Jedro

Škoda, ki jo povzroči vojak, ki se z dopusta vrača v vojašnico, kamor mora prispeti ob točno določeni uri, ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, ker ni podana funkcionalna zveza med nalogami vojaške osebe in škodnim dogodkom, zato njegov delodajalec (Ministrstvo za obrambo) za povzročeno škodo ne odgovarja.

Izrek

1. Pritožba tožnika se, kolikor se nanaša na odločitev o prvi toženi stranki, Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

2. Pritožbi tožnika zoper odločitev o drugem tožencu, R. K., pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na drugega toženca, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 07.12.2004, opr.

št. I P 1141/2004-40, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta od Republike Slovenije in R. K. zahteval nerazdelno plačilo škode v višini 847.590,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 15.11.1995 dalje do plačila, ter povrnitev stroškov pravdnega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da prvi toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 145.750,00 SIT, drugemu tožencu pa v višini 14.030,00 SIT, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik, ki navaja, da sodišče prve stopnje ponovno ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Glede statusa drugega toženca sodišče ugotavlja, da je ta res imel status vojaške osebe, vendar je bil na prostem izhodu in ni izvrševal nobene službene dolžnosti.

Tožnik trdi, da je bil drugi toženec na poti v vojaško enoto, kamor se je moral vrniti ob točno določeni uri, in sicer po razporedu, ki je veljal v vojaški enoti. Čeprav v času prostega izhoda ni izvrševal nobene konkretne zadolžitve, ki jo je kot vojaški obveznik dolžan spoštovati, to seveda pomeni, da je prva tožena stranka s svojim sistemom delovanja in izvajanja nalog avtomatično odgovorna za škodo, ki jo povzroči vojaški obveznik na poti v svojo vojaško enoto. Drugi toženec je namreč s svojim prihodom v vojaško enoto ob točno določenem času izpolnjeval službeno dolžnost oziroma gre za dejavnost v zvezi z delom in dolžnostmi vojaškega obveznika. Tožnik res ni dokazoval, da je drugi toženec kot vojaška oseba storil očitano dejanje naklepoma ali iz hude malomarnosti, vendar to izhaja že iz samega pravdnega spisa, ko je ta vojaška oseba močno vinjena pri rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi česar je prišlo do prometne nezgode. Tožnik verjame, da vojaška oseba tega ni storila naklepoma, seveda pa je nedvomno podana malomarnost. Glede okoliščine, da sodnik za prekrške ne hrani spisa, na podlagi katerega izhaja, da naj bi policisti ugotoviti, da naj bi drugi toženec cesto prečkal ob rdeči luči, tožnik pojasnjuje, da ni odgovoren, če je poslovanje pri sodniku za prekrške takšno, da ne najdejo spisa, spis pa se prav gotovo da obnoviti. Gre za uradno evidenco državnega organa, na katero se tožnik sklicuje in je že s tem, ko je bil drugi toženec spoznan za krivega, da je storil prekršek, dokazal njegovo nedopustno ravnanje, ki ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. V tem postopku ni bistvena alkoholiziranost obeh udeležencev, temveč je bistveno, da je drugi toženec kršil CPP in prečkal rdečo luč, kar izhaja iz same odločbe o plačilu. Da je drugi toženec prečkal cesto pri rdeči luči, izhaja tudi iz dopisa z dne

07.05.1998, ki ga je tožnik predlagal kot dokaz. Tožnik pa se sklicuje tudi na predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper drugega toženca in tožnika, iz katerega izhaja tudi, da je bil opravljen strokovni pregled, katerega analiza je pokazala, da je bil tudi drugi toženec pod vplivom alkohola, kar je v odgovoru na tožbo priznala tudi prva tožena stranka. Sodišče se zato ne more sklicevati, da ni s popolnostjo ugotovljeno, da naj bi bil drugi toženec alkoholiziran, ko je prečkal prehod za pešce. Tožnik meni, da gre za neprerekano dejstvo, da je drugi toženec prečkal cesto pri rdeči luči, saj je prva tožena stranka to v svojem dopisu priznala. Zaradi napačnega pristopa ter nepravilne uporabe materialnega prava se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze in ter višino škode, kar bo treba v ponovljenem postopku storiti. Glede na to, da je sodnica že drugič zavrnila tožnikov tožbeni zahtevek, predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, toženec pa na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je drugi toženec (v nadaljevanju toženec) s svojim protipravnim ravnanjem povzročil materialno škodo, ki mu je dolžan povrniti na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Ker pa je bil toženec v tem času vojaška oseba, dejanje pa je bilo storjeno iz hude malomarnosti, za škodo, ki jo je povzročil, odgovarja tudi prva tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka).

O odgovornosti Ministrstva za obrambo - prve tožene stranke: V skladu z določbo 14. točke 5. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 82/1994, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Zobr) je vojaška oseba tista oseba, ki opravlja vojaško službo, slednja pa v skladu s 13. točko istega člena pomeni opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo, ter v drugih državnih organih. Med pravdnima stranka ni sporno, da je bil toženec v času, ko je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, vojaška oseba v smislu navedih določb ZObr. V skladu z določbo 2. odstavka 56. člena ZObr se odškodninska odgovornost vojaških oseb presoja po predpisih, ki urejajo odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev. V času, ko je prišlo do škodnega dogodka, je slednjo urejal Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. list RS, št. 15/1990, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDDO), ki je v 1. odstavku 51. člena določal, da je delavec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je pri delu oziroma v zvezi z delom v državnem organu namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil državnemu organu ali komu drugemu. Dne

13.07.2002 je pričel veljati Zakon o javnih uslužbencih (Ur. list RS, št. 56/2002, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZJU), ki je med drugim razveljavil tudi določbo 51. člena ZDDO, vendar se v skladu s prehodno določbo 199. člena ZJU ta še vedno uporablja za primere, začete pred pričetkom veljavnosti tega zakona.

Ker je bila tožba v obravnavanem primeru vložena 21.07.1998, je treba za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke uporabiti določbo 51. člena ZDDO.

Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali je toženec kot vojaška oseba tožniku povzročil škodo pri opravljanju vojaške dejavnosti oziroma v zvezi z vojaško dejavnostjo. Škoda je storjena pri delu ali v zvezi z njim, če je neposredni povzročitelj (tj. toženec) deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti delodajalca (tj. tožene stranke). Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca (Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije) in delavčevim (vojakovim) dejanjem, ki je povzročil škodo, torej mora biti podana funkcionalna zveza med škodnim ravnanjem toženca in njegovimi nalogami (primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.12.2003, opr. št. II Ips 8/2003). Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da se je toženec v času, ko je prišlo do prometne nezgode, vračal z nekajdnevnega dopusta nazaj v vojašnico, kamor je moral prispeti ob točno določenem času. Po oceni pritožbenega sodišča tako dejansko stanje ne predstavlja potrebne funkcionalne zveze med nalogami toženca kot vojaške osebe in škodnim dogodkom, zato odgovornost tožene stranke, Ministrstva za obrambo, ni podana. Ker ni podan ta predpogoj, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanjem, s kakšno obliko krivde je toženec povzročil škodni dogodek.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo tožnika, kolikor se ta nanaša na odločitev o odgovornosti prve tožene stranke (tudi v stroškovnem delu glede njenih stroškov) v skladu z določbo

353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo.

O odgovornosti R. K. - drugega toženca: Za presojo utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka zoper toženca pa je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki se na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) uporablja v obravnavani zadevi. Po navedeni določbi ZOR je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na tožencu), medtem ko mora oškodovanec (oziroma konkretno tožnik) dokazati obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda izvira iz nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj škode) ter da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja (konkretno tožene stranke) in nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je dejanje toženca protipravno.

Pri tem je izhajalo iz dejstva, da ni vezano na pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, s katero je bilo ugotovljeno, da je toženec storil prekršek tako, da je ob 21.25 uri 01.11.1995 kot pešec pri rdeči luči prečkal vozišče Celovške ceste v Ljubljani, nato pa na podlagi dokazne ocene zaslišanja obeh pravdnih strank (tožnika in toženca) zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženec cesto prečkal pri rdeči luči. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da je dokazna ocena neprepričljiva in pomanjkljiva (pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP). Sodišče res ni vezano pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, vendar ji sodišče prve stopnje zgolj zato ne bi smelo odreči sleherne dokazne vrednosti, saj gre za listino, ki je lahko dokaz v postopku in na katero se sklicuje tožnik, ki nosi dokazno breme glede te predpostavke odškodninskega delikta. Pavšalna in neustrezna ocena nekega dokaza namreč lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev iz

8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je izhodišče sodišča, da odločba sodnika za prekrške ne dokazuje ničesar, zato je protipravnost toženčevega ravnanja ugotavljalo na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Sodišče je dolžno presoditi vsak dokaz posebej, nato pa vse skupaj in ugotoviti, ali je stranka, ki nosi dokazno breme, določeno dejstvo uspela dokazati ali ne. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, pa sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Obenem velja pritrditi tožniku, da sodišče ni ocenilo dopisa Ministrstva za obrambo z dne 07.05.1998 (v prilogi A5), v katerem tožena stranka priznava dejansko stanje, kot ga v tožbi zatrjuje tožnik, zavrača pa lastno odgovornost za nastalo škodo. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče (tako iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 355. člen ZPP - kot zaradi absolutno bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP - 1. odstavek 354. člena ZPP) tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na drugega toženca R. K., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče oceni vse predlagane dokaze (torej obe zaslišanji pravdnih strank, predlog policije za uvedbo postopka o prekršku, odločbo sodnika za prekrške in dopis prve tožene stranke), po potrebi pa naj pravdni stranki znova zasliši. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja še naslednje: Toženec je v postopku trdil, da je cesto prečkal, ko je gorela zelena luč, vendar se je ta, ker je interval zelo kratek, ko je bil na sredini cestišča, spremenila v rdečo, zato se bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju podrobneje ukvarjati z vprašanjem, kdaj se je prižgala rdeča luč in kje se je toženec v tistem trenutku nahajal oziroma v katerem trenutku se je tožniku prižgala zelena luč. Če bo sodišče prve stopnje ob ponovljenem sojenju ugotovilo, da je protipravnost toženca podana, se bo moralo v nadaljevanju ukvarjati še s preostalimi predpostavkami odškodninskega delikta. Pritožbeno sodišče opozarja, da alkoholiziranost tožnika ne vpliva na protipravnost ravnanja toženca, je pa lahko to predmet obravnavanja ugovora, ki ga je podal toženec, in sicer, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnik ne bi bil alkoholiziran, s čimer se želi ekskulpirati lastne (krivdne) odgovornosti oziroma jo (delno) prevaliti na tožnika.

O predlogu za predodelitev zadeve drugemu sodniku: Tožnik v pritožbi predlaga dodelitev te zadeve v obravnavanje drugemu sodniku. Tožnikov tožbeni zahtevek je ista sodnica res že dvakrat zavrnila, vendar iz različnih razlogov, zato pritožbenemo sodišče tožnikovemu predlogu ni ugodilo.