uporabo materialnega prava določena izjava pravdne stranke. Gre torej lahko kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava, ne pa za smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Zmotno je stališče toženke, da sama kot ″le″ porok v tem konkretnem primeru nima statusa dolžnika. Status dolžnika ima namreč vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo, da ima iz tega materialno pravnega razmerja dolg do tožeče stranke, t.j. da ima do nje svoj dolg, ki je že zapadel v plačilo. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).

12. Prav tako pa tudi ni mogoče slediti toženki, da njena izjava, dana preko elektronske pošte, z dne 28. 6. 2016 (priloga A15), nima vseh sestavin oziroma lastnosti, da bi jo bilo mogoče ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 364. člena OZ) šteti za pripoznavo dolga. Pravilno sicer izpostavlja, da mora biti takšna izjava, da bi veljavno povzročila pravni učinek, konkretizirana tako glede določnosti pogodbenega razmerja, na katero se nanaša kot tudi glede same višine te obveznosti, napačen pa je njen zaključek, da njena izjava z dne 28. 6. 2016 ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče šteti za pripoznavo dolga, ki ga tožeča stranka vtožuje v tem pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je v točkah 20. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.

13. Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.

14. Pritožbeno pa niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka s podjetjem T. d.o.o. sklenila dne 22. 1. 2015 Pogodbo za klasični limit na poslovnem računu, s katero je tožeča stranka tej družbi odobrila prekoračitev pozitivnega stanja na poslovnem računu v obdobju od 23. 1. 2015 do 20. 7. 2015 največ do višine 3.000,00 EUR, da se je toženka s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015 med drugim nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv tožeče stranke plačala vsak znesek, ki ga dolžnik po Pogodbi za klasični limit ob zapadlosti ne bo poravnal, da znaša glavnica terjatve tožeče stranke iz tega pogodbenega razmerja 2.019,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 dalje in tudi, da je imel T. d.o.o. na dan 21. 7. 2015 na poslovnem računu dolg iz prekoračenega limita, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 1012. člena OZ, povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje in njegova odločitev, da je toženka v skladu s poroštveno izjavo dolžna tožeči stranki poravnati celotno zapadlo vtoževano terjatev iz tega naslova, posledično pa tudi njegova odločitev, da je bil predlog za izvršbo vložen pravočasno in utemeljeno, zaradi česar je toženka tožeči stranki dolžna povrniti tudi njene izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi (točka I. izreka izpodbijane sodbe).

15. Toženka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari toženka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

16. Pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), materialno pravo pa je, kot je bilo obrazloženo, uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

17. Ker niti toženka niti tožeča stranka nista priglasili pritožbenih stroškov, je izrek o pritožbenih stroških odpadel. 1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje v tej zadevi izvedlo, so navedeni v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe.